Človek, ki je pred 50 leti izumil prenosni telefon
Točno 3. aprila 1973 je Martin Cooper, inženir pri Motoroli, stal na vogalu Šeste avenije v New Yorku in iz svojega žepa vzel telefonski imenik.
Nato je v veliko napravo kremne barve vnesel številko in jo pritisnil na uho.
Poklical je svojega kolega pri konkurenčni družbi Bell Laboratories in mu z velikim ponosom povedal, da kliče iz »osebnega, prenosnega, ročnega mobilnega telefona«. Kot je dejal za BBC, je bila na drugi strani telefonske linije tišina.
»Mislim, da je stisnil zobe,« v smehu pravi danes 94-letni Cooper in pove, da se je tisti čas Bell Laboratories ukvarjal z razvojem telefona za avtomobile, ki so bili v sicer omejeni uporabi v večjih mestih ZDA že od leta 1930. »Več kot sto let smo bili s temi bakrenimi žicami ujeti v naših domovih in pisarnah, zdaj nas bodo dobili še v naših avtomobilih,« smo takrat govorili.
Cooper je zagovarjal mobilno telefonijo za splošnejšo osebno, prenosno komunikacijo. Verjel je, da bi moral biti mobilni telefon »osebni – nekaj, kar bi predstavljalo posameznika, da bi mu dodelili številko; ne mestu, ne mizi, ne domu, ampak osebi«.
Cooperjevo vizijo za prenosno telekomunikacijsko napravo naj bi navdihnil James T. Kirk, ki je uporabljal svoj komunikator v Zvezdnih stezah, Cooper pa je enkrat kasneje dejal, da je bil njegov dejanski navdih zapestni radio Dicka Tracyja, stripovskega junaka.
Cooper je ob petdesetletnici svojega izuma za AFP dejal, da je problem mobilnih telefonov to, da ljudje preveč gledajo vanje. Oče mobilnega telefona danes meni, da ima »majhna čedna naprava«, ki jo imamo vsi v svojih žepih, skoraj neomejen potencial in bi lahko nekega dne pomagala celo pri premagovanju bolezni.
Štirikrat težji kot iphone
Osnovni principi delovanja mobilnega pogovora se do danes niso bistveno spremenili. Telefon pretvori vaš glas v električni signal, ki potuje po radijskem valu. Radijski val gre do oddajnika; oddajnik pošlje vaš glas osebi, ki jo kličete, in z obratnim postopkom lahko ta oseba sliši, kaj govorite. Tisti čas sicer še ni bilo veliko oddajnikov, prav tako so bili osebni telefoni tudi zelo dragi.
Komercialna različica Cooperjevega prvega prototipa, motorola dynatac 8000X, je bila izdana 11 let po prvem klicu, leta 1984. Če bi ga kupili danes, bi stal ekvivalent 9500 funtov (11.700 dolarjev), je za BBC dejal Ben Wood, ki vodi Muzej mobilnih telefonov. Osnovno delovanje je bilo le opravljanje klicev.
Polnilna baterija je omogočala 30 minut pogovora, polnila pa se je deset ur. Stanje pripravljenosti je bilo možno do 12 ur, na vrhu pa je bil 15 centimetrov dolg antenski drog.
Tehtal je tudi 790 gramov – skoraj štirikrat več kot iphone 14, ki tehta 172 gramov.
Zaslužen tudi za policijske radijske postaje
Cooper, ki je potomec ukrajinskih židovskih migrantov, je diplomiral iz elektrotehnike na Inštitutu za tehnologijo v Illinoisu (IIT) v Chicagu leta 1950. Kot član mornarice Združenih držav Amerike je služil v korejski vojni. Po vojni se je pridružil podjetju Teletype Corporation, leta 1954 pa je začel delati pri Motoroli. Na IIT je pridobil magisterij iz elektrotehnike leta 1957. Pri Motoroli je Cooper poleg razvoja prenosnega telefona delal pri številnih projektih, ki so vključevali brezžične komunikacije, kot so bili bil prvi radijsko nadzorovan sistem semaforjev, ki ga je patentiral leta 1960, in prve ročne radijske postaje za policijo, ki so bile predstavljene leta 1967.
Prijavljenih ima enajst patentov. Kasneje je služil kot podpredsednik in direktor raziskav in razvoja (1978–1983) pri Motoroli. S svojo ženo in poslovno partnerico Arlene Harris je soustanovil števila podjetja, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami.
