Tiskane izdaje
Nekaj ur po tem, ko so južnokorejske seizmološke postaje zabeležile umetno izzvan potres z močjo 5,1 po Richterjevi lestvici, je časopisna agencija KCNA zmagoslavno potrdila, da je Severna Koreja testirala še eno jedrsko bombo.
»Manjšo in lažjo, a močnejšo od prejšnjih dveh,« so poudarili v sporočilu. Po moči potresa je mogoče sklepati, da je šlo za okoli 6-kilotonsko bombo. In čeprav je njena moč razmeroma majhna v primerjavi s 15-kilotonsko bombo, kakršno so leta 1945 odvrgli nad Hirošimo, je nova bomba kljub temu precej močnejša od prejšnje bombe, testirane leta 2009, katere moč je bila nekje med 2 in 4 kilotonami.
Tuji strokovnjaki poskušajo ugotoviti, ali gre tokrat za uransko bombo, v Pjongjangu pa pojasnjujejo, da potrebujejo bombo zato, da bi »obranili varnost in neodvisnost naše države, ki se srečuje s hudo sovražnostjo ZDA«. Kot je bilo že nekajkrat poudarjeno v napovedih eksplozije, Severna Koreja nadaljevanje jedrskega in raketnega programa neposredno povezuje s sankcijami varnostnega sveta ZN, o katerih meni, da so predvsem posledica ameriških pritiskov na ostale članice tega telesa.
Mednarodna skupnost se je odzvala z neverjetno usklajenimi obtožbami. In medtem ko se je od Washingtona pričakovalo, da bodo podzemeljsko eksplozijo poimenovali za »izredno provokativno dejanje«, od Japonske pa, da bo zagrozila z enostranskimi sankcijami, pa zdaj tudi kitajsko zunanje ministrstvo »odločno nasprotuje severnokorejskemu jedrskemu poskusu« in zahteva čim prejšnjo obnovitev večstranskih pogajanj o denuklearizaciji.
Novi besednjak Pekinga
Moramo biti pozorni na novi besednjak kitajskega vodstva, pravi Ruan Cishan, komentator hongkonške televizije Phoenix. Kot vemo, se je vodstvo v Pekingu na izstrelitev severnokorejskega satelita odzvalo z »obžalovanjem«, jedrskemu poskusu pa »odločno nasprotuje«, in sicer zato, pravi Ruan, ker je Pjongjang s to potezo užalil predvsem Kitajsko. »Severna Koreja je še leta daleč od tega, da bi lahko njene rakete in bombe resnično ogrožale Ameriko,« je prepričan Ruan, ki ob tem poudarja, da je glavni namen voditelja Kim Džong Una testiranje novega kitajskega vodstva. »Nič se ni mudilo, da bi morali ta jedrski poskus izvesti prav zdaj, ko Kitajci proslavljajo tradicionalno novo leto, in povsem jasno je, da je ta poskus usmerjen proti Kitajski,« poudarja Ruan.
Čeprav ameriški analitiki k temu dodajajo, da je bomba eksplodirala le nekaj ur pred govorom ameriškega predsednika Baracka Obame ljudstvu, s čimer se je Severna Koreja grobo »vsilila« med njegove zunanjepolitične naloge, se tudi ti strinjajo, da sta se v najbolj kočljivem položaju znašla prav Kitajska in njen novi partijski in vojaški voditelj Xi Jinping.
Xi še ni bil imenovan za predsednika države, tako da mu še ni uspelo razviti »nove vrste odnosov med dvema velikima silama«, kot je opredelil svojo politiko do ZDA, a se je že znašel pred neprijetno dilemo, kakšen položaj naj zavzame do komunistične zaveznice, ki z jedrskim orožjem grozi Američanom. Kitajska vsako leto Severni Koreji dodeli pomoč v znesku okoli ene milijarde ameriških dolarjev in je tudi največja trgovinska partnerica te države. Režim Kim Džong Una je pravzaprav odvisen od tega, ali bodo v Pekingu zaprli pipo, ki zagotavlja njegov obstoj.
A čeprav se vsi analitiki strinjajo z Ruanom, da »Kitajska takšnemu pobalinu ne bi smela dovoliti, da izziva njeno najvišje vodstvo«, pri čemer so seveda imeli v mislih mladega voditelja, ki je osebno ukazal to jedrsko eksplozijo, bo Xi Jinping le s težavo odrekel podporo Severni Koreji v trenutku, ko ima na strateški mizi tako zapletene odnose z Japonsko, s tem pa tudi z Ameriko, ki ima s Tokiom sklenjeno vojaško zvezo in pakt o vzajemni pomoči v primeru oboroženega napada.
Politični seizmološki potres
Strmoglavljenje režima v sosedstvu bi vodilo v prenagljeno združitev Korejskega polotoka, to pa bi bil zagotovo resen politični seizmološki potres, ki bi prizadel celotno območje. Glede na tri uspešne jedrske poskuse, ki so jih izvedli v severnem oporišču Pungje-ri, bi Kitajska v neposredni bližini dobila jedrsko Korejo z nacionalističnim nabojem in gospodarsko močjo, s katero bi morala vzpostaviti povsem drugačne odnose od tistih, ki jih ima zdaj z gospodarsko uničenim Pjongjangom in varnostno ranljivim Seulom.
Tri ure po tem, ko je ob 11. uri in 57 minut po lokalnem času eksplozija stresla goro, pod katero obstaja predor za jedrske poskuse, se je na severnokorejski televiziji pojavil napovedovalec in s patetičnim glasom objavil »uspešno eksplozijo«, nato pa grozeče napovedal nadaljnje jedrske in raketne poskuse. S tem se Severna Koreja pripravlja tudi na proslavo rojstnega dne pokojnega voditelja Kim Džong Ila, ki bo v soboto, še precej bolj pa na nove mandate voditeljev, od katerih je odvisna njena usoda: ameriškega predsednika Baracka Obame, kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga, japonskega nacionalističnega premiera Šinza Abeja in južnokorejske predsednice Park Geun Hje. Kako deluje ZN pod vodstvom Ban Ki Muna, pa tudi varnostni svet, ki mu ta mesec predseduje Južna Koreja, pa v Pjongjangu, kot se zdi, že tako dobro vedo. V New Yorku se vedno trese gora, nato pa se rodi miš. Tudi v Pungje-riju se je stresla gora. Rodila pa se je še ena jedrska bomba.
