Svetovni konflikti: Vrnitev geopolitike in véliko preurejanje meja

S koncem hladne vojne se je zdelo, da je večina težkih geopolitičnih vprašanj zaprtih. V 2014. se spet odpirajo velike teme, spremljamo preurejanje meja na več strateško pomembnih območjih sveta: v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Vzhodnem kitajskem morju.

Geopolitika je ponovno postala pomembna. V Evropi opazujemo predvsem geopolitične posledice dogajanja v Ukrajini in največjega pohladnovojnega konflikta med Zahodom in Rusijo. Podira pa se tudi mednarodna ureditev na Bližnjem vzhodu, ki je veljala sto let, implozija Iraka in verska vojna med šiiti ter suniti sta videti samo kot najnovejši dokaz tega. Najbolj oddaljeno je zaostrovanje med Kitajsko in Japonsko, toda spor med zelo močnima azijskima država je resen, analitiki poudarjajo, da je Vzhodno kitajsko morje postalo nevarna regija, nemara celo bolj kot bližnjevzhodna.

Revizionizem

Vrnitev geopolitike, piše Walter Russell Mead v zadnji številki revije ameriškega establišmenta Foreign Affairs in govori o maščevanju revizionističnih sil. Leto 2014 je po njegovih besedah nadvse razburljivo, »geopolitična tekma se je vrnila na osrednji oder«. Poudarja, da ponovno opazujemo nekdanje merjenje moči med velikimi silami na mednarodnem prizorišču. In našteva: v začetku leta je izbruhnila kriza v Ukrajini, Rusija je zavzela Krim; Kitajska zaostruje zahteve v Vzhodnem kitajskem morju, Japonska se odziva s čedalje bolj čvrstimi odgovori; Iran poskuša uporabiti svoja zavezništva s Sirijo in Hezbolahom za to, da bi obvladoval Bližnji vzhod. Gledamo, skratka, vrnitev stare politike moči v mednarodne odnose.

Po prepričanju profesorja zunanje politike in vplivnega konservativnega komentatorja so takšni trendi moteči za Zahod, tako za Združene države kot za Evropsko unijo. No, velja, da je Evropa tista, ki nikoli ni razmišljala v geopolitičnih kategorijah, sama se je odmaknila od teritorialnih vprašanj in vojaške moči, EU je bila utemeljena na vladavini prava in človekovih pravicah, njen adut je vselej predstavljala mehka moč. Trda moč pa je tista, ki še vedno obvladuje razmišljanja onstran Atlantika. In vendar je občutek varnosti varljiv, kakor ugotavlja Mead, in ideološka zmaga Zahoda nad komunizmom ni pomenila obsoletnosti trde moči. Procesi, ki se dogajajo, so močno pretresli svetovna razmerja in spreminjajo dinamiko mednarodnih odnosov.

Zid na Vzhodu

Med Evropo in Rusijo na vzhodu spet nastaja zid. Morda bo po najbolj pesimističnem scenariju nova meja Evrope potekala po 2290 kilometrov dolgi reki Dnjeper, vratih vzhodne Ukrajine, v zvezi z novimi evropskimi mejami in geografijo politike piše Corriere della Sera. Navaja tudi prevladujoče, optimistično prepričanje glede na nedavno podpisani pridružitveni sporazum med Evropsko unijo, Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo, ko sta predsednika komisije José Manuel Barroso in evropskega sveta Herman Van Rompuy v Bruslju sprejela ukrajinskega predsednika Petra Porošenka skoraj kot olimpijskega šampiona. Iz tega konteksta ni mogoče izvzeti carinske unije med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki naj bi se ji v prihodnjih mesecih pridružili Armenija in Kirgizija.

V vsakem primeru dogajanje v zadnjih mesecih pomeni konec ambicij, ki jih je vzporedno z Natom gojila Evropska unija: da bo namreč lahko svojo interesno sfero razšila do Rusije, poudarja milanski dnevnik. Negotov je torej postal projekt Vélike Evrope, »doktrine neizogibne širitve proti vzhodu, rojen v začetku stoletja, pri katerem so se srečali hegemonski interesi nove Nemčije in ekonomski cilji Velike Britanije.« Ta je ustrezal prizadevanjem držav, ki so izšle iz sovjetske orbite po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 in na začetku obdobja ameriške unipolarnosti. Strategija »vrnitve v evropsko hišo« je dosegla vrhunec leta 2004, ko se je Uniji pridružila osmerica držav nekdanjega Vzhoda: Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Estonija, Litva, Latvija in Slovenija. »Odtlej so se bruseljske institucije s podporo osi Berlin–Pariz in občasno tudi Londona v imenu zgodovine, če se lahko tako izrazimo, imele za poklicane, da spremenijo ravnotežje in meje stare celine, podedovane po drugi svetovni vojni.«

Francoski in nizozemski referendum o evropski ustavi leta 2005 sta bila fatalna, pokazala sta mejo tudi za nadaljnjo širitev, v povezavo je bila 2013. sprejeta edino Hrvaška. Unipolarni in evrocentrični model je začel bledeti. Znova se bolj ali manj pojavljajo meje iz časov nekdanje razdeljene Evrope; čeprav ne glede na to venomer tesnejše evropsko-ruske ekonomske povezave ostajajo.

Predvsem Poljska se ni nikoli odrekla ideji, da bo prej ali slej tudi Ukrajina postala del evropske družine narodov. A nobena druga članica Unije, če začnemo pri Nemčiji Angele Merkel, ni nikoli verjela, da je takšna perspektiva stvarna, da bi bilo možno pretrgati ravnovesje in vključiti v EU tako veliko državo, kakor je Francija. Naprej zgodbo poznamo. Po šestih letošnjih mesecih je obležalo 500 mrtvih in to je izid, ki si ga evropski pogajalci na začetku pogovorov o »pridružitvi« med Brusljem in Kijevom niso bili nikoli predstavljali. »Evropa se je vrnila v stari bipolarni model.«

Preveč zgodovine

V Iraku sektaška in etnična razhajanja nakazujejo, da država nemara ne bo obstala. Sosednja Sirija je že uničena država in bližnjevzhodni zemljevid se utegne zarisati na novo, bodisi de facto ali formalno. Krizi v Iraku in Siriji ponovno odpirata vprašanje kontroverznih ameriških vojn, prve in druge leta 1991 in leta 2003, ki sta znova potrdili, da vojaške opcije nikoli ne prinesejo rešitve. S sunitskim kalifatom Islamske države Iraka in Levanta (Isil) pa so džihadisti že izbrisali meje, postavljene leta 1916 s Sykes-Picotovim sporazumom. S tajnim dogovorom je bilo otomansko cesarstvo po prvi svetovni vojni razdeljeno v skladu z britanskimi in francoskimi imperialnimi interesi in ob popolnem ignoriranju logike terena in želja tamkajšnjega prebivalstva. To je bila nesmiselna meja, ki že nekaj časa razpada pred našimi očmi, pravi Noam Chomsky. Pravzaprav je že s tako imenovano arabsko pomladjo Bližnji vzhod prešel v etapo razpadanja imperialnih meja, postajal je vse bolj fragmentiran in neslavni sporazum, ki je začrtal današnje bližnjevzhodne meje, mrtev.

Nič manj zlovešča niso zaostrovanja na morju med Kitajsko in Japonsko. Zadnja revidira svojo obrambno politiko in obnavlja vojaško vlogo. Premier Šinzo Abe je pravkar objavil reinterpretacijo pacifistične ustave in Japonska bo prvič v več kot 60 letih svoji vojski dovolila aktivnejšo vlogo v regiji, kjer so odnosi že dlje napeti. Napete relacije med največjima azijskima silama se še bolj zaostrujejo, prav tako njune zahteve v prostranih vodah dveh strateško pomembnih morij.

Meje v ključnih delih evropskega, bližnjevzhodnega in azijskega prostora so zaradi globokih konfliktov in regionalnih trenj razrahljane in ponovno negotove.