Več sto tisoč Špancev zasedlo glavne mestne trge

Madrid – Ploščad pred Sončevimi vrati v središču španske prestolnice, kjer so se točno pred letom dni začeli veliki protesti proti brutalnim varčevalnim ukrepom in diktatu(ri) mednarodnih finančnih institucij, je danes znova napolnilo na desettisoče Špancev vseh generacij, ki se ne strinjajo z vsiljeno doktrino varčevanja in razgradnjo socialne države.

»Vi nas ne predstavljate!« je v nedeljskih zgodnjih jutranjih urah odmevalo po ulicah osrednjega Madrida, ki se kar niso hoteli izprazniti. Ropotali so bobni. Protestniki so enoglasno vzklikali premišljena sporočila, usmerjena proti oblasti in evropskim institucijam v Bruslju. Na ploščadi so se skupine mladih in brezposelnih izobražencev, tako imenovana generacija 0, posedle v kroge in razpravljale o neposredni demokraciji in naslednjih protestniških korakih.

Med več deset tisoč ljudmi je vladalo prešerno razpoloženje. Odmevale so revolucionarne pesmi in pozivi k revoluciji. Edini, ki so bili mrkih obrazov, so bili policisti, ki so bili pripravljeni na posredovanje, saj bi se protesti morali končati opolnoči. A se seveda niso, policisti pa tudi niso posredovali.

»Vesela sem, da sem del tega gibanja. Čutim ponos. Pravijo, da smo Španci pasivni in da so protestniki v manjšini. Manjšina? Protesti hkrati potekajo v osemdesetih španskih mestih. Na ulicah je več milijonov ljudi. Tega nihče ne more ignorirati. Naše sporočilo je jasno: želimo ohraniti Španijo in Evropo, kakršno smo poznali. Z varčevalnimi ukrepi in uničevanjem socialne države ter javnega šolstva in zdravstva nas želijo spremeniti v državo tretjega sveta. Tako kot so storili v Grčiji,« je v soboto zgodaj zvečer med množičnim pohodom iz severnega Madrida proti Sončevim vratom povedala 25-letna Virgina Jimenez, brezposelna diplomantka poslovne univerze.

Svojo »zadnjo« službo je izgubila pred mesecem dni. Dobrega pol leta je delala za britansko investicijsko družbo, ki se je čez noč odločila, da bo zaprla svojo madridsko pisarno. »Rekli so nam, da nas ne potrebujejo več in da naj poberemo svoje reči. Brez opozorila. Sicer pa sem zaslužila – delala sem tudi po dvanajst ur na dan – 800 evrov na mesec. Od tega sem vsak mesec za prispevke plačala približno 330 evrov, saj so šefi od mene zahtevali, da sem 'samozaposlena'. Katastrofa, a številni moji prijatelji, ki še imajo delo, vsi pa so visoko izobraženi, zaslužijo le 400 ali 500 evrov, življenje pa je vsak dan dražje,« je nadaljevala Virginia, ki v zadnjih tednih hodi po središču Madrida in išče delo v barih ali restavracijah. Včasih se zlaže, da ima končano le srednjo šolo, saj je visoka izobrazba »na trgu dela« trenutno nezaželena. Virginia, ki si v Madridu stanovanje deli s tremi prijatelj – doma je iz Andaluzije, kjer je raven brezposelnosti najvišja v Evropski uniji –, si o prihodnosti niti ne upa razmišljati. Brezposelnost med mladimi Španci je 52-odstotna in se iz meseca v mesec še povečuje. Mladi se selijo k staršem. Mnoge s svojimi (čedalje nižjimi) pokojninami preživljajo celo stari starši.

Virginia razmišlja o selitvi v Srednjo ali Južno Ameriko: »Vidim le temo. Poiskati moram novo upanje. Vsi okoli mene so tesnobni, frustrirani in depresivni. Ko smo začenjali študij, je bil svet drugačen. Kako hitro se je vse spremenilo!«

Protesti na ulicah španskih mest bodo trajali najmanj do torka zvečer.