Za sedanji politični ustroj monarhizem ni anahronizem

Da, kralj Juan Carlos naj abdicira, so španski poslanci v sredo podprli predlog zakona, po katerem se monarh sme umakniti v korist prestolonaslednika Felipeja. Čeprav so manjše stranke z amandmaji zahtevale referendum o prihodnji ureditvi in se je pomenljivo oglašala tudi ulica, je prevladala volja največjih: vladajoče Ljudske stranke in opozicijskih socialistov.

Naj krona preide z očeta na sina, je prikimalo kar 299 poslancev, 19 jih je bilo proti, 23 pa se jih je vzdržalo. Nekateri iz radikalne baskovske politične koalicije Amaiur, v kateri si prizadevajo za neodvisnost Baskije, so v znak protesta kar odšli, večina na levici je rekla »ne zakonu, ker hočejo demokraciji in republiki reči da«. Potem ko naj bi postopek podobno brez zapletov 17. junija izpeljali še v senatu, je pričakovati, da bo 46-letni Felipe že dva dni pozneje prisegel pred senatom.

Španska politika sprejema ukrepe po hitrem postopku in ne oziraje se na proteste drugače mislečih antimonarhistov, ki se te dni zavijajo v staro republikansko zastavo (rdeče-zlato-vijolične barve) in vzklikajo, kako je napočil čas za republiko. Kralj Juan Carlos je s svojo abdikacijo – oznanil jo je 2. junija po 39 letih vladanja – odprl vrsto vprašanj in je po svoje še dodatno razvnel nemalo političnih strasti. Pred dnevi so se z zahtevami po neodvisnosti v več kot 120 kilometrov dolgo človeško verigo povezali številni Baski, moment menjave generacij na dvoru bi hoteli čim bolje izkoristiti tudi katalonski zagovorniki neodvisnosti, znana so nacionalistična hotenja v Galiciji. Kljub odločnosti širokih množic po predrugačenju sodobne Španije so njihove zahteve, vsaj sodeč po javnomnenjskih anketah iz Madrida, bolj obrobne kot prevladujoče.

Naklonjena večina

Večina – 56 odstotkov Špancev, ki so sodelovali v eni zadnjih anket, opravljenih pri institutu Sigma Dos – verjame, da je »ustavna monarhija najprimernejši model državne ureditve« in tudi o princu Felipeju se jim v 73 odstotkih zdi, da bo »dober kralj«. Povedno je, da je bilo januarja režimu naklonjenih manj kot polovica državljanov in prestolonasledniku 66 odstotkov; Juan Carlos je s svojo odločitvijo, da se bo umaknil v dobro mlajše generacije, očitno sprožil (tudi) pozitivna čustva. Kajpada ne pri vseh državljanih. Medtem ko starejši od 65 let želijo večinoma še naprej živeti v monarhiji – kar 73 odstotkov jih pravi tako –, so mladi prepričani, kako je čas, da zaveje republikanski veter: monarhijo podpira le okrog 46 odstotkov, mlajših od 29 let. Dobra večina (57 odstotkov) jih tudi verjame, da bo Felipe, princ Asturije, povrnil dvoru nekdanji prestiž. Čeprav so bili Španci še pred kratkim precej jezni na postaranega Juana Carlosa zaradi finančnih in drugih afer, v katere se je pogreznil, zdaj, ko je čas za sklepe, pozitivno povzemajo, da je bila njegova vladavina v resnici dobra ali celo zelo dobra (65 odstotkov). Čeprav Frankov izbranec, je odigral ključno vlogo v tranziciji iz diktature v moderno demokracijo, v kolektivnem spominu je nadvse močno tudi zavedanje, da je leta 1981 preprečil državni udar ...

Prestolonaslednik Felipe

In kaj lahko Španci pričakujejo od prihodnjega kralja Španije, o katerem v resnici ne vedo prav veliko, saj intervjujev ne daje, tudi na tiskovnih konferencah se ne oglaša, ostaja le pri predpisani uradni agendi ... Za mnoge je princ Felipe precejšnja »skrivnost«, čeprav čutijo, da izžareva manj simpatičnosti in iskrivosti kot njegov oče, znani šaljivec in donhuan. V sinu ni prav veliko lahkotnosti, zato pa ima v sebi – kakor ga portretirajo v teh dneh, ko se pripravlja na krono – nemalo resnobe, diskretnosti in kraljevske drže; menda po mami, kraljici Sofiji. Vse, kar mu narekujejo pravila dvora, resno spoštuje, edinole ženo si je iz ljubezni izbral med plebejkami: poročil se je z ločeno televizijsko novinarko, ki prihaja, za povrhu, iz skromne republikanske družine. A drugače daje vtis moškega, rojenega in izobraženega za kraljevo palačo: končal je najboljše šole, doma od vojaških do prava, medtem ko je magisterij iz mednarodnih odnosov zagovoril v Washingtonu; tekoče govori angleško, francosko in katalonsko; kot jadralec je leta 1992 nosil špansko zastavo na olimpijskih igrah v Barceloni. Malokdo dvomi, da ne bi bil dovolj pripravljen in zrel za krono, a številni verjamejo, da je delaven in kot oseba stabilen in odgovoren, zato bi lahko bil kralj na mestu. Na primopredajo se v resnici pripravlja že leta in leta, sploh pospešeno pa v zadnjem obdobju, ko mu je oče polagoma predal vedno več nalog ...

Neredki pravijo, da vloga Felipeja VI. ne bo lahka, saj Španci bolj kot v sam dvor verjamejo v Juan Carlosa I. A v političnem ustroju, ko imajo prvo in zadnjo besedo le ljudska stranka in socialisti, ni verjetno, da bi bila ideja o »monarhizmu kot anahronizmu« resna grožnja. Političnih glasov, ki jo širijo, je za zdaj bistveno premalo.