Težave Libérationa: »Časopis smo, ne socialno omrežje«

Časopis smo, in ne restavracija, niti socialno omrežje, pa tudi kulturni center nismo, prav tako nismo televizija in ne inkubator zagonskih podjetij. S temi sporočili so novinarji dnevnika Libération že februarja s stavko jasno povedali lastnikom, kaj si mislijo o nameri, da povsem predrugačijo Libération. Mesece pozneje je napetosti samo še več, usoda časopisa pa zaradi hudih finančnih težav visi na nitki.

Saj ni mogoče, da bi Libération ostal in obstal brez starega Libérationa, so ogorčeni novinarji. In kako je sploh mogoče, da so se bogati večinski lastniki – nepremičninski mogotec Bruno Ledoux, Edouard de Rothschild in italijanska skupina Ersel – odločili, da bo medijska hiša, ki je lani praznovala 40-letnico in katere začetki segajo k Sartru, zadihala zelo drugače in v resnici nič več časnikarsko. Preobrazba bo velika, Libération naj bi postal sinonim za socialno omrežje, za ustvarjalce vsebin, plačljive na različnih platformah (od tiska, videa in digitalne televizije do radia in forumov ...), predvsem pa se bo slovita hiša na ulici Béranger številka 11 s pomočjo Philippa Starcka prelevila v nadmoderno multimedijsko središče. Libération ne bo več Libération, so zgroženi časopisni ustvarjalci, tudi zato, ker v sodobnem srečevališču pisateljev, filozofov, kulturnikov, politikov in dizajnerjev ne bo prostora za delovne mize pišočih. Zaradi manjših stroškov naj bi se preselili v cenejše konce ... Lastniki opozarjajo, da druge poti ni: številke so rdeče, spremembe so nujne. Po preobrazbi da kličejo tudi časi: Béranger št. 11 naj bi postala »Flore 21. stoletja«. Jasen je namig na slovito kavarno Flore na levem bregu Sene, kjer se je nekoč srečevala intelektualna smetana.

V zadnjih mesecih so novinarji Libérationa ničkolikokrat ponovili, kako niso navadno podjetje, ampak časopis. In časopis je prostor demokratične razprave, je nekakšna agora, je mesto za kulturo, intelektualnost, politiko. Je dragocen pričevalec časa s spomini, ki se tesno prepletajo z zgodovino širše družbe. Časopis vzgaja bralce in je prav tako promotor vrednot. Niso redki, ki oporekajo, češ, Libération že dolgo ni več, kar je bil (na levi levici): da se je politično izgubil in nima vpliva na javnost. In vendar je jasno, da bi bil manko velik: če bi razpadlo nekaj, kar je močno samo kot celota – kot skupek novinarjev, urednikov, fotografov, dokumentalistov ..., ki pripadajo različnim generacijam.

Ker je v ospredju vprašanje denarja in je ob nenehno padajoči nakladi, dolgovih in finančni luknji denar hud problem, je v zraku veliko napetosti: zaradi posegov v plače, predčasnega upokojevanja, klestenja stroškov ... V takšnem razpoloženju je v ozadje, kakor v mnogih drugih delovnih sistemih po svetu, potisnjena solidarnost. In zato je tudi pri Libérationu čedalje večji psihološki odmik med »mi« in »oni«, med starimi generacijami dobro plačanih za nedoločen čas in mladimi rodovi honorarcev ...

Novinarka Nathalie Dubois je za Delo povzela, da časopis potrebuje za preživetje 15 milijonov evrov. A denarnico je pripravljen odpreti samo eden od treh lastnikov – Bruno Ledoux, ki je četrtinski delničar od leta 2011 in je tudi lastnik stavbe, kjer deluje časopis že 25 let. A pripravljen je dati samo finančno injekcijo v višini od štirih do petih milijonov evrov, milijon bi primaknila država, za razliko pa zdaj že mesece zaman iščejo partnerje. Teh ni in ni, zato je – kakor vztrajajo lastniki – čas za novodobno multimedijsko »Café de Flore, poimenovano Libération.