Nikogaršnja zemlja in vroče točke v svetu gepardov
V raziskavi o življenju gepardov je sodeloval tudi slovenski znanstvenik dr. Miha Krofel.
Odpri galerijo
Tudi gepardi so med ogroženimi velikimi mačkami. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mednarodna raziskava o obnašanju gepardov v Afriki, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec, bi lahko te velike mačke rešila pred jeznimi kmeti. Gepardi so ogrožena vrsta velikih mačk, v divjini jih je le še okoli 7000. Ena najpomembnejših groženj za tega plenilca so konflikti z živinorejci. Raziskovalcem je z novimi odkritji iz življenja gepardov uspelo zanesljivo določiti tista mesta, kjer je nevarnost za živino največja. S prenosom tega znanja v prakso je kmetovalcem uspelo občutno zmanjšati škodo zaradi napadov gepardov.
Ena izmed največjih preživelih populacij gepardov je v Namibiji, kjer pa večina teh zveri živi na območjih z ekstenzivno govedorejo. Njihovo življenje še skoraj 20 let raziskuje mednarodna znanstvena ekipa pod vodstvom nemškega inštituta IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research). »S pomočjo kmetov nam je v teh letih uspelo odloviti že več kot 350 gepardov in mnoge izmed njih opremiti s telemetričnimi ovratnicami, ki vsakih 15 minut določijo pozicijo živali. Tako smo zbrali na milijone podatkov, kar nam je omogočilo, da smo podrobno raziskali njihova življenja,« je povedala dr. Bettina Wachter, vodja namibijskega projekta na gepardih.
Rezultati so pokazali, da glede na obnašanje obstajata dva tipa samcev. »Nekateri so izrazito teritorialni in obvladujejo manjša območja, ki jih redno označujejo z vonjem. Drugi pa imajo drugačno strategijo, nimajo teritorija in se gibljejo po ogromnih območjih,« pove dr. Joerg Melzheimer, koordinator terenskih raziskav. Vendar tudi neteritorialni samci redno obiskujejo teritorije drugih samcev in ves čas preverjajo, ali se kateri izmed teritorijev izprazni.
Odkrili so tudi tako imenovane »vroče točke«. Ponavadi gre za drevesa ali velike skale, ki jih redno označujejo. Teritorialni samci, ki so jih opremili z ovratnico, so polovico svojega časa preživeli v bližini takih točk in jih redno označevali. »Brezdomci« so vseskozi obiskovali te kraje, občasno so jih obiskale tudi samice, ki so prav tako neteritorialne in se gibljejo po velikih območjih, ter pustile svoj vonj. Te točke so bile nekako v središču teritorijev in so bile kot nekakšni »priljubljeni lokali«, kjer so bile večje možnosti za srečanje godne samice za parjenje, je opisal Melzheimer. Točke so bile stalne. Tudi če je teritorij prevzel nov samec, je uporabljal enake »vroče točke« kot prejšnji lastnik teritorija.
Teritoriji pa se ne dotikajo drug drugega, ampak je med njimi vedno vsaj 20 kilometrov »nikogaršnje zemlje«. Ker so teritoriji relativno majhni, njihova skupna površina tako predstavlja le okoli deset odstotkov celotnega območja. Na podlagi teh spoznanj so raziskovalci sklepali, da je znotraj teritorijev bistveno večja nevarnost za živino kot na preostali nikogaršnji zemlji. Da bi to preverili tudi v praksi, so v drugem delu raziskave zastavili poskus v sodelovanju z lokalnimi rejci goveda.
Gepardi večinoma plenijo teleta, zato so raziskovalci rejcem svetovali, naj črede z mladiči premaknejo na tiste dele farm, ki so del gepardje nikogaršnje zemlje, odraslo govedo pa lahko pasejo tudi znotraj teritorijev. »Ta ukrep se je izkazal za zelo učinkovitega, saj so se že prvo leto poskusa škode pri vseh lastnikih močno znižale. Na nizki ravni so nato ostale tudi v prihodnjih letih, tako da so imeli rejci v povprečju 86 odstotkov manj škod kot prej,« je povedal dr. Miha Krofel iz Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, eden izmed soavtorjev študije.
Po prilagoditvi paše govedi so se gepardi preusmerili na plenjenje njihovega naravnega plena, predvsem različnih vrst gazel in antilop. Tako so se konflikti bistveno zmanjšali, kar je pripomoglo k boljšemu odnosu namibijskih kmetovalcev do gepardov, s tem pa je bil storjen pomemben korak k ohranitvi tega ogroženega plenilca.
Kot poudarjajo udeleženci raziskave, so ti rezultati tudi jasen pokazatelj, kako pomembno je sodelovanje med rejci domačih živali in raziskovalci ter kakšen praktični pomen imajo lahko dolgoročne raziskave na divjih živali. »Ko sem se pred 15 leti prvič pridružil tej raziskavi, si res nisem mislil, da bo nekoč tako korenito spremenila naše razumevanje socialnega sistema pri gepardih in da bodo naša odkritja tako pomembna za olajšanje sobivanja domačih živali in zveri v Afriki,« je še dodal slovenski raziskovalec.
Rezultati raziskave so bili ta teden objavljeni v prestižni ameriški znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).
Ena izmed največjih preživelih populacij gepardov je v Namibiji, kjer pa večina teh zveri živi na območjih z ekstenzivno govedorejo. Njihovo življenje še skoraj 20 let raziskuje mednarodna znanstvena ekipa pod vodstvom nemškega inštituta IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research). »S pomočjo kmetov nam je v teh letih uspelo odloviti že več kot 350 gepardov in mnoge izmed njih opremiti s telemetričnimi ovratnicami, ki vsakih 15 minut določijo pozicijo živali. Tako smo zbrali na milijone podatkov, kar nam je omogočilo, da smo podrobno raziskali njihova življenja,« je povedala dr. Bettina Wachter, vodja namibijskega projekta na gepardih.
Rezultati so pokazali, da glede na obnašanje obstajata dva tipa samcev. »Nekateri so izrazito teritorialni in obvladujejo manjša območja, ki jih redno označujejo z vonjem. Drugi pa imajo drugačno strategijo, nimajo teritorija in se gibljejo po ogromnih območjih,« pove dr. Joerg Melzheimer, koordinator terenskih raziskav. Vendar tudi neteritorialni samci redno obiskujejo teritorije drugih samcev in ves čas preverjajo, ali se kateri izmed teritorijev izprazni.
Odkrili so tudi tako imenovane »vroče točke«. Ponavadi gre za drevesa ali velike skale, ki jih redno označujejo. Teritorialni samci, ki so jih opremili z ovratnico, so polovico svojega časa preživeli v bližini takih točk in jih redno označevali. »Brezdomci« so vseskozi obiskovali te kraje, občasno so jih obiskale tudi samice, ki so prav tako neteritorialne in se gibljejo po velikih območjih, ter pustile svoj vonj. Te točke so bile nekako v središču teritorijev in so bile kot nekakšni »priljubljeni lokali«, kjer so bile večje možnosti za srečanje godne samice za parjenje, je opisal Melzheimer. Točke so bile stalne. Tudi če je teritorij prevzel nov samec, je uporabljal enake »vroče točke« kot prejšnji lastnik teritorija.
Teritoriji pa se ne dotikajo drug drugega, ampak je med njimi vedno vsaj 20 kilometrov »nikogaršnje zemlje«. Ker so teritoriji relativno majhni, njihova skupna površina tako predstavlja le okoli deset odstotkov celotnega območja. Na podlagi teh spoznanj so raziskovalci sklepali, da je znotraj teritorijev bistveno večja nevarnost za živino kot na preostali nikogaršnji zemlji. Da bi to preverili tudi v praksi, so v drugem delu raziskave zastavili poskus v sodelovanju z lokalnimi rejci goveda.
Gepardi večinoma plenijo teleta, zato so raziskovalci rejcem svetovali, naj črede z mladiči premaknejo na tiste dele farm, ki so del gepardje nikogaršnje zemlje, odraslo govedo pa lahko pasejo tudi znotraj teritorijev. »Ta ukrep se je izkazal za zelo učinkovitega, saj so se že prvo leto poskusa škode pri vseh lastnikih močno znižale. Na nizki ravni so nato ostale tudi v prihodnjih letih, tako da so imeli rejci v povprečju 86 odstotkov manj škod kot prej,« je povedal dr. Miha Krofel iz Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani, eden izmed soavtorjev študije.
Po prilagoditvi paše govedi so se gepardi preusmerili na plenjenje njihovega naravnega plena, predvsem različnih vrst gazel in antilop. Tako so se konflikti bistveno zmanjšali, kar je pripomoglo k boljšemu odnosu namibijskih kmetovalcev do gepardov, s tem pa je bil storjen pomemben korak k ohranitvi tega ogroženega plenilca.
Kot poudarjajo udeleženci raziskave, so ti rezultati tudi jasen pokazatelj, kako pomembno je sodelovanje med rejci domačih živali in raziskovalci ter kakšen praktični pomen imajo lahko dolgoročne raziskave na divjih živali. »Ko sem se pred 15 leti prvič pridružil tej raziskavi, si res nisem mislil, da bo nekoč tako korenito spremenila naše razumevanje socialnega sistema pri gepardih in da bodo naša odkritja tako pomembna za olajšanje sobivanja domačih živali in zveri v Afriki,« je še dodal slovenski raziskovalec.
Rezultati raziskave so bili ta teden objavljeni v prestižni ameriški znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).
