V nadaljevanju preberite:
Pametne naprave imamo ves čas pri sebi: nosimo jih s seboj na WC, v posteljo, na sprehod. V Logoutu, centru za pomoč pri prekomerni rabi interneta, se ukvarjajo z zdravljenjem digitalnih zasvojenosti, s pomočjo preobremenjenim s tehnologijami in s pomočjo žrtvam spletnega nasilja. Magistrica družinske in zakonske terapije ter doktorska študentka Mija Repenšek je njihova svetovalka, ki večinoma dela z mladimi, odvisnimi od videoiger in družbenih omrežij.
Približno vsak četrti posameznik kaže znake zasvojenosti z vsaj eno podvrsto digitalne zasvojenosti: s pametnim telefonom, spletom, videoigrami, družbenimi omrežji ali spolnostjo po spletu, kažejo podatki metaštudije iz leta 2022, ki je zajela 64 držav.
Na katere znake morajo biti starši in okolica še pozorni, da prepoznajo odvisnost?
Eden od njih je zagotovo izostajanje od pouka, denimo z izgovori, kot 'danes me boli trebuh, ne bi šel v šolo', ali pa sploh brez vednosti staršev. Ko začnejo zanemarjati obveznosti, ko prekinejo stike s prijatelji. Ko so vznemirjeni ali pa vzkipijo, postanejo celo agresivni, če jim napravo odvzamejo. To so zagotovo simptomi, ki jih je treba vzeti resno in postaviti meje. Ti otroci postajajo manj potrpežljivi, imajo veliko manj koncentracije in zanimanja za stvari zunaj digitalnega sveta.
Koliko časa preživijo otroci in mladostniki pri telefonih, računalnikih?
K meni pridejo otroci, ki preživijo pred zasloni sedem, osem ur na dan. Pa govorim o tistih, ki so še funkcionalni. Na nas se na primer obračajo sorodniki mladih odraslih, ki niso končali šole. Domači jim nosijo hrano in jim s tem v resnici omogočajo, da so zaprti za štirimi stenami v svojem stanovanju. Ne gredo ven, nimajo stika z nikomer, z domačimi si dopisujejo. Zmanjkuje jim besed, kar pomeni, da sploh niso več sposobni normalnega pogovora, ker so vajeni dogajanja v drugih dimenzijah, kakršna je igra. Moti jih sončna svetloba ipd. Za tovrstno izolacijo so Japonci skovali izraz hikikomori.
Kot pravite, je najlažje otroku napravo vzeti, a to ni pravi pristop.
Z odvzemom problema nismo rešili. Otrok bo napravo dobil kje drugje, pri sošolcu, sosedu. Namesto tega ga moramo naučiti, kako z napravo živeti. Ker bo ta tudi v prihodnje stalnica v njegovem življenju. Če mu danes postavimo prevelike omejitve, bi jo v prihodnje morda težko obvladoval. Naši načrti in omejitve morajo biti jasni.
