Xi Jinping in Vladimir Putin: »Podobna sva drug drugemu«

Zahod je precej bolje razumel delovanje Sovjetske zveze, kakor danes razume Putinovo razmišljanje, ugotavlja kitajski­ pisec spletnega dnevnika; zato je naredil veliko napak, ki so pomagale ustvariti sedanjo Rusijo.

Stavek, izrečen med srečanjem kitajskega in ruskega predsednika letos spomladi, je zaskrbel mnoge politične analitike. »Čutim, da sva si podobna,« je izjavil Xi Jinping med pogovorom z Vladimirjem Putinom v Kremlju. Po marsičem lahko sklepamo, da to ni bila le prijateljska izjava, ki bi jo kitajski vodja izrekel zato, da bi čas med formalnimi srečanji hitreje minil.

»Podobnost« je pritegnila pozornost tudi po tem, ko je bilo nad Ukrajino sestreljeno letalo družbe Malaysia Airlines z 298 potniki. Xi je res izrekel sožalje malezijskemu voditelju Abdulu Halimu Mu'adzamu Šahu in nizozemskemu kralju Viljemu Aleksandru ter v sporočilu zapisal, da je »šokiran« nad tragičnim dogodkom, vendar ni uradni Peking niti za trenutek obsodil Rusije, še manj pa Putina zaradi vloge v dogodkih, ki so privedli do tragedije.

»Upam, da bodo sprožili pravično in objektivno preiskavo ter kmalu odkrili resnico,« je dodal Xi, nato pa so kitajski državni mediji opozarjali države, naj ne sklepajo prehitro in ne obsojajo Putina, ampak naj počakajo, da preiskovalci preiščejo podrobnosti. Kitajski veleposlanik pri ZN Liu Jieyi je opozoril, da »ni priporočljivo prehitro sklepati, domnevati in obtoževati druge strani«. »Naša prednostna naloga je ugotoviti, kakšna so ­dejstva.«

To je bilo dovolj, da je bilo mogoče predvideti kitajsko stališče, in dovolj, da si Putin lahko oddahne. Trditev ameriške veleposlanice Samanthe Power, da je »Rusija izjemno osamljena«, je zelo sporna. Ali lahko označimo za »osamitev« kakršenkoli pritisk mednarodne skupnosti na ruskega predsednika, če se mu ne pridruži tudi Kitajska, ki ne samo da ima pravico veta v najvplivnejšem organu ZN, ampak ima tudi dovolj velik trg za vso rusko energijo in blago, če bi ji Zahod popolnoma zaprl vrata?

Zanimive primerjave

»Pred kratkim me je ameriški prijatelj vprašal, ali mislim, da je Xi Jinping bolj podoben Gorbačovu ali Jelcinu. Kaj sem mu odgovoril? Nobenemu od njiju. Xi je bolj podoben Putinu.« Te besede je sredi meseca zapisal Yang Hengjun, kitajski pisatelj in vplivni pisec spletnega dnevnika. Yang je v svojem eseju pojasnil, kakšen je Putin in kakšna je Putinova Rusija. Pri tem je ruske razmere spretno primerjal s kitajskimi, a hkrati ni pozabil okriviti Zahoda, češ da je veliko naredil za to, da je Rusija takšna, kakršna je danes in v kakršno bi se Kitajska utegnila spremeniti. V obeh državah so se zadnja desetletja dogajale velike politične spremembe, uveljavila se je gospodarska in individualna svoboda, je poudaril Yang, v Rusiji so doživeli tudi demokratične spremembe.

Toda »Rusi se niso mogli takoj prilagoditi demokratičnemu sistemu in razumeti, kaj naj počnejo s posameznikovimi svoboščinami, podobno kakor na novo premožni Kitajci ne gojijo upanja za prihodnost, še manj verjamejo v uresničitev 'kitajskih sanj'. V takšnem trenutku se je v Rusiji pojavil Putin, na Kitajskem pa Xi Jinping.«

Razlika je, nadaljuje Yang, samo v tem, da je ruski predsednik na oblasti že 14 let, kitajski vladar pa je šele začel vladati.

Tako kakor se je Putin sprva poskušal zbližati z zahodnimi silami, poskuša tudi Xi poiskati ravnotežje med obema stranema, zato se je, denimo, kitajska vojska pred kratkim prvič udeležila vojaških vaj na Havajih skupaj z ameriško vojsko. Poveljnik vojaške mornarice admiral Wu Shengli je prvič povabil ameriško letalonosilko v kitajsko pristanišče, da bi se posadka za zdaj edine kitajske letalonosilke učila od Američanov, kako jo ­upravljati.

Toda da ne bi kdo pomislil, da se rojeva veliko prijateljstvo med silama, je kitajska vohunska ladja plula v mednarodnih vodah nedaleč od območja, na katerem so izvajali skupne manevre, in tiho lovila signale z ameriških postaj. Vse v mejah zakonitega vedenja, značilnega za odnose med velesilama.

Če že govorimo o podobnostih med Putinom in Xijem, se je treba vprašati, ali nas mora skrbeti za letala, ki letijo skozi identifikacijsko območje zračne obrambe (ADIZ), ki ga je Kitajska določila v Vzhodnokitajskem morju, ne da bi se zmenila za to, da območje sega čez sporna ozemlja, zaradi katerih so se zaostrili odnosi z Japonsko.

Za zdaj se zdi, da je skrb odveč, predvsem zato, ker je Kitajska dopustila, da se zaradi spornega otočja Diaoyu (ali Senkaku, kakor mu pravijo Japonci) občasno sprejo samo ribiči. Tam ni »upornikov«, saj so otoki nenaseljeni.

Pomembneje se je vprašati, ali se bo podobnost med Xijem in Putinom spremenila v usklajeno pustolovščino revizije globalne ureditve. Ta bi se na Daljnem vzhodu začela s spreminjanjem meja na podlagi številnih zgodovinskih dokazov, ki bi dvigovali krila nacionalnemu ponosu in pri večini Kitajcev ustvarjali občutek, da je Xi »branilec Kitajske«, tako kakor Rusi v Putinu vidijo »branilca Rusije«.

Obsojeni na neuspeh

Poskusi mnogih zahodnih vlad, ki bi rade pregovorile uradni Peking, naj tokrat ne podpre Moskve in naj ne izkoristi nesreče malezijskega letala za krepitev strateškega partnerstva s Putinom, so vnaprej obsojeni na neuspeh. Kitajska je komaj začela obirati sadove tega na novo utrjenega prijateljstva, zato gotovo ne bo rušila temeljev Nove razvojne banke (ali Bricsove banke, kakor ji pravijo) in ne bo obrnila hrbta Rusiji, ki je ključni sestavni del eksperimenta, s katerim ustvarjajo alternativno finančno ureditev.

Kljub »izjemni osamitvi«, v katero poskušajo zahodne sile spraviti Putina, mu Xi zavida zaradi čedalje večje domače priljubljenosti, še bolj pa zato, ker si lahko privošči sprejemanje odločitev z resnimi posledicami, ne da bi se mu bilo treba bati sankcij. Kitajski zunanji minister Wang Yi je v ponedeljek res izjavil, da se Peking strinja z resolucijo Združenih narodov, v kateri zahtevajo varno in neovirano mednarodno preiskavo letalske nesreče. Kitajce resnično zanima, kdo je usmrtil 298 nedolžnih potnikov in ali bo za to kdorkoli odgovarjal. Zanima jih zato, da bi vedeli, kaj se je zgodilo. Kajti pri raketah se nikoli ne ve.