Transparentnost po francosko: nad tabu ali v striptiz

Ljubljana – V krizi pride na dan marsikaj, tudi korupcijskih škandalov, s katerimi so zamazani politiki, ni malo. Potem ko ga je v Franciji pred kratkim zakuhal nekdanji minister Jérôme Cahuzac, se je predsednik François Hollande odločil, da bodo poskrbeli za večjo transparentnost javnega življenja: politiki bodo morali v prihodnje svoje premoženje razkrivati tudi javnosti.

Medtem ko na levici številni, čeprav ne vsi, podpirajo »padec tabuja«, se neredki na desnici spotikajo ob »striptiz, ki ga pleše republika«. Naj bo tabu ali striptiz, številne države so zanj poskrbele že prej. In tudi ankete javnega mnenja kažejo, da se s predlogom o odstiranju premoženjskih slik politikov strinja kar tri četrtine Francozov.

V Franciji je postala transparentnost ena prvih političnih tem po izbruhu afere Cahuzac: nekdanji minister za proračun Jérôme Cahuzac je več mesecev lagal, da nima bančnega računa v Švici, nato pa je vendarle priznal laž. Zato so morali ministri, kakor je odločil predsednik Hollande, 15. aprila na vladni spletni strani razkriti, s kakšnim premoženjem razpolagajo. Neredki so bili nejevoljni, ko so popisovali vse od avtomobilov in stanja na bančnih računih do stanovanj in kreditov. Doslej je veljalo, da so javnost seznanjali le s svojimi postranskimi interesi.

Javni interes

Na nedavni seji vlade so imeli francoski ministri na mizi tri zakonske predloge, ki naj bi v prihodnje zagotavljali večjo etičnost javnega življenja. Pričakovati je precej hrupa, saj med drugim narekujejo, da bodo morali ob ministrih podatke o premoženju javno objaviti tudi vsi parlamentarci in nekateri izvoljeni predstavniki na drugih ravneh: denimo župani večjih mest. Vlada napoveduje ustanovitev neodvisnega organa, ki bo nadzoroval verodostojnost podatkov in bo ob morebitnih nepravilnostih zadevo predal sodišču. Politiki bodo morali sliko o imetju pokazati na začetku in koncu mandata, kakor bodo morali javno razkriti tudi svoje interese (in interese zakonskih partnerjev), pa tudi morebitne aktivnosti zunaj politike. Za najhujše utaje davkov bo treba, na primer, odsedeti za rešetkami tudi do sedem let in plačati kazen v višini dva milijona evrov ...

Poudariti je treba, da imajo v Franciji že od leta 1988 komisijo za finančno transparentnost političnega življenja, ki bedi nad premoženjem približno 6000 najvišjih političnih predstavnikov in vodij javnih ustanov. Nepravilnosti pri posredovanju podatkov, ki je zaupno, kaznujejo: na začetku mandata lahko stanejo politika funkcije, na koncu pa ga čaka globa, tudi do 30.000 evrov v primeru dokazanega prikrivanja resničnega premoženjskega stanja. V vseh teh letih je komisija predala sodišču le nekaj več kot deset primerov, od katerih je večina ostala brez epiloga. Velja tudi, da mora ustavnemu svetu svoje premoženje prijaviti vsak kandidat za predsednika Francije, imetje izvoljenega pa je (v Journal Officiel) javno objavljeno na začetku in koncu mandata. Poslanci doslej niso bili pod drobnogledom javnosti, ampak je bilo po deontologiji narodne skupščine samo interno in zaupno poskrbljeno, da niso nastajali konflikti interesov. Zato pa od konca leta 2009 javno objavljajo podatke o postranskem udejstvovanju senatorjev, za politično etiko katerih skrbijo v okviru posebnega notranjega odbora.

Transparentnost po svetu

Medtem ko se v Franciji lotevajo vprašanja, kako doseči večjo transparentnost, ne manjka medijskih primerjav z drugimi deli Evrope in sveta: predvsem jih zanima, kako je z objavami zasebnega premoženja in dohodkov politikov na tujem. Vsako okolje ima svoje zakonitosti: kulturno tradicijo, pogled na denar in morda politične afere, povezane z njim, a lahko najdemo številne skupne imenovalce. Kakor so primerjali pri Mondu, lahko javnost dostopa do podatkov o premoženju celotne politike (od predsednika in ministrov do poslancev in šefov regionalnih oblasti) v ZDA, Italiji, na Portugalskem, v Grčiji, Litvi in Latviji pa tudi v Romuniji, na Slovaškem in Madžarskem. Nekoliko bolj kot javno objavljanje premoženja je v svetu razširjeno, da politiki, javno ali posebnemu organu, razkrivajo dodatne interese in prihodke iz morebitnih drugih dejavnosti (Nemčija, Velika Britanija, Italija, ZDA, Portugalska, Romunija, Slovaška ... ).

V Nemčiji, na primer, kjer je korupcijska afera lani odnesla nekdanjega predsednika Christiana Wulffa, politikom ni treba razkrivati premoženja pred javnostjo, niti jim ga ni treba prijaviti posebni komisiji. Zakon poslancem samo določa, da povedo, kaj so počeli pred vstopom v bundestag, in da prijavijo postranske dejavnosti in prihodke: javnost lahko na spletu poizveduje za tistimi, ki presegajo tisoč evrov na mesec ali 10.000 evrov na leto. Ob tokratnem nemiru na francoski strani Rena nemški državljani v 69 odstotkih podpirajo odločitev Françoisa Hollanda, da mora biti sodobna (francoska) družba bolj transparentna.

Škandali

Medtem ko v ameriškem okolju denar ni tabu – kolikor imaš, toliko pač veljaš, zato te podatke javno objavljajo že več desetletij –, se v evropskih državah, kjer je odnos do denarja tradicionalno bolj sramežljiv, pogledi na transparentnost spreminjajo šele v zadnjih letih; Romunija, na primer, je za preglednost poskrbela ob vstopu v EU. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo neodvisna organizacija Transparency International, skupina držav proti korupciji Greco in še druge organizacije, a zahteve po transparentnosti so še največkrat posledica finančnih škandalov.

V Veliki Britaniji je sodu izbila dno afera, v kateri so leta 2010 razkrili, za kaj vse so poslanci zapravljali davkoplačevalski denar: od notranjega urejanja stanovanja do nakupa račje hiške. Premier David Cameron je nekaj mesecev po nastopu mandata, novembra 2010, odločno napovedal, kako bo njegova vlada ena najbolj transparentnih na svetu, ki bo odprto govorila, kaj počne, in še posebno, koliko zapravi. Na spletu sproti objavljajo vse izdatke vlade in parlamenta, ki presegajo 25.000 funtov, kakor tudi pogodbe, ki jih sklepajo in katerih vrednost je višja od tega zneska. Britanski državljani imajo, po premierovih besedah, priložnost, da na izkusijo, kakšna bi morala biti vsaka moderna demokracija (med drugim še z javno dostopnim spletnim seznamom, na katerem so vpisani (finančni) interesi ministrov, njihovo karitativno udejstvovanje, kakor tudi dejavnosti svojcev, ne pa tudi premoženjsko stanje). Podobna seznama, ki preprečujeta, da bi nastajali konflikti interesov, obstajata tudi za zgornji in spodnji dom parlamenta, ustanovili pa še komisijo, ki odloča o plačah parlamentarcev in izplačevanju stroškov.

V Španiji so transparentnost uzakonili šele leta 2011 oziroma so se začeli z njo ukvarjati po nizu škandalov, ki so pokazali na pretesne povezave med politiko in gospodarstvom. Člani vlade in parlamentarci morajo objaviti podatke o premoženju in prihodkih – dosegljivi so s preprostim klikom. Prav zdaj je v parlamentu predlog ostrejšega zakona o transparentnosti, ki ne bo zaobšel niti kraljeve družine, pogreznjene v nekatere škandale.

Odnos do denarja

Nemara je zanimivo, da v francoskih medijih v zgodbi o transparentnosti – ki jo neredki dojemajo kot sovražnico korupcije, drugi pa svarijo pred voajerizmom – ne manjka primerjav z nami. Skupaj s Slovenijo kot še eno zamudnico postavljajo Francijo precej zadaj za zgledno transparentnimi evropskimi družbami. Zdaj pod Hollandovo taktirko ubira pomembne korake naprej, zato se spreminja tudi odnos Francozov do denarja. Po raziskovalki Janine Mossuz-Lavau (za Libération) o njem tradicionalno – zaradi prevladujočih kmečkih korenin, katoliške vere ... – nočejo govoriti, a zanima jih.