Tibet: med partijskim kongresom devet menihov umrlo v plamenih

Peking – Nyingkar Tashi je v ponedeljek odšel na molitev v lamaistični tempelj v mestecu Dowa v okrožju Tongren v kitajski provinci Qinghai. Popoldne je vzkliknil Svobodni Tibet! in Živel dalajlama!. Nato se je sežgal. Štiriindvajsetletnik je umrl na kraju samosežiga.

Nekaj ur pozneje se je 20-letni Nyangje Lhabon spremenil v živo baklo v vasi Zhiyue v istem okrožju. Z istimi besedami na ustih je umiral v hudih bolečinah. Nyangje je bil deveti Tibetanec, ki se je sežgal v zadnjih šestih dneh, kolikor traja 18. partijski kongres v Pekingu. Medtem ko so delegati v Veliki palači narodov trdili, da se na himalajskem območju živi bolje kot kdaj prej, sta si vodstvo v Pekingu in dalajlama izmenjala obtožbe na račun vala samosežigov. »Ne le da dalaj ni obsodil (tistih, ki so se javno sežgali),« je dejal predstavnik zunanjega ministrstva za tisk Hong Lei in pri tem pomenljivo izpustil drugi del naslova verskega vodje lamaistov, »temveč je pravzaprav glorificiral njihovo dejanje, kar je v nasprotju z državnimi zakoni in verskimi načeli.«

Dalajlamova rdeča cunja

Dalajlama je na očitke odgovoril iz Tokia, kjer se trenutno mudi na obisku. Zahteval je podrobno preiskavo razlogov, zaradi katerih se Tibetanci odločajo za takšno samouničenje. »Od kitajske vlade vedno zahtevam, prosim vas, zdaj takoj do konca raziščite, kaj je vzrok za ta žalostna dejanja,« je dejal lamaistični duhovni vodja v pogovoru s skupino japonskih funkcionarjev, med katerimi je bil tudi novi predsednik Liberalnodemokratske stranke Šinzo Abe. »Kitajska se s temi incidenti ne ukvarja resno in jih poskuša ustaviti zgolj tako, da zanje obtožuje mene.«

Ko je nato dalajlama pozval člane japonskega parlamenta, naj gredo v Tibet in se na lastne oči prepričajo, kakšne so razmere v tej regiji, nato pa svoje izkušnje delijo s svetom, je bila to za Peking rdeča cunja, bolj rdeča od partijske zastave in vseh rdečih parol, ki so jih razobesili med kongresom.

»Da bi uresničil separatistične cilje, se je povezal z japonskimi desničarskimi silami,« je dejal Hong Lei. »Kitajsko ljudstvo ga prezira zaradi tega, kar je storil!« Mediji so takoj pripisali še en greh. Trdijo, da je dalajlama na novinarski konferenci v Jokohami sporne otoke v Vzhodnem kitajskem morju poimenoval z japonskim imenom – Senkaku. Na posnetku je jasno slišati, da je lamaistični duhovnik omenjal zgolj »otoke«, in to v prepričanju, da bi bilo mogoče spor v zvezi s pomorsko mejo med sosednjima državama veliko lažje odpraviti, če bi na Kitajskem izpeljali demokratične reforme.

Samosežigi kot način pritiska

Val samosežigov v tibetanskih območjih je očitno določena oblika pritiska na novo partijsko vodstvo in prihajajočega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga. Tibetanci znotraj kitajskih meja, pa tudi v izgnanstvu, od Xija pričakujejo, da bo z dalajlamo vzpostavil vsaj tak odnos, kot ga je imel njegov oče Xi Zhongxun s pokojnim pančenlamo, s katerim je gojil osebno prijateljstvo, neodvisno od tega, da ni imel niti kančka strpnosti do ideje tibetanske neodvisnosti. Vendar dalajlama, kot velja za večino Tibetancev na Kitajskem, ne zahteva neodvisnosti, temveč zgolj večjo avtonomijo in večjo pravico do odločanja na lastnem območju, bogatem z minerali, redkimi kovinami in predvsem s čisto vodo, ki postaja vse bolj deficitarni element v splošnem kitajskem ­razvoju.

Ni dvoma, da bo prav tibetansko vprašanje eden od izzivov za Xi Jingpinga. Ponedeljkova molitev v templju Dowi je bila posvečena mladi Tibetanki Tamdin Tso, ki se je sežgala 7. novembra. Od leta 1908 se je najmanj 72 Tibetancev spremenilo v živo baklo. Tistega leta se je v Lhasi, glavnem mestu avtonomnega območja Tibet, začel val nemirov, v katerih je bilo ubitih na stotine ljudi. Med tistimi, ki so se odločili, da bodo proti nasilju protestirali s samosežigom, so bili tudi šestnajstletniki.

Na vrsti je Xi Jinping

Začarani krog nerešljivih odnosov med Pekingom in Tibetom se te dni vrača na začetno točko. Dosedanji partijski vodja Hu Jintao je prišel v krog politične elite, ko se je začel zanj zanimati pokojni »patriarh« nove Kitajske Deng Xiaoping. To je bilo leta 1989, ko so v Lhasi izbruhnili nemiri le nekaj mesecev po Hujevem imenovanju za partijskega sekretarja tibetanskega avtonomnega območja. Iz Pekinga so takrat prihajala navodila takratnega partijskega voditelja Zhao Ziyanga, da se je treba s Tibetanci pogajati. Hu pa je razglasil izredno stanje in poklical vojsko. »Ta mladenič ima sposobnosti voditelja,« je menda Deng pokomentiral to potezo takrat 47-letnega Huja. Tri leta pozneje je postal najmlajši član stalnega komiteja politbiroja.

Zdaj je na vrsti Xi Jinping, da v stikih s Tibetanci lamaistični duhovščini in dalajlami pokaže, ali je sposoben izpeljati reforme. Spomini Tibetancev na njegovega očeta – vizionarja, ki je znal vsak problem z etničnimi manjšinami odpraviti brez vojske – so bolj slabo zagotovilo, da bo novi kitajski voditelj pokazal višjo stopnjo strpnosti do zahtev manjšin po večji avtonomiji. Za zdaj je jasno samo, da se bo moral s Tibetanci ukvarjati takoj, ko bo prevzel novo dolžnost. Nyingar Tashi je za seboj pustil 23-letno ženo in tri otroke. Kaj jim bo rekel Xi, ko ga bodo vprašali, zakaj se je njihov oče odločil za samosežig?