Tiskane izdaje
Med delavskimi protesti v Tuzli je bilo ranjenih več deset demonstrantov in policistov, ljudje so nato začeli protestirati v vseh večjih krajih v Bosni in Hercegovini: Sarajevu, Zenici, Bihaću, Mostarju ...
Delavska vstaja v Tuzli je prerasla v vsedržavne proteste v Sarajevu, Zenici, Bihaću, Mostarju in drugih večjih mestih po Bosni in Hercegovini. Ranjenih je bilo več deset državljanov in pripadnikov posebnih policijskih enot, tudi materialna škoda je velika. Protesti so se začeli zaradi večletnega socialnega nezadovoljstva, nepravičnosti, neodgovornosti in kriminalnih privatizacij tovarn, na katerih je v nekdanji državi temeljil razvoj BiH in v katerih je bilo zaposlenih več tisoč delavcev.Politične krize pretresajo državo vse od daytonskega mirovnega sporazuma do današnjih dni. Skoraj vsak dan se lahko prepričamo, da je daytonski sporazum leta 1995 samo končal vojno, miru pa ni zagotovil niti do leta 2014.
Bosna je po podkupljivosti oblasti in revščini prebivalcev na sramotnem prvem mestu v regiji. Vsak tretji prebivalec je na robu preživetja in čedalje več je tistih, ki en obrok dnevno dobijo v ljudskih in humanitarnih kuhinjah. Čedalje več je brezposelnih in upokojencev. V državi se je izenačilo število tistih, ki neuspešno iščejo zaposlitev, in upokojencev, povprečne pokojnine, ki ne presegajo 200 evrov, pa država vse redkeje izplačuje. Javno in množično izražanje nezadovoljstva je bilo pričakovati že nekaj časa, napovedovali so ga posamezni protesti in blokade prometnih poti. Toda predstavnike oblasti je na vseh ravneh bolj zanimalo lastno bogatenje, zato so predvsem poskušali ohraniti strankarske položaje, namesto da bi izpolnjevali obljube svojim volivcem. Parlamentarna kriza se povečuje, poslanci pa so samo dobro plačani nedelavci, ki glasujejo »za« ali »proti« - tako kakor jim ukažejo izjemno bogati voditelji njihovih strank.
Bomba socialnega nezadovoljstva in državljanske nepokorščine ni naključno eksplodirala prav v Tuzli, od koder so se njeni učinki razširili na industrijska območja v Zenici, Sarajevu, Bihaću in Mostarju. Tuzelski kanton je skrajen primer uničevanja nekoč močnega gospodarstva, kemičnih tovarn Dite ter lesne, strojne in tekstilne industrije, ki so zaposlovale več tisoč ljudi in jim zagotavljale preživetje. Nekoč bogato mesto skoraj brez brezposelnih se je zaradi več kriminalnih privatizacij znašlo na kolenih s številnimi brezposelnimi. Delavcem uničenih tovarn v Tuzli se je pridružila vojska brezposelnih in študentov, ki nimajo nikakršnih možnosti za zaposlitev. Na tuzelskih ulicah se je pred stavbo vlade tuzelskega kantona in pred zgradbo sodišča zbralo več kot 6000 ogorčenih ljudi, nad mestom se je dvigoval dim gorečih avtomobilskih gum, po ulicah so ležali prevrnjeni zabojniki, povsod je bilo videti steklo razbitih oken. Protesti so ušli nadzoru, zato so bili zapori in bolnišnice naenkrat prepolni ljudi. Eden od policistov je v kritičnem stanju. Iz Tuzle so se protesti podpore preselili v Sarajevo, kjer so vlado sarajevskega kantona napadli z jajci in kamenjem. To se je zgodilo tudi pred stavbo vlade zeniško-dobojskega kantona, medtem ko so protesti v Mostarju in Bihaću za zdaj mirni. Tuzla je spominjala na Kijev, Bosna pa na Ukrajino.
Razmere v državi so skrajno skrb vzbujajoče, saj jih ni več mogoče nadzirati, so potrdili na nujnem in izrednem sestanku premiera Federacije BiH Nemina Nikšića s kantonskimi premieri, direktorji policije, tožilci in voditelji obveščevalnih služb. Predstavniki oblasti so sklenili, da je treba ugotoviti, kaj natančno se dogaja na protestih v bosanskohercegovskih mestih in kdo je odgovoren za nezakonito kršenje javnega reda in miru ter uničevanje premoženja. Poleg tega je treba sprožiti preiskavo o tem, ali je policija presegla pooblastila pri uporabi sile.
Zdi se, da oblast ni doumela, kdo je najbolj odgovoren za socialni upor. Delavci uničenih tuzelskih tovarn so se več dni zbirali pred stavbo vlade in zahtevali, da je treba preiskati domneve o kriminalni privatizaciji; da jim morajo omogočiti delo, s katerim bi zaslužili svoje plače; da jim morajo priznati ustrezno pokojninsko dobo in jim potrditi zdravstvene knjižice, da bi imeli skupaj s svojimi družinskimi člani pravico do zdravljenja. Več dni jih ni bil pripravljen sprejeti noben predstavnik oblasti, prav tako ni nihče odgovarjal na njihove zahteve. Bomba je kratko malo morala eksplodirati.
