Ko sva se pogovarjali prek spleta, je Katjo Podvinšek ravno čakal zaposlitveni razgovor v enem od amsterdamskih oskrbovalnih centrov. Po zaključku študija na izolski fakulteti za vede o zdravju se je kot diplomirana kineziologinja v želji po pridobivanju praktičnega znanja odpravila na Nizozemsko.

V Amsterdamu je skoraj dve leti delala kot osebna asistentka tetraplegika, pridobila kup izkušenj o delu z invalidi in se hkrati posvečala magistrskemu študiju iz Human Movement Sciences. V raziskovalni nalogi se je v medicinskem rehabilitacijskem centru Reade posvečala delovanju funkcionalne električne stimulacije na tetraplegikih s poudarkom na krvnem pritisku.

Tudi v tujini mora Katja Podvinšek še vedno sem in tja pojasnjevati, kaj pravzaprav počne v življenju. Kineziologijo marsikdo namreč zamenjuje s kinologijo ali sinologijo. Delovnih izkušenj ji ne manjka. Pri upokojenem pilotu, tetraplegiku, paraliziranem od vratu navzdol, je dobila zelo realen vpogled v delo z osebo z motnjo gibanja. Področje osebne asistence je na Nizozemskem dobro urejeno, pojasnjuje kineziologinja: »Gospod, za katerega sem delala, je imel tri redno zaposlene punce, ki so se menjavale na približno 22 ur. Večino stroškov, ki jih je imel z nami, mu je krila zavarovalnica.«

Če se je na začetku morda še ukvarjala s tem, kako srečna je lahko, da hodi, je kmalu spoznala, da je zgolj podaljšek osebe, ki ji pomaga. »Nič več nisem dojemala, da on nečesa ne zmore. Po določenem času sem vedela, kaj potrebuje, ne da bi mi sam kar koli rekel. Ko je šel nekoč v Pariz z vlakom z eno od asistentk, sta zamujala. Ona je morala z njim v vozičku zelo hitro teči. Ko sta ujela vlak, ji je rekel: 'Uh, še nikoli v življenju nisem tekel tako hitro,'« opiše eno od zabavnih prigod, ki pa ponudi poveden vpogled v vsakdan osebe na invalidskem vozičku. Invalidi niso tako zelo drugačni od nas, le – v tem konkretnem primeru – hoditi ne morejo.

Odnos do oseb s posebnimi potrebami je na Nizozemskem morda za spoznanje bolj odprt kot v Sloveniji. Ne zgodi se pogosto, da ljudje na cesti buljijo v invalide. Katjin partner Urban, ki je protetik, se nama je pridružil med pogovorom in povedal, da se tam ne izpostavljajo kar takoj telesne pomanjkljivosti. »Invalidi tu ne morejo igrati na karto usmiljenja, nič jim ni podarjeno. Enaki vatli veljajo zanje kot za preostale. Invalidnost zato ni edino, kar jih determinira,« je dodal Urban. Odnos do oseb s posebnimi potrebami izvira iz vzgoje otrok, se strinjata oba sogovornika. Ne znamo jim pojasniti, da gre za povsem običajne ljudi, le da morda niso tako mobilni kot mi.

Delo s Teslasuitom

Katja Podvinšek je med študijem v Izoli pogrešala nekaj več povezovanja teorije s prakso. Obvezne prakse je bilo namreč le dva tedna v enem letniku. To se je nato spremenilo med dveletnim študijem na VU Amsterdam. Precej študentov z univerze opravlja prakso v rehabilitacijskem centru Reade, ki je nekakšen nizozemski URI Soča. Katjino zaključno študijsko leto je bilo tako v celoti namenjeno lastni raziskovalni nalogi; od predloga za temo do celotne raziskave in zaključka. Izbrala je področje električne stimulacije in poskušala ugotoviti, kako tetraplegikom omogočiti razgibavanje, ki je pogoj za ohranitev mišične kondicije ter posledično tudi dobrega psihičnega počutja.

Če človek miruje, mišice namreč hitro atrofirajo oziroma izgubijo svojo prožnost. »Zanimalo me je, kako električna stimulacija vpliva na krvni pritisk pri osebah s poškodbo hrbtenjače. Veliko raziskovalnih nalog je bilo izvedenih o električni stimulaciji in njenem pozitivnem vplivu na ljudi, ki se iz takih ali drugačnih razlogov ne morejo premikati. Ni pa bilo nič oprijemljivega v povezavi s krvnim pritiskom, še posebno ne na način, kot sem se ga lotila jaz,« pojasnjuje.

Električna stimulacija invalidom omogoča premikanje sklepov in mišic, ki je ključno za ohranitev telesne ter psihične kondicije. V raziskavi si je pomagala s posebno obleko iz neoprena, poimenovano Teslasuit. Sestavljena je iz jakne in hlač, ob strani ima zadrgo, da jo invalidi lažje oblečejo. V obleki je 88 elektrod za stimulacijo celotnega telesa. S pomočjo računalniškega programa je kineziologinja aktivirala določene elektrode. In do kakšnih ugotovitev je prišla? »Četudi imata dva tetraplegika poškodbo na istem delu telesa, sta si med seboj popolnoma različna, tudi telo drugače reagira. Ugotovila sem, da lahko električna stimulacija uspešno dvigne krvni pritisk pri večini invalidov. Tetraplegiki imajo namreč težave s prenizkim krvnim pritiskom.«

Do cilja – vrnitve mobilnosti – še daleč

V centru Reade je za potrebe omenjene raziskovalne naloge delala s tetraplegiki. Ti zahtevajo poseben pristop – so namreč dosti bolj izpostavljeni preležaninam, zato morajo ohranjati višjo cirkulacijo krvi in večjo mišično maso – to se da doseči z električno stimulacijo. Pri delu z njimi je treba upoštevati tudi dovzetnost za težave s prebavo, infekcijami mehurja, motnjami pri bitju srca.

Težav, da bi pridobila invalide za sodelovanje v raziskavi, ni imela, razen ko so vmes posegle koronavirusne omejitve – v veliki večini se na Nizozemskem zavedajo, da jim to lahko dvigne kakovost življenja. Če ne njim samim, pa zagotovo komu v prihodnosti. Koliko je še prostora za nova znanstvena odkritja pri hudih poškodbah hrbtenjače, zaradi katerih ljudje pristanejo na invalidskih vozičkih?

Katja Podvinšek odgovarja, da zelo veliko. »Najprej mi pade na pamet Elon Musk s podjetjem Neuralink, ki veliko dela na tem področju. Neki splošen cilj je vrniti ljudem maksimalno mobilnost. Čeprav se res bližamo temu, pa nas vseeno čaka še veliko raziskovanja in dela.« Neuralink – pred kratkim so se znašli pod ploho kritik zaradi nehumanih poskusov na opicah – si prizadeva začeti klinične preizkuse možganskih vsadkov na ljudeh s poškodbo hrbtenjače.

Kot kineziologinja mora imeti Katja Podvinšek precej širok spekter znanja, od biologije, medicine, diagnostike do preventive, sociologije in psihologije. Tudi njeni sošolci na magistrskem študiju Human Movement Sciences so se usmerili na različna področja – nekateri v klinične raziskave, drugi v nevroznanost, molekularno biologijo, ona v rehabilitacijo. Vsak na svojem področju se trudijo pomagati osebam z oviranostmi. Za zdaj sogovornice še ne vleče nazaj v Slovenijo, saj na Nizozemskem vidi več možnosti za (poklicni) napredek. Družba je (bolj) odprta, zaključi kratko in jedrnato.