Kako dolgo lahko ostanemo budni
Približno tretjino življenja prespimo – Bi lahko število prespanih let zmanjšali?
Odpri galerijo
Če ignoriramo učinske zaspanosti in se trudimo ostati budni, tvegamo, da se nam bo preprosto zmešalo. Foto AP
Ste že kdaj izračunali, koliko svojega življenja ste prespali? Statistika kaže, da ljudje, ki živijo do 78. leta, v povprečju 25 let svojega življenja prespijo. Bi se dalo to število prespanih let zmanjšati? Odgovor je odvisen od odgovora na vprašanje, kako dolgo lahko ostanemo budni.
Vprašanje je preprosto, pot do odgovora pa nikakor ne. Naša potreba po spanju je tako močna, da prekaša celo potrebo po hrani. Kako dolgo bi lahko zdržali budni brez škode za zdravje, zato težko preverimo sami na sebi. Naši možgani se, ko smo res zaspani, preprosto prestavijo v spanec ne glede na našo željo, da bi še naprej ostali budni. To so pokazali tako rekoč vsi eksperimenti, znanstveni in številni manj ali neznanstveni.
Zakaj je nuja po spanju tako močna? Znanstveniki je še ne znajo povsem pojasniti, prav tako ne, kakšna je pravzaprav vloga spanca. Erin Hanlon, raziskovalka v laboratoriju za spanec, metabolizem in zdravje na čikaški univerzi, pojasnjuje, da se zdi, da ima spanec vlogo resetiranja sistemov v našem telesu. In ne le to, raziskave so pokazale, da redno in dovolj dolgo spanje pospešuje ozdravitev, če smo bolni, krepi našo odpornost in uravnava metabolizem. Zaradi vsega naštetega se po dobrem spancu zbudimo spočiti in polni energije.
Odgovor o pomenu spanja nujno dopolnjujejo znanstveno dokazana dejstva o škodljivih posledicah pomanjkanja spanja. Epidemiološki podatki kažejo, da tisti, ki premalo spijo, tvegajo, da bodo zboleli za sladkorno boleznijo, da se bodo bolj redili, da bodo imeli težave s srcem, bodo bolj depresivni in na splošno bolj bolehni.
In kakšni učinki se pokažejo, če se trudimo ostati budni, ko smo že pošteno zaspani? Najprej bomo utrujeni, nato celo izčrpani in nejevoljni. Veke se nam bodo zdele težke in le trudoma jih bomo imeli odprte nad čedalje bolj bolečimi očmi. Če bomo še naprej odganjali spanec, bosta naša koncentracija in kratkoročni spomin močno oslabela.
Če bi tudi te učinke ignorirali in bi nam še naprej uspevalo, da ne bi zaspali, bi se nam preprosto rečeno začelo mešati. Videli bi stvari, ki jih ni, postali bi paranoični, zajele bi nas halucinacije. Vozniki tovornjakov na dolgih razdaljah ta fenomen označujejo kot videnje črnega psa. Ko se jim zdi, da so na cesti pred seboj opazili senco, je to zanje znamenje, da morajo ustaviti vozilo in zadremati.
Številne raziskave so pri prostovoljcih, ki so jim preprečili spati, dokumentirale procese, ki so značilni za propadanje telesa: stresna hormona adrenalin in kortizol sta se povečala in sprožila povišan krvni tlak, pojavile so se motnje srčnega ritma, imunski sistem je oslabel, posamezniki pa so postali tesnobni. Ti učinki pa niso trajni, če gre le za občasno preprečevanje spanja. Po daljšem spanju so se prostovoljci znova dobro počutili.
Kaj se je dogajalo z možgani najstnika, ki je ostal buden neprekinjeno 11 dni.
Kaj pa, če kdo ne more zaspati? Med nami je nekaj nesrečnikov, ki zaradi redke genetske bolezni ne morejo tako rekoč nikoli zaspati. Na svetu je okoli 40 družin, ki imajo v svojem genskem polu poškodovan gen, odgovoren za spanje. Ti nesrečniki po več tednov ne morejo zatisniti očesa. Živijo kot mesečniki, mučijo jih nenadzorovani, krčeviti gibi, izgubljajo težo, zapušča jih spomin in večinoma kmalu umrejo – ne zaradi pomanjkanja spanja, temveč zaradi poškodbe možganov, ki jih sproži poškodovan gen.
Nespečnost vas torej ne bo ubila. Toda ob naštetih učinkih prisilne budnosti si najbrž le redkokdo želi preizkusiti, kako dolgo lahko zdrži brez spanja. Najdlje je do zdaj brez spanja zdržal 17-letni dijak Randy Gardner iz Kalifornije daljnega leta 1964. Za svoj srednješolski znanstveni sejem se je pod nadzorom znanstvenikov lotil eksperimenta, kako dolgo se mu bo uspelo ubraniti spanca. Buden je ostal kar 264 ur oziroma enajst dni.
Menda je ta rekord potolklo nekaj drugih ljudi, vendar njihovi dosežki niso tako dobro dokumentirani in zato niso zanesljivi. Menda je med njimi najdlje ostala budna prostovoljka v Veliki Britaniji, ki je leta 1977 zmagala na tekmovanju v guganju na gugalniku. Gugala se je kar 18 dni, ne da bi jo guganje zapeljalo v spanec.
Vprašanje je preprosto, pot do odgovora pa nikakor ne. Naša potreba po spanju je tako močna, da prekaša celo potrebo po hrani. Kako dolgo bi lahko zdržali budni brez škode za zdravje, zato težko preverimo sami na sebi. Naši možgani se, ko smo res zaspani, preprosto prestavijo v spanec ne glede na našo željo, da bi še naprej ostali budni. To so pokazali tako rekoč vsi eksperimenti, znanstveni in številni manj ali neznanstveni.
25
let povprečno prespi človek do 78. leta starostiSpanec kot resetiranje
Zakaj je nuja po spanju tako močna? Znanstveniki je še ne znajo povsem pojasniti, prav tako ne, kakšna je pravzaprav vloga spanca. Erin Hanlon, raziskovalka v laboratoriju za spanec, metabolizem in zdravje na čikaški univerzi, pojasnjuje, da se zdi, da ima spanec vlogo resetiranja sistemov v našem telesu. In ne le to, raziskave so pokazale, da redno in dovolj dolgo spanje pospešuje ozdravitev, če smo bolni, krepi našo odpornost in uravnava metabolizem. Zaradi vsega naštetega se po dobrem spancu zbudimo spočiti in polni energije.
- Potreba po spanju je močnejša od potrebe po hrani.
- Možgani se ob močni zaspanosti sami prestavijo v spanec.
- Spanje krepi zdravje, odpornost in uravnava metabolizem.
- Spanec ima vlogo resetiranja sistemov v našem telesu.
Odgovor o pomenu spanja nujno dopolnjujejo znanstveno dokazana dejstva o škodljivih posledicah pomanjkanja spanja. Epidemiološki podatki kažejo, da tisti, ki premalo spijo, tvegajo, da bodo zboleli za sladkorno boleznijo, da se bodo bolj redili, da bodo imeli težave s srcem, bodo bolj depresivni in na splošno bolj bolehni.
In kakšni učinki se pokažejo, če se trudimo ostati budni, ko smo že pošteno zaspani? Najprej bomo utrujeni, nato celo izčrpani in nejevoljni. Veke se nam bodo zdele težke in le trudoma jih bomo imeli odprte nad čedalje bolj bolečimi očmi. Če bomo še naprej odganjali spanec, bosta naša koncentracija in kratkoročni spomin močno oslabela.
264
ur je rekord v neprekinjeni budnostiČe bi tudi te učinke ignorirali in bi nam še naprej uspevalo, da ne bi zaspali, bi se nam preprosto rečeno začelo mešati. Videli bi stvari, ki jih ni, postali bi paranoični, zajele bi nas halucinacije. Vozniki tovornjakov na dolgih razdaljah ta fenomen označujejo kot videnje črnega psa. Ko se jim zdi, da so na cesti pred seboj opazili senco, je to zanje znamenje, da morajo ustaviti vozilo in zadremati.
Posledice prisilne budnosti
Številne raziskave so pri prostovoljcih, ki so jim preprečili spati, dokumentirale procese, ki so značilni za propadanje telesa: stresna hormona adrenalin in kortizol sta se povečala in sprožila povišan krvni tlak, pojavile so se motnje srčnega ritma, imunski sistem je oslabel, posamezniki pa so postali tesnobni. Ti učinki pa niso trajni, če gre le za občasno preprečevanje spanja. Po daljšem spanju so se prostovoljci znova dobro počutili.
Kaj se je dogajalo z možgani najstnika, ki je ostal buden neprekinjeno 11 dni.
Kaj pa, če kdo ne more zaspati? Med nami je nekaj nesrečnikov, ki zaradi redke genetske bolezni ne morejo tako rekoč nikoli zaspati. Na svetu je okoli 40 družin, ki imajo v svojem genskem polu poškodovan gen, odgovoren za spanje. Ti nesrečniki po več tednov ne morejo zatisniti očesa. Živijo kot mesečniki, mučijo jih nenadzorovani, krčeviti gibi, izgubljajo težo, zapušča jih spomin in večinoma kmalu umrejo – ne zaradi pomanjkanja spanja, temveč zaradi poškodbe možganov, ki jih sproži poškodovan gen.
Nespečnost povečuje tveganje za sladkorno bolezen, debelost, težave s srcem, depresijo in splošno zmanjšanje odpornosti.
Rekord: enajst dni brez spanja
Nespečnost vas torej ne bo ubila. Toda ob naštetih učinkih prisilne budnosti si najbrž le redkokdo želi preizkusiti, kako dolgo lahko zdrži brez spanja. Najdlje je do zdaj brez spanja zdržal 17-letni dijak Randy Gardner iz Kalifornije daljnega leta 1964. Za svoj srednješolski znanstveni sejem se je pod nadzorom znanstvenikov lotil eksperimenta, kako dolgo se mu bo uspelo ubraniti spanca. Buden je ostal kar 264 ur oziroma enajst dni.
Menda je ta rekord potolklo nekaj drugih ljudi, vendar njihovi dosežki niso tako dobro dokumentirani in zato niso zanesljivi. Menda je med njimi najdlje ostala budna prostovoljka v Veliki Britaniji, ki je leta 1977 zmagala na tekmovanju v guganju na gugalniku. Gugala se je kar 18 dni, ne da bi jo guganje zapeljalo v spanec.
Preberite še o tem, kako možgani nadzirajo cikle spanja in budnosti
