Trumpov smisel za smešno … in zelo resno
Južna Koreja: Se je Trump sploh posvetoval s komerkoli, preden je obljubil Kimu, da bo ustavil »vojaške igre«?
Odpri galerijo
Pripadniki južnokorejskih posebnih mornariških enot med lansko vojaško vajo z ameriškimi kolegi FOTO: Reuters
Zaradi ameriškega predsednika Donalda Trumpa sta v torek najmanj dva človeka ostala brez besed. Najprej se je to zgodilo severnokorejskemu voditelju Kim Džong Unu zaradi neslane šale o »vitkosti« obeh voditeljev. Nato se je to zgodilo še izkušenemu južnokorejskemu generalu zaradi Trumpove napovedi, da bo ustavil skupne »vojaške igre«, saj se zdi, da se o tem ni posvetoval z uradnim Seulom.
Medtem ko so se fotografi prerivali okoli pogajalske mize v hotelu Capella, kjer sta stala voditelja, pripravljena na začetek pogovorov, jih je Trump vprašal: »Ste naredili dobre fotografije in sva videti dobra, lepa, vitka in popolna?« Kim Džong Un verjetno dobro zna angleško, saj se je nekaj časa izobraževal v zasebni šoli v Gümligenu pri Bernu v angleškem jeziku. Kljub temu je med obiskom otoka Sentosa največkrat dovolil prevajalcem, da so mu prevedli vsako Trumpovo besedo. To je bila modra odločitev tudi zato, ker je tako pridobil nekaj časa za ustrezen odgovor. Toda ko je prevajalka dosledno prevedla Trumpov pogovor s fotografi, ki bi ju morali narediti »vitka«, je Kimov obraz otrpnil, usta je imel napol odprta, pogled nepremičen. Morda je pomislil, da bi nekdo v Severni Koreji zaradi takšne šale končal v prevzgojnem taborišču, toda ker je bil to vendarle človek, ki bi ga lahko zbombardiral, je molčal kot grob.
Trumpov smisel za smešno je neugoden in to velja tudi za njegov občutek za resno. Ko je po srečanju s Kimom izjavil, da bodo ustavili skupne vojaške vaje z Južno Korejo, je upokojeni general Čan In Bom, nekdanji poveljnik južnokorejskega poveljstva za posebno vojskovanje, ostal, kakor je dejal, brez besed. General Čan je povedal, da je Trump morda tako hotel prepričati Severno Korejo, da si Washington in Seul iskreno želita miru, toda skupne vojaške vaje so, je poudaril general, pomemben del južnokorejske varnosti in pomagajo ohranjati visoko raven bojne pripravljenosti.
Zdi se, da je to presenetilo celo predsednika Mun Dže Ina. Čeprav se Mun strinja s Trumpovo ugotovitvijo, da so »vojaške igre« provokativne, se na to odločitev ni mogel takoj odzvati. »Ugotoviti moramo, kaj točno pomeni tisto, kar je povedal Trump, in kaj je nameraval s tem doseči,« je izjavila Modra hiša (predsedniška palača v Seulu) po srečanju na Sentosi. Zmeda o tem, kaj je Trump pravzaprav obljubil Kimu, je zavladala tudi med republikanskimi zakonodajalci. Senator Lindsey Graham je izjavil, da je najmanj smešno, da predsednik omenja velike stroške kot vzrok za ustavitev manevrov. Kaj pomeni »drago«, kadar gre za varnost zaveznikov, se je vprašal in ponovil, da je »vsak cent, vložen v odnose z zavezniki, dobro vložen denar«.
In kaj sploh pomenijo »vojaške igre«, so se spraševali zakonodajalci na Capitol Hillu, uradniki v Pentagonu in celo Trumpovi najbližji sodelavci v Beli hiši. So to tudi redni treningi pripravljenosti, pri katerih sodelujejo bombniki, ki priletijo iz ameriških vojaških oporišč na Gvamu? Po mnenju vojaških predstavnikov se na tem področju ni nič spremenilo, med drugim zato, ker jih ni nihče obvestil o spremembi, ki jo je predsednik improviziral, ko ga je poneslo dobro vzdušje na srečanju s Kimom, ali pa je hotel s takšno odločitvijo vreči bombo, da bi dal vsem vedeti, da on in nihče drug vodi občutljiv projekt sprave s Severno Korejo.
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je včeraj obvestil Seul in Tokio o vseh podrobnostih srečanja v Singapurju, danes pa potuje v Peking. Po nekaterih analizah je Kitajska sprejela Trumpovo presenečenje kot pravo darilo, čeprav je za Peking pravzaprav pomembneje to, kaj se bo zgodilo s protiraketnim ščitom Thaad (Terminal High Altitude Area Defense), nameščenim v Južni Koreji, kakor to, ali bosta ameriška in južnokorejska vojska še naprej izvajali vojaške manevre. Thaad je podoben občutljivemu živcu v odnosih med Pekingom in Seulom, saj lahko zmogljivi radarji tega ščita »pogledajo« globoko na kitajsko ozemlje, do vojaških položajev ob kitajski obali, in tako pravzaprav izničijo del vojaške moči, na katero se azijska sila zanaša v občutljivih odnosih z vzhodnimi sosedami.
Precej pomembnejše vprašanje, ki že dolgo obremenjuje uradni Peking, je vendarle morebiten prenos pristopa, ki so ga uporabili na singapurskem srečanju, na odnose med Kitajsko in Tajvanom. Ma Xioguang, tiskovni predstavnik urada za tajvanske zadeve, je zavrnil možnost, da bi bilo srečanje med Trumpom in Kimom lahko lekcija za politično vodstvo v Pekingu. »Tajvan je notranje kitajsko vprašanje,« je povedal Ma. »Po značaju je popolnoma drugačno od odnosa med Severno Korejo in ZDA.«
Pompeov obisk v Pekingu bi lahko sovpadel z uvedbo visokih ameriških carin za uvoz kitajskih izdelkov. Pogajanja o izogibanju trgovinski vojni med največjima gospodarstvoma na svetu ne napredujejo dobro, nazadnje bi se res lahko pokazalo, da je lažje prepričati Severno Korejo o denuklearizaciji kakor Kitajsko o odločnejšem odpiranju njenega trga tujim ponudnikom. Ameriški predsednik je v Singapurju ponovil, da je v »odličnih odnosih« s kitajskim kolegom Xi Jinpingom, da ga visoko ceni in ga ima najbrž za »dobrega, lepega in vitkega« gospoda. Vse to nima veliko opraviti z ničimer razen s Trumpovim posebnim občutkom za (ne)diplomatski humor in (nad)politično resnost.
Medtem ko so se fotografi prerivali okoli pogajalske mize v hotelu Capella, kjer sta stala voditelja, pripravljena na začetek pogovorov, jih je Trump vprašal: »Ste naredili dobre fotografije in sva videti dobra, lepa, vitka in popolna?« Kim Džong Un verjetno dobro zna angleško, saj se je nekaj časa izobraževal v zasebni šoli v Gümligenu pri Bernu v angleškem jeziku. Kljub temu je med obiskom otoka Sentosa največkrat dovolil prevajalcem, da so mu prevedli vsako Trumpovo besedo. To je bila modra odločitev tudi zato, ker je tako pridobil nekaj časa za ustrezen odgovor. Toda ko je prevajalka dosledno prevedla Trumpov pogovor s fotografi, ki bi ju morali narediti »vitka«, je Kimov obraz otrpnil, usta je imel napol odprta, pogled nepremičen. Morda je pomislil, da bi nekdo v Severni Koreji zaradi takšne šale končal v prevzgojnem taborišču, toda ker je bil to vendarle človek, ki bi ga lahko zbombardiral, je molčal kot grob.
Osuplost
Trumpov smisel za smešno je neugoden in to velja tudi za njegov občutek za resno. Ko je po srečanju s Kimom izjavil, da bodo ustavili skupne vojaške vaje z Južno Korejo, je upokojeni general Čan In Bom, nekdanji poveljnik južnokorejskega poveljstva za posebno vojskovanje, ostal, kakor je dejal, brez besed. General Čan je povedal, da je Trump morda tako hotel prepričati Severno Korejo, da si Washington in Seul iskreno želita miru, toda skupne vojaške vaje so, je poudaril general, pomemben del južnokorejske varnosti in pomagajo ohranjati visoko raven bojne pripravljenosti.
Zdi se, da je to presenetilo celo predsednika Mun Dže Ina. Čeprav se Mun strinja s Trumpovo ugotovitvijo, da so »vojaške igre« provokativne, se na to odločitev ni mogel takoj odzvati. »Ugotoviti moramo, kaj točno pomeni tisto, kar je povedal Trump, in kaj je nameraval s tem doseči,« je izjavila Modra hiša (predsedniška palača v Seulu) po srečanju na Sentosi. Zmeda o tem, kaj je Trump pravzaprav obljubil Kimu, je zavladala tudi med republikanskimi zakonodajalci. Senator Lindsey Graham je izjavil, da je najmanj smešno, da predsednik omenja velike stroške kot vzrok za ustavitev manevrov. Kaj pomeni »drago«, kadar gre za varnost zaveznikov, se je vprašal in ponovil, da je »vsak cent, vložen v odnose z zavezniki, dobro vložen denar«.
In kaj sploh pomenijo »vojaške igre«, so se spraševali zakonodajalci na Capitol Hillu, uradniki v Pentagonu in celo Trumpovi najbližji sodelavci v Beli hiši. So to tudi redni treningi pripravljenosti, pri katerih sodelujejo bombniki, ki priletijo iz ameriških vojaških oporišč na Gvamu? Po mnenju vojaških predstavnikov se na tem področju ni nič spremenilo, med drugim zato, ker jih ni nihče obvestil o spremembi, ki jo je predsednik improviziral, ko ga je poneslo dobro vzdušje na srečanju s Kimom, ali pa je hotel s takšno odločitvijo vreči bombo, da bi dal vsem vedeti, da on in nihče drug vodi občutljiv projekt sprave s Severno Korejo.
Darilo Kitajski
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je včeraj obvestil Seul in Tokio o vseh podrobnostih srečanja v Singapurju, danes pa potuje v Peking. Po nekaterih analizah je Kitajska sprejela Trumpovo presenečenje kot pravo darilo, čeprav je za Peking pravzaprav pomembneje to, kaj se bo zgodilo s protiraketnim ščitom Thaad (Terminal High Altitude Area Defense), nameščenim v Južni Koreji, kakor to, ali bosta ameriška in južnokorejska vojska še naprej izvajali vojaške manevre. Thaad je podoben občutljivemu živcu v odnosih med Pekingom in Seulom, saj lahko zmogljivi radarji tega ščita »pogledajo« globoko na kitajsko ozemlje, do vojaških položajev ob kitajski obali, in tako pravzaprav izničijo del vojaške moči, na katero se azijska sila zanaša v občutljivih odnosih z vzhodnimi sosedami.
Kim Džong Un je dovolil, da so mu prevajali vsako Trumpovo besedo.
Skupne vojaške vaje so pomemben del južnokorejske varnosti.
Je srečanje med Trumpom in Kimom lahko lekcija za politično vodstvo v Pekingu?
Pogajanja o izogibanju trgovinski vojni ne napredujejo dobro.
Skupne vojaške vaje so pomemben del južnokorejske varnosti.
Je srečanje med Trumpom in Kimom lahko lekcija za politično vodstvo v Pekingu?
Pogajanja o izogibanju trgovinski vojni ne napredujejo dobro.
Precej pomembnejše vprašanje, ki že dolgo obremenjuje uradni Peking, je vendarle morebiten prenos pristopa, ki so ga uporabili na singapurskem srečanju, na odnose med Kitajsko in Tajvanom. Ma Xioguang, tiskovni predstavnik urada za tajvanske zadeve, je zavrnil možnost, da bi bilo srečanje med Trumpom in Kimom lahko lekcija za politično vodstvo v Pekingu. »Tajvan je notranje kitajsko vprašanje,« je povedal Ma. »Po značaju je popolnoma drugačno od odnosa med Severno Korejo in ZDA.«
Pompeov obisk v Pekingu bi lahko sovpadel z uvedbo visokih ameriških carin za uvoz kitajskih izdelkov. Pogajanja o izogibanju trgovinski vojni med največjima gospodarstvoma na svetu ne napredujejo dobro, nazadnje bi se res lahko pokazalo, da je lažje prepričati Severno Korejo o denuklearizaciji kakor Kitajsko o odločnejšem odpiranju njenega trga tujim ponudnikom. Ameriški predsednik je v Singapurju ponovil, da je v »odličnih odnosih« s kitajskim kolegom Xi Jinpingom, da ga visoko ceni in ga ima najbrž za »dobrega, lepega in vitkega« gospoda. Vse to nima veliko opraviti z ničimer razen s Trumpovim posebnim občutkom za (ne)diplomatski humor in (nad)politično resnost.
