Tiskane izdaje
Ni lahko biti prva dama. Carla Bruni − Sarkozy, žena nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, je spomladi pred slabima dvema letoma tako vnaprej posvarila Valérie Trierweiler, še do pred kratkim življenjsko družico sedanjega predsednika Françoisa Hollanda. Ob predaji oblasti 15. maja 2012 je bila prelestna Carla iskrena, češ da ne mara več življenja, kakršno ji je narekovala vloga prve dame v Elizejski palači. Valérie se zdaj, po dvajsetih mesecih in predčasno, prav tako poslavlja od Elizeja – ni nujno, da z olajšanjem, zato pa z veliko grenkobe prevarane in zapuščene ženske.
V Elizejsko palačo je nenehno usmerjenih ogromno medijskih luči, kar Valérie Trierweiler dobro ve, saj je dolgoletna novinarka. Veliko je pritiskov javnosti, govoric in pričakovanj, da ne rečemo kar zahtev. Paparaci so skoraj ves čas na preži, že Brunijevo so redno obrekljivo zbadali, norčevali so se iz njene pevske kariere in ji pritikali ljubimca, kakor so tudi Sarkozyju pripisovali ljubico. Dosedanja prva dama Valérie se je močno trudila, da bi ostala trdna in ne bi klonila pred pritiski, a jo je na kolena spravil kar Hollande sam – potem ko so pri reviji Closer škandalozno razkrili njegovo ljubezensko razmerje z igralko Julie Gayet. Razkritje, ki za mnoge ni bilo nikakršna sveža novica, jo je položilo v bolniško posteljo, zdaj pa postavilo tudi pred vrata Elizeja.
Valérie Trierweiler (1965), s katero francoski mediji te dni ne sočustvujejo nič kaj globoko, je Françoisa Hollanda srečala kot politična novinarka. Kariero je začela pri Profession politique, potem pa je kmalu presedlala k reviji Paris Match, kjer je, med drugim, spremljala predsedniško kampanjo Jacquesa Chiraca, poudarjeno pa se je ubadala tudi s Socialistično stranko. Dolga leta jo je vodil prav Hollande, ki je bil v partnerski zvezi s socialistko Ségolène Royal, s katero imata štiri otroke. Ni redkost, da med politiki in ambicioznimi novinarkami preskočijo ljubezenske iskrice. Toda leta 2007, po porazu na predsedniških volitvah, je Royalova oznanila svoj uradni razhod s Hollandom. Takrat se je ločila tudi Valérie Trierweiler, mati treh sinov.
Tri leta pozneje je Valérie Trierweiler postala za Hollanda tudi uradno »ženska mojega življenja«: spodbudno mu je stala ob strani v predvolilni kampanji, v resnici mu je s številnimi nasveti (pa ne samo o telesni teži) in pogovori pomagala zmagati. Dvajset mesecev kot prva dama ni igrala vloge mile opazovalke, ampak vplivne in odlične spremljevalke. »Zato je Hollandova zmaga vsaj malo tudi njena,« so zapisali pri Mondu. Tako menda verjame Valérie – in ne samo ona. Kmalu je bila, razpeta med vlogo prve dame ter utišane novinarke in normalne državljanke, prisiljena v nekakšen kompromis: v pisanje literarnih kritik in ne več poglobljenih političnih analiz pa v pisarno z določenim osebjem v Elizejski palači. V virtualni svet je večkrat odmevno čivknila, nič kaj posrečeno je zakuhala tako imenovano afero Trierweilergate (v svojem tvitu je nespretno podprla političnega tekmeca Ségolène Royal), rada se je vmešavala v zadeve, v katere se, po prepričanju mnogih, ne bi smela. Čedalje bolj je spominjala na žensko, ki je ljubosumna in ne zna nadzorovati čustev. Francozom je bila vse manj všeč, mnogim je šla celo na živce. Pozneje se je za nekaj časa nekoliko umaknila iz medijskega ospredja, igrala je predvsem človekoljubno vlogo prve dame, potem pa je spet ustrelila kozla, ko se je lansko jesen odzvala na »afero Leonarda«; politično je pritisnila na predsednika, da je izgnani mladi Rominji ponudil možnost, da se vrne v Francijo: samo njej, ne pa tudi njeni družini. Valériejin »Ne bom več molčala« so si mediji dobro zapomnili, kakor so tudi opazili, da je med njo in Hollandom čedalje več hladu.
Ambiciozna Valérie Trierweiler ni le izgubila svoje ljubezni, brez vloge prve dame se je znašla z občutji osramočenosti in zavrženosti.
