Tovariš Bob je tudi tokrat preživel

Harare − Robert Mugabe je s številnimi volilnimi prevarami, klasičnim ustrahovanjem in neskromno pomočjo podkupljive in nesposobne opozicije pod vodstvom enega najbolj nenadarjenih politikov vseh časov Morgana Tsvangiraja spet zmagal na predsedniških volitvah.

Bil je že politično truplo. Poleg političnih analitikov in »afrologov« so ga odpisali tudi zdravniki. A tovariš Bob, revolucionar in temačni diktator, ostaja v sedlu. Dolgoletni borec za svobodo, zapornik, intelektualec, levičar, zapriseženi vernik in gverilec je leta 1980 po zmagi na parlamentarnih volitvah postal prvi črnski ministrski predsednik Zimbabveja, nekdanje Rodezije. Tedaj ga je kot borca za neodvisnost in rasno enakost slavil ves svobodno razmišljajoči svet.

Čeprav je v prvih letih svoje vladavine ohranil »produktivne elemente« afrikanerske vladavine Iana Smitha, je dokazal, da apartheid ni večen. Na vrhuncu hladne vojne je izbojeval težko bitko. Nekaj let je skupaj s svojo stranko Zanu-PF s podporo večjega dela mednarodne skupnosti in finančnih institucij uspešno gradil novo afriško ekonomijo in državnost ter si v idealističnem pokolonialnem obdobju izbojeval status voditelja celotne Afrike. Iz zapora se mu je klanjal veliki prijatelj in soborec Nelson Mandela.

Pot v temo

A njegov »razsvetljeni absolutizem« se je kaj hitro sprevrgel v temačno diktaturo. Vse do leta 1998, ko je Zimbabve zaradi slabega vladanja, pritiska mednarodnih finančnih institucij in primanjkljaja tujih investicij zajela huda gospodarska kriza, je Mugabe uspešno vodil državo. Prve težave so se pojavile po padcu apartheida v Južni Afriki, ki je uradnemu Harareju pomenil večni alibi. Zimbabve so konec devetdesetih let, ko se je na političnem prizorišču prvič v dveh desetletjih vladavine Zanu-PF pojavila organizirana opozicija (MDC – Gibanje za demokratične spremembe), zajele demonstracije, toda Mugabe se ni ravnal po zgledu svojega velika vzornika in učitelja Mandele, ki je z oblasti odšel, ko je bil najmočnejši.

Namesto tega se je lotil lastnega ljudstva. Že v prvih letih vladanja je svoji elitni peti brigadi, ki se je izurila v Severni Koreji, ukazal pobiti na desettisoče upornih pripadnikov plemena Ndebele. Krivdo za ekonomski kolaps je pripisal belim lastnikom farm, ki so uspešno vodili kmetijstvo – ekonomsko os države. Belci, ki so tedaj tvorili le pet odstotkov prebivalstva, so bili lastniki vseh najbolj učinkovitih farm. Iz borca za rasno enakost je Mugabe postal rasist. Če je po prihodu na oblast (1980) izjavil, da črnci ne smejo grdo ravnati z belci, ker so belci grdo ravnali s črnci, je osemnajst let pozneje doktrino postavil na glavo in dejal: »Naša stranka mora še naprej sejati strah v srca belcev, naših resničnih sovražnikov!«

Del razočaranega ljudstva mu je verjel. Iz pokoja je poklical na tisoče veteranov revolucionarnega gibanja in leta 2000 brez opozorila zasedel večino belskih farm. Beli farmerji so morali v 45 dneh zapustiti državo. Farme so zasedli nesposobni sorodniki nosilcev državnega aparata in podkupljeni aparatčiki. Kmetijstvo, edina še delujoča gospodarska panoga, je propadlo čez noč. V državi sta zavladali lakota in brezposelnost. Začel se je eksodus. Mugabe se je medtem z 11.000 vojaki priključil roparskemu pohodu po dva tisoč kilometrov oddaljeni Demokratični republiki Kongo.

Med letoma 2005 in 2008 je večni voditelj ukazal počistiti vsa divja predmestna in mestna naselja v Harareju in tako z njihovih domov izgnal skoraj milijon ljudi, naraščajočo urbano opozicijo. Zimbabve je dokončno padel. Leta 1993 je bila pričakovana starost prebivalcev Zimbabveja 59 let. Leta 2008 so moški povprečno živeli 37 let, ženske pa 34. Najmanj na svetu. Nekoč ena najbogatejših afriških držav, katere plodna prst je dolga leta hranila velik del podsaharske Afrike, je zdrsnila na dno humanitarnih in ekonomskih statistik. Zimbabve je po sesutju zelo dobro delujočega zdravstvenega in izobraževalnega sistema sredi devetdesetih let zajela epidemija aidsa. Letna inflacija je v nekem trenutku znašala 120.000 odstotkov. V prvem desetletju 21. stoletja je državo zapustila četrtina prebivalstva, večinoma mladi moški s podeželja. To je uničilo stotisoče družin in močno načelo tradicionalno afriško družbeno ureditev.

Po porazu na predsedniških volitvah leta 2008 je izvedel veliki manever: Tsvangiraju je namesto predsedniške funkcije ponudil vlogo predsednike vlade in ga s tem dokončno dobil v pest. Opozicija je posledično izgubila kredibilnost, Mugabeju so na pomoč priskočili Kitajci. Novi vladarji Afrike so pomagali oživiti gospodarstvo. Svoboda je le še oddaljen spomin.