V nadaljevanju preberite:

Cornelia Channing, urednica New York Timesa, se je prejšnji teden spomnila romana japonske pisateljice Joko Ogave Policija spominov iz leta 1994. Zgodba se dogaja na nekem otoku, na katerem začnejo najprej izginjati majhne stvari. Parfumi, gumice za spenjanje las, pisemske znamke. Nato začnejo izginjati tudi čolni. In ptice. Pa tudi fotografije.

A v romanu je strah zbujajoče predvsem to, da prebivalci otoka ne opazijo, da vsega tega ni več, temveč na vse, kar izgine, pozabijo, kot da ne bi nikoli obstajalo. Zgolj nekaj posameznikov se noče odreči svojim spominom in roman se razvija prav vzdolž zgodbe o njihovem boju, da bi jih ohranili in tako preprečili popoln razpad okolja, v katerem živijo.

Cornelia Channing se je tega izvrstnega romana spomnila v zvezi s spomini ujgurskega pesnika Tahirja Hamuta Izgila z naslovom V pričakovanju, da me bodo aretirali sredi noči, ki ga bodo v kratkem objavili in v katerem avtor opisuje, kako v Xinjiangu (od koder je zbežal pred šestimi leti) izginjajo ljudje. Čez noč. Pogosto za vedno. Od okolja, iz katerega jih odpeljejo, pa se pričakuje, da nanje preprosto pozabi.