Bistvo dobrega članka je odlična znanost, ki jo vsebuje
»Približno 60 odstotkov prejetih člankov zavrnemo že ob prvem pregledu, 20 odstotkov pa je objavljenih,« je v pogovoru za Znanost povedal urednik Nature Communications.
Odpri galerijo
Giovanni Bottari, urednik revije Nature Communications. FOTO: Jože Suhadolnik
Revija Nature Communications, ki je leta 2010 začela izhajati kot ena od publikacij v skupini Nature, se je hitro uveljavila kot v svetu vodilna multidisciplinarna revija z odprtim dostopom. Število objavljenih člankov je z leti vse bolj naraščalo in kljub veliki selektivnosti so v preteklem letu objavili že več kot tri tisoč visokokakovostnih znanstvenih prispevkov, je povedal pridruženi urednik te digitalne revije dr. Giovanni Bottari, ki je nedavno predaval na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.
Sogovornik, ki je študiral kemijo na mesinski univerzi, podoktorski študij pa opravil na univerzi v Groningenu, se je uredništvu revije v Londonu pridružil januarja lani. Nature Communications, ki je največkrat citirana odprtodostopna revija na svetu, deluje globalno in ima poleg pisarne v Londonu uredništva tudi v Šanghaju, New Yorku in Berlinu. Več kot 80 redno zaposlenih urednikov deluje v 15 strokovnih skupinah, ki so specializirane za posamezna področja znanosti, avtorji z vsega sveta pa jim predložijo v objavo več kot tisoč člankov na mesec.
Kot visokostrokovna digitalna publikacija zagotavljamo javnosti brezplačen in neomejen spletni dostop do najsodobnejših znanstvenih spoznanj z različnih raziskovalnih področij. Medtem ko je bila revija najprej namenjena predvsem naravoslovnim vedam, kot so fizika, kemija in biologija, smo v zadnjih letih vsebino razširili tudi na družbene vede. Objavljamo izsledke najboljših raziskav, ki so zelo pomembni tako za znanstvenike kot za širšo javnost, pri čemer si prizadevamo, da so članki objavljeni hitro, kljub natančnim recenzijskim postopkom. Skratka, trudimo se, da bi se izognili dolgim časovnim zamikom od predložitve do objave članka, ki so značilni za večino znanstvenih revij.
Za uredniško kulturo naše revije je značilno, da smo vsi uredniki visokousposobljeni znanstveniki na svojih ožjih področjih, smo polno zaposleni z uredniškim delom in ne opravljamo nobenih raziskav. Pri uredniških odločitvah smo povsem neodvisni, vendar ohranjamo tesne vezi z raziskovalci na svojih ožjih področjih s tem, da se udeležujemo konferenc in drugih strokovnih srečanj ter spremljamo najnovejšo strokovno literaturo. Pri ocenjevanju člankov se osredotočamo zgolj na pomen, izvirnost in kakovost predstavljene raziskave, nikoli pa naše odločitve niso odvisne od tega, kdo so avtorji prispevka, kje je bila raziskava opravljena, koliko citatov bi objava lahko dobila in kakšna bo medijska odmevnost.
Najpomembnejša značilnost naše revije je, da je to spletna publikacija z odprtim dostopom, kar pomeni, da nimamo nobenih prostorskih omejitev. Tako lahko dejansko objavljamo vse, kar je v znanosti novo in pomembno, brez omejitev glede obsega, kot to velja za vse tiskane izdaje v skupini Nature. Zato imamo v reviji Nature Communications vsako leto večjo rast objavljenih člankov.
Vsakodnevno prejmemo v objavo veliko člankov, veliko več kot revija Nature, ki je še bistveno bolj selektivna kot naša. Zato imamo v uredništvu več kot 80 urednikov, medtem ko jih je pri reviji Nature zaposlenih 52. Približno 60 odstotkov prejetih člankov zavrnemo že ob prvem pregledu, 40 odstotkov jih pošljemo v pregled recenzentom, okoli 20 odstotkov prejetih prispevkov pa je objavljenih.
Odprti dostop do znanstvenih publikacij na spletu vidim kot zelo pomembno orodje, ki omogoča najširši javnosti vpogled v dogajanje v znanosti in raziskovanju, vendar opažamo, da številni raziskovalci tej spremembi niso naklonjeni. Nekateri profesorji in raziskovalci želijo, da je njihov članek objavljen na petih ali šestih straneh v tiskani izdaji, da se pojavi v nekem resničnem, ne zgolj virtualnem prostoru.
Po drugi strani pa je izziv zahteva, da morajo avtorji objavo prispevka v odprtodostopni reviji plačati, kar je lahko precejšen strošek za raziskovalca. Vendar obstaja veliko raziskovalnih skupin, ki so pripravljene plačati objave, saj so članki v odprtem dostopu bolj brani in citirani ter pospešujejo mednarodno sodelovanje. Poleg tega agencije, ki financirajo raziskave, praviloma zahtevajo objave v odprtem dostopu.
Da, objava članka v reviji Nature Communications stane skoraj 4000 evrov, natančneje 3850 evrov za Evropo, in 5200 dolarjev za Ameriko, Kitajsko in Japonsko. Cena objav je tako visoka, ker zagotavljamo avtorjem kakovostno servisno dejavnost. Kot profesionalni uredniki se ukvarjamo samo s prejetimi rokopisi in nimamo nobenih drugih delovnih nalog, kot jih imajo uredniki nekaterih drugih znanstvenih revij, ki so hkrati še predavatelji in raziskovalci.
Pri naši reviji uredniki skrbimo za celoten potek objave posameznega prispevka in tudi aktivno sodelujemo v procesu strokovne presoje članka (angl. peer review), saj lahko le tako zagotavljamo hitro objavo visokokakovostnih besedil. Cena objave torej pokrije delo vseh urednikov, ki delamo po svojih najboljših močeh. Kot sem že dejal, veliko člankov zavrnemo, kar je vse všteto v delo uredništva oziroma v ceno objave. Naš cilj je zagotoviti najboljšo servisno dejavnost za naše stranke, in to so avtorji.
Tako je. Po mojem mnenju je bistvo dobrega članka preprosto odlična znanost, ki jo vsebuje. Osnovna naloga nas urednikov je, da v prispevku iščemo glavno znanstveno sporočilo, ne ukvarjamo pa se s tehničnimi podrobnostmi, te pregledujejo recenzenti, ki jim pošljemo članek v nadaljnjo presojo. Zame kot urednika je pomembno, katera vprašanja zastavlja avtor, ali so raziskovalni podatki kvalitetni in s kakšnimi dokazi podpira svoje zaključke – za vse to pa ni nobene skrivne formule. Če članek vsebuje neka nova, dobro podprta spoznanja, je to glavni razlog, da napreduje skozi nadaljnjo strokovno presojo proti objavi. Manj uspešni pa so članki, ki zgolj ponavljajo in potrjujejo izsledke prejšnjih raziskav in ne prispevajo ničesar novega in pomembnega za razvoj področja.
Izbor recenzentov sodi med naše najpomembnejše odgovornosti. Dober recenzent mora predvsem odlično poznati svoje raziskovalno področje, hkrati pa mora biti pri ocenjevanju pošten in nepristranski ter sposoben natančno zaznavati podrobnosti, vendar ob tem ohraniti širši pogled na obravnavano tematiko. Pri presoji ustreznosti članka sodeluje toliko recenzentov, kolikor je treba, običajno trije, včasih tudi več. Končno odločitev o objavi prispevka sprejmemo uredniki, ne recenzenti. Pogosto se soočamo s povsem nasprotujočimi si ocenami, ko eden od recenzentov objavo zavrača, drugi pa jo priporoča. V takih primerih ne štejemo glasov za in proti, temveč zgolj obravnavamo argumente.
Mislim, da se take pristranske ocene lahko pojavljajo. Tega ne morem zanikati, vendar gre pri tem za diskusijo, ki v znanstveni skupnosti nenehno poteka. Zato so pred nekaj leti za revije v skupini Nature uvedli možnost dvojno slepe recenzije, pri kateri sta anonimna tako avtor kot recenzent. Če recenzenti ne vedo, kdo je avtor, si lahko izoblikujejo bolj objektivno in nepristransko mnenje o članku. Avtor se ob predložitvi članka v objavo sam odloči, ali bo izbral dvojno slepo ali pa enojno slepo recenzijo, pri kateri ne ve, kdo je recenzent, medtem ko je temu identiteta avtorja znana. Nekateri avtorji se odločijo za dvojno slepo recenzijo, vsi pa ne. Menim, da je še prezgodaj za oceno, kateri način daje bolj nepristranske rezultate.
Če v uredništvu opazimo, da je recenzent pristranski, moramo takoj ukrepati in zahtevati drugo, neodvisno mnenje. Zato pri presoji članka nikoli ne sodelujeta samo en ali dva recenzenta, običajno prosimo za mnenje najmanj tri ali več, kar omogoča, da so končne odločitve podprte z jasnimi strokovnimi argumenti.
Sogovornik, ki je študiral kemijo na mesinski univerzi, podoktorski študij pa opravil na univerzi v Groningenu, se je uredništvu revije v Londonu pridružil januarja lani. Nature Communications, ki je največkrat citirana odprtodostopna revija na svetu, deluje globalno in ima poleg pisarne v Londonu uredništva tudi v Šanghaju, New Yorku in Berlinu. Več kot 80 redno zaposlenih urednikov deluje v 15 strokovnih skupinah, ki so specializirane za posamezna področja znanosti, avtorji z vsega sveta pa jim predložijo v objavo več kot tisoč člankov na mesec.
Kakšno je poslanstvo revije Nature Communications?
Kot visokostrokovna digitalna publikacija zagotavljamo javnosti brezplačen in neomejen spletni dostop do najsodobnejših znanstvenih spoznanj z različnih raziskovalnih področij. Medtem ko je bila revija najprej namenjena predvsem naravoslovnim vedam, kot so fizika, kemija in biologija, smo v zadnjih letih vsebino razširili tudi na družbene vede. Objavljamo izsledke najboljših raziskav, ki so zelo pomembni tako za znanstvenike kot za širšo javnost, pri čemer si prizadevamo, da so članki objavljeni hitro, kljub natančnim recenzijskim postopkom. Skratka, trudimo se, da bi se izognili dolgim časovnim zamikom od predložitve do objave članka, ki so značilni za večino znanstvenih revij.
Katere temeljne vrednote in načela vas usmerjajo pri uredniškem delu?
Za uredniško kulturo naše revije je značilno, da smo vsi uredniki visokousposobljeni znanstveniki na svojih ožjih področjih, smo polno zaposleni z uredniškim delom in ne opravljamo nobenih raziskav. Pri uredniških odločitvah smo povsem neodvisni, vendar ohranjamo tesne vezi z raziskovalci na svojih ožjih področjih s tem, da se udeležujemo konferenc in drugih strokovnih srečanj ter spremljamo najnovejšo strokovno literaturo. Pri ocenjevanju člankov se osredotočamo zgolj na pomen, izvirnost in kakovost predstavljene raziskave, nikoli pa naše odločitve niso odvisne od tega, kdo so avtorji prispevka, kje je bila raziskava opravljena, koliko citatov bi objava lahko dobila in kakšna bo medijska odmevnost.Revija ima več kot 80 urednikov v 15 strokovnih skupinah, je povedal Bottari, urednik revije Nature Communications. FOTO: Jože Suhadolnik
V čem se vaša revija razlikuje od drugih v skupini Nature?
Najpomembnejša značilnost naše revije je, da je to spletna publikacija z odprtim dostopom, kar pomeni, da nimamo nobenih prostorskih omejitev. Tako lahko dejansko objavljamo vse, kar je v znanosti novo in pomembno, brez omejitev glede obsega, kot to velja za vse tiskane izdaje v skupini Nature. Zato imamo v reviji Nature Communications vsako leto večjo rast objavljenih člankov.
Kolikšen delež prejetih člankov sprejmete v objavo?
Vsakodnevno prejmemo v objavo veliko člankov, veliko več kot revija Nature, ki je še bistveno bolj selektivna kot naša. Zato imamo v uredništvu več kot 80 urednikov, medtem ko jih je pri reviji Nature zaposlenih 52. Približno 60 odstotkov prejetih člankov zavrnemo že ob prvem pregledu, 40 odstotkov jih pošljemo v pregled recenzentom, okoli 20 odstotkov prejetih prispevkov pa je objavljenih.
Kateri so največji izzivi za spletno znanstveno revijo z odprtim dostopom?
Odprti dostop do znanstvenih publikacij na spletu vidim kot zelo pomembno orodje, ki omogoča najširši javnosti vpogled v dogajanje v znanosti in raziskovanju, vendar opažamo, da številni raziskovalci tej spremembi niso naklonjeni. Nekateri profesorji in raziskovalci želijo, da je njihov članek objavljen na petih ali šestih straneh v tiskani izdaji, da se pojavi v nekem resničnem, ne zgolj virtualnem prostoru.Po drugi strani pa je izziv zahteva, da morajo avtorji objavo prispevka v odprtodostopni reviji plačati, kar je lahko precejšen strošek za raziskovalca. Vendar obstaja veliko raziskovalnih skupin, ki so pripravljene plačati objave, saj so članki v odprtem dostopu bolj brani in citirani ter pospešujejo mednarodno sodelovanje. Poleg tega agencije, ki financirajo raziskave, praviloma zahtevajo objave v odprtem dostopu.
Raziskovalci pogosto sprašujejo, zakaj so cene objav tako visoke?
Da, objava članka v reviji Nature Communications stane skoraj 4000 evrov, natančneje 3850 evrov za Evropo, in 5200 dolarjev za Ameriko, Kitajsko in Japonsko. Cena objav je tako visoka, ker zagotavljamo avtorjem kakovostno servisno dejavnost. Kot profesionalni uredniki se ukvarjamo samo s prejetimi rokopisi in nimamo nobenih drugih delovnih nalog, kot jih imajo uredniki nekaterih drugih znanstvenih revij, ki so hkrati še predavatelji in raziskovalci.Pri naši reviji uredniki skrbimo za celoten potek objave posameznega prispevka in tudi aktivno sodelujemo v procesu strokovne presoje članka (angl. peer review), saj lahko le tako zagotavljamo hitro objavo visokokakovostnih besedil. Cena objave torej pokrije delo vseh urednikov, ki delamo po svojih najboljših močeh. Kot sem že dejal, veliko člankov zavrnemo, kar je vse všteto v delo uredništva oziroma v ceno objave. Naš cilj je zagotoviti najboljšo servisno dejavnost za naše stranke, in to so avtorji.
Kakšne naj bodo značilnosti članka, da bo objavljen v selektivni znanstveni reviji? Dejali ste, da za to ni nobene skrivne formule.
Tako je. Po mojem mnenju je bistvo dobrega članka preprosto odlična znanost, ki jo vsebuje. Osnovna naloga nas urednikov je, da v prispevku iščemo glavno znanstveno sporočilo, ne ukvarjamo pa se s tehničnimi podrobnostmi, te pregledujejo recenzenti, ki jim pošljemo članek v nadaljnjo presojo. Zame kot urednika je pomembno, katera vprašanja zastavlja avtor, ali so raziskovalni podatki kvalitetni in s kakšnimi dokazi podpira svoje zaključke – za vse to pa ni nobene skrivne formule. Če članek vsebuje neka nova, dobro podprta spoznanja, je to glavni razlog, da napreduje skozi nadaljnjo strokovno presojo proti objavi. Manj uspešni pa so članki, ki zgolj ponavljajo in potrjujejo izsledke prejšnjih raziskav in ne prispevajo ničesar novega in pomembnega za razvoj področja.
Na mesec v uredništvo revije Nature Communications prejmejo okoli tisoč člankov z vsega sveta. FOTO: Jože Suhadolnik
Kako izbirate recenzente?
Izbor recenzentov sodi med naše najpomembnejše odgovornosti. Dober recenzent mora predvsem odlično poznati svoje raziskovalno področje, hkrati pa mora biti pri ocenjevanju pošten in nepristranski ter sposoben natančno zaznavati podrobnosti, vendar ob tem ohraniti širši pogled na obravnavano tematiko. Pri presoji ustreznosti članka sodeluje toliko recenzentov, kolikor je treba, običajno trije, včasih tudi več. Končno odločitev o objavi prispevka sprejmemo uredniki, ne recenzenti. Pogosto se soočamo s povsem nasprotujočimi si ocenami, ko eden od recenzentov objavo zavrača, drugi pa jo priporoča. V takih primerih ne štejemo glasov za in proti, temveč zgolj obravnavamo argumente.
Na mesec v uredništvo revije Nature Communications prejmejo okoli tisoč člankov z vsega sveta. FOTO: Jože Suhadolnik
Ali kdaj opažate, da so recenzenti pristranski? Med raziskovalci je precej razširjeno mnenje, da recenzenti navadno bolje ocenjujejo članke, ki prihajajo s prestižnih znanstvenih ustanov.
Mislim, da se take pristranske ocene lahko pojavljajo. Tega ne morem zanikati, vendar gre pri tem za diskusijo, ki v znanstveni skupnosti nenehno poteka. Zato so pred nekaj leti za revije v skupini Nature uvedli možnost dvojno slepe recenzije, pri kateri sta anonimna tako avtor kot recenzent. Če recenzenti ne vedo, kdo je avtor, si lahko izoblikujejo bolj objektivno in nepristransko mnenje o članku. Avtor se ob predložitvi članka v objavo sam odloči, ali bo izbral dvojno slepo ali pa enojno slepo recenzijo, pri kateri ne ve, kdo je recenzent, medtem ko je temu identiteta avtorja znana. Nekateri avtorji se odločijo za dvojno slepo recenzijo, vsi pa ne. Menim, da je še prezgodaj za oceno, kateri način daje bolj nepristranske rezultate.Če v uredništvu opazimo, da je recenzent pristranski, moramo takoj ukrepati in zahtevati drugo, neodvisno mnenje. Zato pri presoji članka nikoli ne sodelujeta samo en ali dva recenzenta, običajno prosimo za mnenje najmanj tri ali več, kar omogoča, da so končne odločitve podprte z jasnimi strokovnimi argumenti.
