Tajvanci kot geostrateški drobiž
Čeprav Tajpej noče predora, ga bodo s kitajske strani morda v kratkem začeli kopati.
Odpri galerijo
Bodo res čez dvanajst let, kot načrtujejo v Pekingu, kitajski hitri vlaki vozili do Tajvana po najdaljšem podmorskem predoru? FOTO: Reuters
Ko velesile sanjajo o tem, da bodo postale še večje, začnejo nekatere, kot je Trumpova Amerika, graditi zid ob meji, druge, kot je Kitajska s Xi Jinpingom na čelu, pa kopati dolg predor pod morjem. Ta naj bi kot popkovina povezal »matično državo« z njenim pobeglim otokom.
Seveda gre za železniško progo, ki naj bi povezala obali Tajvanske ožine. Po večletnih strokovnih razpravah so se kitajski inženirji uskladili o tem, kakšen naj bo najdaljši podmorski železniški predor na svetu, tako da naj bi do leta 2030 po 135 kilometrov dolgi progi pod morjem začeli voziti vlaki, in to s hitrostjo do 250 kilometrov na uro.
»To bo največji in najzahtevnejši gradbeni projekt 21. stoletja,« je poudaril eden izmed znanstvenikov Kitajske akademije inženirstva v pogovoru z novinarjem hongkonškega časopisa South China Morning Post. Čeprav je prosil, naj ne objavijo njegovega imena, ker je to občutljiva politična tema, je govoril v prihodnjiku. Po navedbah virov bo najbrž Kitajska začela graditi predor kar sama, če se o gradnji ne bo dogovorila s Tajvanom. O tem, da ta trenutek ni primeren za dogovarjanje, pričajo satelitski posnetki vodenih izstrelkov srednjega dosega, ki jih je tajvanska vojska spomladi namestila v vojaškem oporišču Taoyuan okoli 50 kilometrov zahodno od Tajpeja. Izstrelki so usmerjeni proti Hongkongu in še nekaterim drugim velikim mestom ob kitajski jugovzhodni obali.
Dejstvo je, da odnosi med Pekingom in Tajpejem že dolgo niso bili tako napeti, zaradi česar je obnovljena zgodba o predoru slišati kot še ena provokacija, na katero Tajvan nima odgovora. Minuli ponedeljek je predsednica Tsai Ing-wen zahtevala od parlamenta odobritev vojaškega proračuna v znesku 11,3 milijarde dolarjev, kar bi bilo 5,6-odstotno povišanje, zahtevo pa je prepričljivo upravičila s tem, da otoku grozi nevarnost s kitajske strani.
Čeprav se s te strani vse bolj krepita vojaški in diplomatski pritisk, je za tajvansko avtonomijo še najbolj nevarna mirovna kampanja Pekinga, kot je ukinitev delovnih dovoljenj za Tajvance, ukrep, ki so ga objavili sredi tega tedna. Tajvan ima nizko stopnjo brezposelnosti – manj kot 4-odstotno, res pa je, da je ta med mladimi skoraj 12-odstotna. Zato je, ko je Kitajska ponudila tajvanskim državljanom enakopraven status pri vpisovanju na fakultete, odpiranju zasebnih podjetij ali zaposlovanju v kitajskih institucijah, v političnem vodstvu v Tajpeju zavladal preplah. Kitajske grožnje z oboroženim napadom na otoku vedno znova izzovejo odpor in z vsako omembo prisilne združitve se poveča število Tajvancev, ki za nobeno ceno ne bodo rekli, da so Kitajci. Kitajsko odpiranje vrat mladim Tajvancem ima nasproten učinek. Beg možganov z visokotehnološkega otoka je resen problem, pri čemer je zelo pomembno dejstvo, da skoraj 56 odstotkov od 728.000 visoko izobraženih tajvanskih državljanov, kolikor jih je odšlo v tujino, dela prav na Kitajskem.
Kljub temu vodstvo v Pekingu še vedno pritiska na otok, ki ga ima za pobeglo provinco. Predsednica Tsai Ing-wen se bo v nedeljo odpravila na obisk v Paragvaj in Belize, kitajska oblast pa je storila vse, da ji ZDA ne bi dovolile, da bi se med potjo ustavila v Los Angelesu in med vrnitvijo domov v Houstonu. A ji to ni uspelo. Tsai Ing-wen bo pristala na ameriških tleh. Za zdaj le ugibajo, ali bo njen kratki postanek kateri od Trumpovih protikitajskih jastrebov izkoristil za demonstrativen sestanek s tajvansko predsednico in dal azijski sili tudi tako vedeti, da je »Amerika največja« in da bo morala Kitajska še dolgo sanjati o tem, da bi jo dosegla na geopolitičnem prizorišču.
Pargvaj in Belize sta dve izmed 18 držav, ki še imajo diplomatske odnose s Tajvanom. Še pred kratkim jih je bilo 22. Vendar je Peking, odkar je prišla na oblast Tsai Ing-wen, okrepil diplomatsko ofenzivo in jasno je, da bo Paragvaj naslednji na seznamu držav, ki bo popustil Kitajski.
Mednarodna osamitev, v katero tone Tajvan, je manj pomembna od vprašanja, kaj bo storila Amerika, če bo v resnici prišlo do prisilne združitve. Donald Trump je prejšnji mesec v enem izmed intervjujev v zvezi s sporom z evropskimi partnerji o sredstvih, ki jih je treba nameniti za varnost, izjavil, da bi se utegnilo zgoditi, da bo Nato »zaradi majhne Črne gore z nasilnim ljudstvom« pahnjen v tretjo svetovno vojno.
Zaradi tega komentarja se je nekaj azijskih analitikov vprašalo, kaj bi se zgodilo, če bi Tajvanci »postali nasilni«. Bi Trump znal pojasniti državljanom, da je njihova moralna obveznost poslati svoje sinove in hčere v vojno proti Kitajski, ali bi morda zmignil z rameni in zamenjal usodo Tajvana za »dober poslovni sporazum« z azijsko silo?
Štiriindvajset milijonov Tajvancev ima trenutno status drobiža v geostrateškem pripravljanju računa. V čigavem žepu bodo končali, je odvisno od vseh mogočih stvari razen od njihove volje. Tako bi lahko Kitajci začeli kopati predor pod morjem brez tajvanskega soglasja. Vhod v predor naj bi bil na kitajski strani v Pingtanu, svobodnem trgovinskem območju, ki ga je vlada v Pekingu leta 2013 odobrila zato, da bi spodbudila izmenjavo s Tajvanom. Nato naj bi se spustil približno 200 metrov v globino, potekal skozi plasti skal in se prebil do izhoda v Hsinchuju, obalnem mestu blizu Tajpeja.
Seveda gre za železniško progo, ki naj bi povezala obali Tajvanske ožine. Po večletnih strokovnih razpravah so se kitajski inženirji uskladili o tem, kakšen naj bo najdaljši podmorski železniški predor na svetu, tako da naj bi do leta 2030 po 135 kilometrov dolgi progi pod morjem začeli voziti vlaki, in to s hitrostjo do 250 kilometrov na uro.
»To bo največji in najzahtevnejši gradbeni projekt 21. stoletja,« je poudaril eden izmed znanstvenikov Kitajske akademije inženirstva v pogovoru z novinarjem hongkonškega časopisa South China Morning Post. Čeprav je prosil, naj ne objavijo njegovega imena, ker je to občutljiva politična tema, je govoril v prihodnjiku. Po navedbah virov bo najbrž Kitajska začela graditi predor kar sama, če se o gradnji ne bo dogovorila s Tajvanom. O tem, da ta trenutek ni primeren za dogovarjanje, pričajo satelitski posnetki vodenih izstrelkov srednjega dosega, ki jih je tajvanska vojska spomladi namestila v vojaškem oporišču Taoyuan okoli 50 kilometrov zahodno od Tajpeja. Izstrelki so usmerjeni proti Hongkongu in še nekaterim drugim velikim mestom ob kitajski jugovzhodni obali.
Predor kot provokacija
Dejstvo je, da odnosi med Pekingom in Tajpejem že dolgo niso bili tako napeti, zaradi česar je obnovljena zgodba o predoru slišati kot še ena provokacija, na katero Tajvan nima odgovora. Minuli ponedeljek je predsednica Tsai Ing-wen zahtevala od parlamenta odobritev vojaškega proračuna v znesku 11,3 milijarde dolarjev, kar bi bilo 5,6-odstotno povišanje, zahtevo pa je prepričljivo upravičila s tem, da otoku grozi nevarnost s kitajske strani.
Čeprav se s te strani vse bolj krepita vojaški in diplomatski pritisk, je za tajvansko avtonomijo še najbolj nevarna mirovna kampanja Pekinga, kot je ukinitev delovnih dovoljenj za Tajvance, ukrep, ki so ga objavili sredi tega tedna. Tajvan ima nizko stopnjo brezposelnosti – manj kot 4-odstotno, res pa je, da je ta med mladimi skoraj 12-odstotna. Zato je, ko je Kitajska ponudila tajvanskim državljanom enakopraven status pri vpisovanju na fakultete, odpiranju zasebnih podjetij ali zaposlovanju v kitajskih institucijah, v političnem vodstvu v Tajpeju zavladal preplah. Kitajske grožnje z oboroženim napadom na otoku vedno znova izzovejo odpor in z vsako omembo prisilne združitve se poveča število Tajvancev, ki za nobeno ceno ne bodo rekli, da so Kitajci. Kitajsko odpiranje vrat mladim Tajvancem ima nasproten učinek. Beg možganov z visokotehnološkega otoka je resen problem, pri čemer je zelo pomembno dejstvo, da skoraj 56 odstotkov od 728.000 visoko izobraženih tajvanskih državljanov, kolikor jih je odšlo v tujino, dela prav na Kitajskem.
Kljub temu vodstvo v Pekingu še vedno pritiska na otok, ki ga ima za pobeglo provinco. Predsednica Tsai Ing-wen se bo v nedeljo odpravila na obisk v Paragvaj in Belize, kitajska oblast pa je storila vse, da ji ZDA ne bi dovolile, da bi se med potjo ustavila v Los Angelesu in med vrnitvijo domov v Houstonu. A ji to ni uspelo. Tsai Ing-wen bo pristala na ameriških tleh. Za zdaj le ugibajo, ali bo njen kratki postanek kateri od Trumpovih protikitajskih jastrebov izkoristil za demonstrativen sestanek s tajvansko predsednico in dal azijski sili tudi tako vedeti, da je »Amerika največja« in da bo morala Kitajska še dolgo sanjati o tem, da bi jo dosegla na geopolitičnem prizorišču.
Pargvaj in Belize sta dve izmed 18 držav, ki še imajo diplomatske odnose s Tajvanom. Še pred kratkim jih je bilo 22. Vendar je Peking, odkar je prišla na oblast Tsai Ing-wen, okrepil diplomatsko ofenzivo in jasno je, da bo Paragvaj naslednji na seznamu držav, ki bo popustil Kitajski.
Kaj bo storila Amerika
Mednarodna osamitev, v katero tone Tajvan, je manj pomembna od vprašanja, kaj bo storila Amerika, če bo v resnici prišlo do prisilne združitve. Donald Trump je prejšnji mesec v enem izmed intervjujev v zvezi s sporom z evropskimi partnerji o sredstvih, ki jih je treba nameniti za varnost, izjavil, da bi se utegnilo zgoditi, da bo Nato »zaradi majhne Črne gore z nasilnim ljudstvom« pahnjen v tretjo svetovno vojno.
Zaradi tega komentarja se je nekaj azijskih analitikov vprašalo, kaj bi se zgodilo, če bi Tajvanci »postali nasilni«. Bi Trump znal pojasniti državljanom, da je njihova moralna obveznost poslati svoje sinove in hčere v vojno proti Kitajski, ali bi morda zmignil z rameni in zamenjal usodo Tajvana za »dober poslovni sporazum« z azijsko silo?
Štiriindvajset milijonov Tajvancev ima trenutno status drobiža v geostrateškem pripravljanju računa. V čigavem žepu bodo končali, je odvisno od vseh mogočih stvari razen od njihove volje. Tako bi lahko Kitajci začeli kopati predor pod morjem brez tajvanskega soglasja. Vhod v predor naj bi bil na kitajski strani v Pingtanu, svobodnem trgovinskem območju, ki ga je vlada v Pekingu leta 2013 odobrila zato, da bi spodbudila izmenjavo s Tajvanom. Nato naj bi se spustil približno 200 metrov v globino, potekal skozi plasti skal in se prebil do izhoda v Hsinchuju, obalnem mestu blizu Tajpeja.
