Vznemirjenja na Daljnem vzhodu: Normalno nenormalen

Moški srednjih let v črni obleki in s kravato okoli vratu se je prejšnjo nedeljo povzpel na nadvoz za pešce pred postajo metroja Šinjuku v samem središču Tokia. Ob njem sta stali dve plastenki, medtem ko je po megafonu pozival premiera Šinza Abeja, naj ne spreminja pacifistične ustave.

Nato pa se je polil z vsebino plastenk – izkazalo se je, da šlo za bencin – in se spremenil v živo baklo. Dan pozneje je Abejev kabinet odobril revizijo ustave, ki »samoobrambnim silam« (kot se po kapitulaciji v drugi svetovni vojni imenuje japonska vojska) omogoča sodelovanje v vojnih operacijah zunaj japonskih meja. Premier se prav tako ni oziral na množico, ki se je zbrala okoli železne ograje pred njegovim uradom. Starejši so tiho sedeli s transparenti v rokah, mladi pa so na ves glas vpili. »Nočem v vojno!« je kričal neki gimnazijec. »Hočem živeti normalno življenje!«

Za Abeja je »normalno življenje« očitno nekaj povsem drugega. Japonska je bila ena od zadnjih držav, ki so bile sredi prejšnjega stoletja na »napačni strani zgodovine« in ki si šele zdaj znova pridobiva pravico do tako imenovane kolektivne samoobrambe. Če upoštevamo, da se je Nemčija že leta 1955 pridružila Natu, čeprav je prvi generalni sekretar Nata lord Ismay smisel tega bloka obrazložil s potrebo po tem, da se »Ruse drži zunaj, Američane znotraj, Nemce pa spodaj«, potem je revizija japonske ustave v resnici »vrnitev v normalnost«, pa čeprav ta upravičeno vzbuja zaskrbljenost ne le v sosednjih državah, temveč tudi med samimi Japonci.

Slabi in dobri geni

Skoraj sedemdeset let ni japonski vojak streljal v sovražnika, zdaj pa se zastavlja vprašanje, ali bo sploh še kdaj imel to priložnost. Kitajski predsednik Xi Jinping, ki je pravkar na obisku v Seulu, se bo zagotovo strinjal z južnokorejsko predsednico Park Geun Hje, da se to ne bi smelo zgoditi. Skrb vzbujajoče pa je tudi to, da sta tako Xi kot premier Li Keqiang med bivanjem v Londonu ponovila trditev, da »Hani (večinski narod v LR Kitajski) v svojem DNK nimajo gena nasilnosti«, saj gre očitno za znamenje nevarnega rasizma, uradno vtkanega v novo kitajsko diplomacijo, ki lahko že v naslednjem trenutku ugotovi, da imajo Japonci slab DNK in gen, zaradi katerega se ne morejo poboljšati in zaradi katerega jim nikoli več ne bi smeli dovoliti nošenja orožja zunaj japonskih meja. Abe je odpravo omejitve bojnega delovanja samoobrambnih sil primerjal s seizmičnim premikom, ki ga je prineslo obdobje Meidži, ko se je v šestdesetih letih 19. stoletja rojevala moderna Japonska, kitajsko partijsko glasilo Renmin Riabo pa je v tem našlo samo »nevarno znamenje in poziv, da se je treba prebuditi«.

To, kar je bilo za Evropo leto 1914, je bilo za Kitajsko leto 1894. Prvega avgusta se bodo tako po vsej državi spomnili 120. obletnice začetka kitajsko-japonske vojne, s katero se je bistveno spremenila ureditev vzhodnoazijskega območja. Japonska je v obdobju Meidži premagala vojsko že opešane dinastije Qing, plen, zaradi katerega sta se spopadli dve cesarstvi, pa je bil Korejski polotok. Koreja, ki je bila takrat v vazalnem odnosu do dinastije Qing, je bila za deželo vzhajajočega sonca dolgo nadvse zaželena zakladnica surovin in žita, ki sta ga nujno potrebovala rastoče japonsko gospodarstvo in prebivalstvo.

In kaj kmalu so začele japonske čete kitajsko vojsko potiskati s korejskih tal. Že septembra 1894 je padel Pjongjang, nato pa je sledila bitka na reki Jalu in japonsko prodiranje v Mandžurijo. Problem narodov, ki mislijo zgodovinsko, je v prepričanju, da preteklost nikoli ne mine. Preteklost se namreč samo ponavlja v nekoliko spremenjenih oblikah. Ko je Abe napovedal, da bo odpravil del sankcij proti Pjongjangu v zahvalo za to, ker je Severna Koreja obnovila preiskavo o usodi japonskih državljanov, ki so jih pred več desetletji ugrabili pripadniki njenih obveščevalnih služb, je bila to za Peking nevarna igra zamenjave zaveznikov, v kateri ima tudi Kitajska aktivno vlogo.

Japonski premier je namreč v četrtek sporočil, da bo ublažil restrikcije na potovanja, denarne transakcije in pristajanje severnokorejskih ladij v japonskih pristaniščih, in to prav v času prihoda Xi Jinpinga v Seul, kar je že samo po sebi kitajski preobrat, kar zadeva odnos do Pjongjanga. Še nikoli prej ni kakšen partijski ali državni voditelj azijske sile izbral za svoj obisk juga, preden se je srečal z voditeljem s severa. Ko k temu dodamo še to, da je s kitajskim predsednikom v Seul pripotovala tudi velika poslovna delegacija, ki bo storila vse, kar je v njeni moči, da se blagovna menjava, ki se je lani povečala na 220 milijard dolarjev, še poveča, pa se zdi, da bodo v času Xijeve vladavine strateške karte znova dodobra premešane.

Polno varnostnih izzivov

Nova kombinacija Japonska-Severna Koreja in Kitajska-Južna Koreja utegne biti polna varnostnih izzivov. Tako kot si Abe prizadeva svojo državo spraviti v stanje »normalnosti«, tako si tudi vodja Kim Džong Un prizadeva svoj režim narediti vsaj »normalno nenormalnega«. Pogoj za to pa je odmik od Kitajske in odprava odvisnosti od kitajske pomoči. Za tiste, ki se niso poglabljali v zgodovino, se je še do pred kratkim prav Japonska zdela najmanj verjetna izbira novega partnerja. Če prelistamo strani s konca 19. stoletja, pa postane ta zveza precej bolj logična.

Ni treba posebej poudariti, da se bosta v tem kontekstu Xi in Park pogovarjala o še eni »genetski« nagnjenosti. Tisti do jedrske bombe. Skorajda povsem gotovo je, da bo Severna Koreja zbliževanje z Japonsko izkoristila zato, da se bo poskušala otresti pritiskov v smislu denuklearizacije. Je pa toliko bolj vprašljivo, ali bo Japonska pod novo »normalnostjo« razumela tudi pravico do izdelave jedrske bombe. Vse dokler je bila za Japonsko največja nevarnost Severna Koreja s svojim skopim arzenalom in zastarelim sistemom vojaškega poveljevanja, so lahko ZDA od svoje varovanke zahtevale, da se vzdrži jedrskih ambicij.

Zdaj, ko je za deželo vzhajajočega sonca očitno največji problem kitajski zmaj, zdaj, ko se je Amerika očitno vse manj pripravljena vmešavati v spore takšnih razsežnosti, kakršen bi se lahko zgodil na Kitajsko, pa je vprašanje, kdo ima pravico in dovolj avtoritete, da bi Japonski preprečil postati jedrske sila. Odgovora na to ni treba izgovoriti.