Vloga EU: papirnati tiger, ki bi lahko postal supersila

Bruselj – Vsaj teoretično bi Evropska unija z več kot pol milijarde prebivalcev, največjim gospodarskim območjem na svetu, zanimivim modelom za sosednje regije, veliko blaginjo in vplivnimi članicami morala veljati za veliko silo.

Predvsem na zunanjepolitičnem področju je v zadnjih desetletjih doživela kar nekaj hudih udarcev. Na balkanske vojne ni bila pripravljena. Med ameriškim obračunom z Irakom in tudi posredovanjem v Libiji je bila notranje razklana. Zunanjepolitično usklajevanje med članicami se je začelo krepiti že v sedemdesetih letih, toda šele v maastrichtski pogodbi iz leta 1992 je dobilo trdne temelje. V nadaljnjih pogodbah se je skupna zunanja politika vsaj institucionalno še krepila.

Po uveljavitvi lizbonske pogodbe je EU prvič dobila enotno predstavnico za skupno zunanjo in varnostno politiko, Catherine Ashton. Naziv zunanji minister, predviden v evropski ustavi, ki je bila zavrnjena na referendumih v Franciji in na Nizozemskem, ni preživel. Tudi z ustanovitvijo zunanje službe naj Bruselj postane v zunanji politiki pomembnejši. Velika težava za bruseljskega »zunanjega ministra« je, da je vpet v zapletene medinstitucionalne odnose in odvisen od vplivnih članic.

Iskanje skupnega imenovalca v bruseljskih mlinih

V evropski politiki najbrž ni nikogar, ki ne bi zatrjeval, da v 21. stoletju, v katerem se vzpenjajo nove sile od Azije do Južne Amerike, EU lahko obrani svoje interese v svetu. Vsaj v prvih štirih letih in pol po uveljavitvi lizbonske pogodbe prave skupne zunanje politike ni na obzorju. Vloga Ashtonove na svetovnem odru je bila razen ukvarjanja z jedrskim sporazumom z Iranom razmeroma omejena. Izjema so obrobna mednarodna vprašanja.

Bruseljsko zunanjo politiko zato spremljajo zajedljivi komentarji v slogu »doseg diplomacije EU je ukvarjanje z vprašanjem, komu pripada transformatorska postaja v Zubinem Potoku na severu Kosova«. Več je težje doseči; na primer, nekdanja kolonialna sila Francija pri odločanju o intervenciji v Maliju ali Srednjeafriški republiki raje ukrepa na svojo roko, kot da čaka na iskanje najmanjšega skupnega imenovalca v bruseljskih mlinih.

Tudi ukrajinska kriza je pokazala, da ima Ashtonova zvezane roke. Uradno se o politiki odloča v evropskem svetu (voditelji članic) in na zasedanjih zunanjih ministrov, vse niti pa imajo v rokah vodilne države, ki imajo spet vsaka svoje interese v odnosih z Rusijo. Kljub grožnji, da se bo med državami zgodil notranji razkol zaradi različnih interesov članic, EU uspeva vsaj za silo ohranjati enotnost. Toda: politično in gospodarsko kočljive odločitve o Rusiji sploh še niso bile na mizi.

Šibki globalni igralec

Vloga EU v svetu je določena z odnosom z ZDA in odvisnostjo od njenega varnostnega dežnika. Po izbruhu krize v Ukrajini je afera NSA napol pozabljena, obuja se čezatlantsko zbliževanje, tudi v Natu. Ne glede na kritike glede pogajanj in svarila pred nevarnostjo zniževanja okoljskih, prehranskih in drugih standardov ima načrtovani čezatlantski prostotrgovinski in investicijski sporazum, velik strateški pomen: utrjevanje tradicionalnega Zahoda.

V skupni obrambni politiki je EU še vedno sramežljiva in ohranja retoriko mehke sile (»soft power«). Po svetu ima šestnajst civilnih in vojaških misij. Lanska raziskava možganskega trusta ECFR je pokazala, da v varnostnih strategijah članic, ki so že tako podobne kakofoniji, prevladuje nacionalna optika in v njih ni smisla za geopolitični položaj EU. »Ker ni soglasja o tveganjih, ker se obrambni proračuni zmanjšujejo in ker ni strateške kulture, se spodkopavajo želje Evrope, da bi postala verodostojen in učinkovit globalni igralec,« so ugotavljali.

Vsekakor je stara in energetsko odvisna EU v hitro spreminjajočem se svetu pred izzivi, ki jim ne morejo biti kos niti največje članice. Članice lahko veliko več dosežejo s skupnim nastopom, saj bodo sicer strateški tekmeci še naprej delovali po logiki »deli in vladaj«. Tudi Unija bo potrebovala več iskrenosti. Kdor pravi, da bi morali tragedije pred Lampeduso preprečevati s spodbudami razvoja v domovinah pribežnikov, ne bi smel zmanjševati proračunov za razvojno pomoč.