Zaradi taljenja ledu nekdaj globoko zakopana trupla alpinistov zdaj na površju
Prenos posmrtnih ostankov ni le težaven, pač pa tudi drag projekt. In tu je še vprašanje, koliko alpinistov, ki so umrli na gori, bi si želelo biti pokopanih v dolini.
Odpri galerijo
Everest privlači alpiniste z vsega sveta. FOTO: Navesh Chitrakar/Reuters
Od prvega pristopa na najvišjo goro sveta maja leta 1953 je na njej umrlo skoraj 300 alpinistov. Dve tretjini trupel, ocenjujejo strokovnjaki, je še vedno zakopanih pod snegom in ledom 8848 metrov visokega Everesta. A globalno segrevanje ne prizanaša niti mogočnemu himalajskemu očaku niti pokojnim alpinistom, ki so za vedno ostali na gori. Zaradi hitrega taljenja ledenikov se na površju namreč vedno pogosteje pojavljajo trupla plezalcev, ki so umrli bodisi na poti na vrh bodisi pri spustu v dolino.
»Zaradi globalnega segrevanja se ledeniki hitro talijo. Trupla, ki so bila dolga leta ali desetletja zakopana globoko pod snežno odejo in ledom, so zdaj vedno bolj izpostavljena,« je povedal Ang Čering, nekdanji predsednik nepalske planinske zveze.
Ob začetku sezone vzponov na Everest in okoliške osemtisočake so člani Združenja odprav Nepal (EOAN) očistili nekatere višje ležeče bazne tabore, odstranili neuporabne vrvi ter pri tem opazili sledi rok in nog umrlih plezalcev.
Čering je povedal, da so z gore odnesli trupla alpinistov, ki so umrli v zadnjih nekaj letih, a zdaj prihajajo na površje tudi tisti, ki so bili zakopani dlje časa: »Sam sem z različnih predelov gore v dolino pomagal prepeljati okrog deset trupel.«
En del zgodbe je tako čiščenje taborov, v katerih alpinisti puščajo za seboj prazne plinske jeklenke, ostanke pločevink in plastenk, a trupla preminulih so povsem druga plat osvajanja najvišje gore sveta, na kateri je do zdaj stalo že več kot 4800 alpinistov.
Dambar Parajuli, predsednik EOAN, je opozoril, da bi morali k temu problemu pristopiti tako nepalska vlada kot vladne agencije. »To bi morala biti prioriteta vlade in alpinističnih zvez. Če se morajo s tem soočiti na tibetanski strani Everesta, se bomo morali tudi mi,« je bil jasen.
A to ni edino, kar članom alpinističnih zvez povzroča težave. Vprašanje namreč je, koliko alpinistov, ki so umrli na gori, bi si dejansko želelo biti pokopanih v dolini. »Velika večina alpinistov bi si želela za vedno ostati na gori. Zato bi bilo zelo nespoštljivo do njih, da bi trupla preprosto prenesli v dolino, razen če je to želja njihovih svojcev ali pa je to potrebno zaradi varnosti drugih plezalcev,« je opozoril znani alpinist in bloger Alan Arnette.
Prenos posmrtnih ostankov sicer ni le težaven, pač pa tudi drag projekt. Strokovnjaki ocenjujejo, da se stroški prenosa trupla v dolino gibajo med 40.000 in 80.000 dolarji (35.000 do 70.000 evri). »Eden od najzahtevnejših projektov je bil, ko smo pokojnega alpinista dvignili z višine 8700 metrov. Truplo je bilo popolnoma zmrznjeno, tehtalo je okrog 150 kilogramov. Morali smo ga prenesti z zelo zahtevnega mesta tik pod vrhom, z res velike višine,« je Ang Čering orisal težavnost tovrstnih projektov.
Žalostno, a kruto dejstvo je, da nekatera trupla na višje ležečih predelih Everesta plezalcem celo služijo kot »smerokazi«, kakor nečloveško in nesočutno se to morda sliši. Eden od takšnih primerov so zeleni planinski čevlji skoraj tik pod vrhom. Alpinist je umrl na izpostavljeni skali, njegovi zeleni gojzarji pa zdajšnjim plezalcem pomagajo, da ne zaidejo iz prave smeri.
Leta 2017 so v taboru 1 opazili roko, zakopano pod snegom. Truplo so izkopali in ga nato v dolino prepeljali šerpe. Istega leta se je še eno pojavilo na slovitem ledeniku Khumbu, ki ga morajo prečkati alpinisti na poti na vrh. Tam je to sicer precej pogost pojav, ki ga morajo vzeti v zakup vsi, ki hodijo čez to območje. Nekatera trupla pridejo na površje tudi zaradi premikanja ledenika. »To se zgodi od časa do časa,« je dejal Čering Pandey Bote, podpredsednik nepalske zveze vodnikov. »A večina alpinistov je psihično pripravljena na takšne prizore.«
Površina ledu okrog posameznih taborov se vidno tanjša, zato so trupla vedno bolj izpostavljena, poroča BBC. Znanstveniki so z že nekaj študijami dokazali, da se hitro topijo ne le ledeniki pod Everestom in Lotsejem, pač pa v vsej Himalaji. Na ledeniku Khumbu tako nastajajo vedno večja jezera, ki se združujejo zaradi taljenja. Minimalna temperatura, izmerjena na ledu, je bila le –3,3 stopinje Celzija, pri čemer je bila temperatura najhladnejšega ledenika dve stopinji Celzija višja od povprečne letne temperature.
»Zaradi globalnega segrevanja se ledeniki hitro talijo. Trupla, ki so bila dolga leta ali desetletja zakopana globoko pod snežno odejo in ledom, so zdaj vedno bolj izpostavljena,« je povedal Ang Čering, nekdanji predsednik nepalske planinske zveze.
Ob začetku sezone vzponov na Everest in okoliške osemtisočake so člani Združenja odprav Nepal (EOAN) očistili nekatere višje ležeče bazne tabore, odstranili neuporabne vrvi ter pri tem opazili sledi rok in nog umrlih plezalcev.
Žalostno, a kruto dejstvo je, da nekatera trupla na višje ležečih predelih Everesta plezalcem celo služijo kot smerokazi. FOTO: Reuters
Čering je povedal, da so z gore odnesli trupla alpinistov, ki so umrli v zadnjih nekaj letih, a zdaj prihajajo na površje tudi tisti, ki so bili zakopani dlje časa: »Sam sem z različnih predelov gore v dolino pomagal prepeljati okrog deset trupel.«
En del zgodbe je tako čiščenje taborov, v katerih alpinisti puščajo za seboj prazne plinske jeklenke, ostanke pločevink in plastenk, a trupla preminulih so povsem druga plat osvajanja najvišje gore sveta, na kateri je do zdaj stalo že več kot 4800 alpinistov.
Dambar Parajuli, predsednik EOAN, je opozoril, da bi morali k temu problemu pristopiti tako nepalska vlada kot vladne agencije. »To bi morala biti prioriteta vlade in alpinističnih zvez. Če se morajo s tem soočiti na tibetanski strani Everesta, se bomo morali tudi mi,« je bil jasen.
Tu je še vprašanje morale
A to ni edino, kar članom alpinističnih zvez povzroča težave. Vprašanje namreč je, koliko alpinistov, ki so umrli na gori, bi si dejansko želelo biti pokopanih v dolini. »Velika večina alpinistov bi si želela za vedno ostati na gori. Zato bi bilo zelo nespoštljivo do njih, da bi trupla preprosto prenesli v dolino, razen če je to želja njihovih svojcev ali pa je to potrebno zaradi varnosti drugih plezalcev,« je opozoril znani alpinist in bloger Alan Arnette.
Prenos posmrtnih ostankov sicer ni le težaven, pač pa tudi drag projekt. Strokovnjaki ocenjujejo, da se stroški prenosa trupla v dolino gibajo med 40.000 in 80.000 dolarji (35.000 do 70.000 evri). »Eden od najzahtevnejših projektov je bil, ko smo pokojnega alpinista dvignili z višine 8700 metrov. Truplo je bilo popolnoma zmrznjeno, tehtalo je okrog 150 kilogramov. Morali smo ga prenesti z zelo zahtevnega mesta tik pod vrhom, z res velike višine,« je Ang Čering orisal težavnost tovrstnih projektov.
Prenos posmrtnih ostankov sicer ni le težaven, pač pa tudi drag projekt. FOTO: Prakash Mathema/AFP
Zeleni gojzarji, ki služijo za »smerokaz«
Žalostno, a kruto dejstvo je, da nekatera trupla na višje ležečih predelih Everesta plezalcem celo služijo kot »smerokazi«, kakor nečloveško in nesočutno se to morda sliši. Eden od takšnih primerov so zeleni planinski čevlji skoraj tik pod vrhom. Alpinist je umrl na izpostavljeni skali, njegovi zeleni gojzarji pa zdajšnjim plezalcem pomagajo, da ne zaidejo iz prave smeri.
Leta 2017 so v taboru 1 opazili roko, zakopano pod snegom. Truplo so izkopali in ga nato v dolino prepeljali šerpe. Istega leta se je še eno pojavilo na slovitem ledeniku Khumbu, ki ga morajo prečkati alpinisti na poti na vrh. Tam je to sicer precej pogost pojav, ki ga morajo vzeti v zakup vsi, ki hodijo čez to območje. Nekatera trupla pridejo na površje tudi zaradi premikanja ledenika. »To se zgodi od časa do časa,« je dejal Čering Pandey Bote, podpredsednik nepalske zveze vodnikov. »A večina alpinistov je psihično pripravljena na takšne prizore.«
Površina ledu okrog posameznih taborov se vidno tanjša, zato so trupla vedno bolj izpostavljena, poroča BBC. Znanstveniki so z že nekaj študijami dokazali, da se hitro topijo ne le ledeniki pod Everestom in Lotsejem, pač pa v vsej Himalaji. Na ledeniku Khumbu tako nastajajo vedno večja jezera, ki se združujejo zaradi taljenja. Minimalna temperatura, izmerjena na ledu, je bila le –3,3 stopinje Celzija, pri čemer je bila temperatura najhladnejšega ledenika dve stopinji Celzija višja od povprečne letne temperature.
