V nadaljevanju preberite:
Včeraj so se na neznani lokaciji na Finskem srečali predstavniki domače države, Švedske in Turčije. Srečanje je bilo namenjeno »urejanju podrobnosti« dogovora o turški podpori pridružitvi obeh skandinavskih držav pri vstopu v zvezo Nato. Turčija, Švedska in Finska so dogovor sprejele konec junija na vrhu Nata v Madridu.
Potem ko sta Švedska in Finska kmalu po začetku ruske agresije na Ukrajino napovedali, da se nameravata pridružiti Natu, se je uradna Ankara odzvala z napovedjo uporabe veta. Pridružitev nove članice v do zdaj 30-člansko vojaško zavezništvo morajo namreč potrditi parlamenti vseh držav članic.
Nemudoma je bilo jasno, da Turčija z napovedjo veta odpira pogajanja, s katerimi bo poskušala močno okrepiti tako svojo vlogo v Natu, kjer je zaradi geografije in druga največje vojske znotraj zavezništva njegova ključna članica, kot tudi svojo vlogo v širši mednarodni skupnosti. Zaradi impotentnih mednarodnih struktur z Združenimi narodi na čelu in, predvsem, dobrih odnosov tako z Moskvo kot s Kijevom je Turčija v kontekstu vojne v Ukrajini prevzela vlogo vodilne (v resnici edine) mirovne pogajalke. Zato si je – Nato eksistencialno nujno potrebuje Turčijo na svoji strani – Ankara pri pogajanjih o finski in švedski pridružitvi zavezništvu lahko privoščila ogromno preigravanja. In si ga bo lahko še kar nekaj časa.
