Še pred kratkim je bila ena od prvih angleških besed, ki jih je izgovoril kitajski otrok, rojen v premožnejši družini, »Harvard«. Morda tudi »Yale«. V novem kitajskem jeziku sta ti besedi pomenili »življenjski cilj«. Dobre ocene v domačih šolah so imele smisel samo v povezavi s študijem na eni od prestižnih ameriških univerz. Za to so bili tudi starši pripravljeni porabiti dobršen del prihrankov.
Samo prek Easy Transferja, ene od družb, ki omogočajo lažje vplačilo šolnin, je bilo lani s kitajskih računov na naslove ameriških univerz poslanih 776 milijonov dolarjev. Po splošnih pričakovanjih naj bi ta vplačila letos presegla milijardo. Toda trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko je pripeljala do tega, da se je v prvi polovici letošnjega leta skupna vrednost denarja, poslanega prek Easy Transferja, zmanjšala za polovico.
Ovire študiju v ZDA
Kitajski študenti in njihovi starši se, seveda, čedalje bolj izogibajo ameriškim šolam, eni zaradi strahu, da ne bodo dobili ameriškega vizuma, drugi zaradi bojazni, da bodo po končanem študiju težko dobili službo, tretji zaradi predragega dolarja v primerjavi z oslabljenim juanom. Četrti zgolj zaradi domoljubnega revolta.
Zaradi trgovinske vojne bodo trpele tudi prestižne univerze. FOTO: Jason Lee Reuters
Veliko kitajskih študentov, doktorandov in raziskovalcev je letos predolgo čakalo na vizum, čeprav so bili sprejeti na eno od ameriških univerz in čeprav so si nekateri pridobili ugled v znanosti, s katero se ukvarjajo. Ameriški konzulati so dobili nalogo, da morajo posebej preverjati Kitajce, ki se zanimajo za robotiko, letalstvo, posebne materiale in različne visokotehnološke panoge, ker so bili v okviru tehnološke vojne med velesilama celo kitajski študenti osumljeni vohunjenja in kraje ameriškega znanja.
Čedalje več kitajskih študentov se odloči za japonske ali evropske šole. Ker jih ne vznemirja vprašanje, kaj bi utegnil prinesti brexit, je med njimi na stari celini priljubljena Velika Britanija. Sledita ji Nemčija in Francija, vendar se je treba za odhod v ti državi naučiti njihovega jezika, za Kitajce, ki se učijo angleščino že v vrtcu, pa nemščina in francoščina, ravno tako kot španščina ali italijanščina, spadata med, kot pravijo, »male jezike«.
Poleg šolnin tudi podkupnine
Ameriške univerze so zaradi tega trenda zaskrbljene. V šolskem letu 2017/18 je tam študiralo približno 1,1 milijona tujih študentov, tako da je izobraževanje glavna izvozna storitev, ki na leto prinese več kot 45 milijard dolarjev. Med omenjenim številom tujih študentov je kar 360.000 Kitajcev in ameriške visoke šole vse bolj računajo na njihov denar. Celo ko je bila pred kratkim razkrita afera z nezakonitim vpisovanjem študentov prek vplačil večjih vsot v imenu »donacij«, so bile na vrhu seznama kitajske družine. Milijarder
Tao Zhao, ustanovitelj in lastnik farmacevtske družbe Shandong Buchang, je za sprejem hčere na univerzo Stanford plačal 6,5 milijona dolarjev, starši Sherry Guo pa so za njen sprejem na Yale lani odšteli 1,2 milijona dolarjev, nato pa zatrdili, da niso niti posumili, da bi to lahko bilo nezakonito. Mimogrede: gre za to, da so se Kitajci navadili, da je treba za vpis na ugledne šole plačati tudi v njihovi državi. Seveda ne samo šolnine.
Evropske visoke šole bodo morda imele korist od trgovinske vojne zato, ker bo vanje prišlo po znanje čedalje več Kitajcev. V kratkem se bo pokazalo, ali se bo trend protekcionizma razširil tudi na izobraževanje.
