Reševanje podvodnega dragulja
Jamo Cosquer imenujejo tudi podvodni Lascaux, na njenih stenah so namreč edinstvene prazgodovinske poslikave morskega življa. A do njih se je treba potopiti globoko v Sredozemsko morje na jugu Francije, odplavati skozi nevaren sifon, nato se odpre velika dvorana z okoli 600 poslikavami, ki jih zdaj ogroža zaradi podnebnih sprememb naraščajoča morska gladina.
Prazgodovinske poslikave so spremenile pogled na naše prednike. Arheolog Luc Vanrell se še vedno spominja »estetskega šoka«, ki ga je doživel pred tridesetimi leti, ko se je potopil v jamo Cosquer. Ta leži ob marsejski obali, vhod je danes zaradi sprememb, ki jih je doživela obala, 37 metrov pod vodo. V času nastanka poslikav je bila morska gladina okoli 135 metrov pod vhodom v jamo, od obale je bila jama oddaljena približno deset kilometrov. »Vhod je bil na pečini, ki je gledala proti jugu. Bila je zelo dober prostor za življenje prazgodovinskega človeka,« je za francosko tiskovno agencijo povedal arheolog Michel Olive. Leta 1985 je jamo odkril potapljač Henri Cosquer, po njem je tudi dobila ime. Na začetku devetdesetih so v njej trije potapljači umrli.
Dobra tri desetletja kasneje se arheologi borijo, da bi za zanamce ohranili vsaj kopijo tudi nekaj več kot 30.000 let starih umetnin. Zaradi podnebnih sprememb se morska gladina dviga po nekaj milimetrov na leto, poleg tega je morje onesnaženo s plastiko, in to zdaj grozi, da bo odplaknilo neprecenljivo dragocenost. Vanrell in njegovi kolegi od leta 2011, ko so izmerili dvig gladine za 12 centimetrov od prejšnjih meritev, natančno analizirajo in preslikavajo vse, kar vidijo v jami, poroča francoska tiskovna agencija.
V Marseillu je zdaj nastala njena skoraj enako velika kopija. Podobno so za obiskovalce uredili že jamo Lascaux in druge francoske jame s prazgodovinskimi poslikavami, množičen obisk turistov je namreč negativno vplival na občutljivo barvo umetnin.
Kot navaja AFP, je v jami Cosquer okoli 600 poslikav. Odkrili so 69 odtisov dlani, med njimi so tudi otroške. Prazgodovinski umetniki so upodabljali živali, konje, jelenjad, bizone, antilope, mačke in medvede, še posebej pa izstopajo slike morskih živali, česar niso našli nikjer drugje. V jami so naslikani tjulnji, pingvini in ribe. Po besedah raziskovalcev 229 figur predstavlja 13 različnih vrst. Zanimivo je tudi, koliko časa je bila jama naseljena. Poslikave so namreč stare od 33.000 do 18.500 let.
»Sanjali smo, da bi lahko jamo 'prinesli' na površje,« je za AFP povedal Bertrand Chazaly, pristojen za digitalno podobo jame. »Naša virtualna jama, ki je do milimetra natančna, je zdaj neprecenljiv vir za raziskovalce, ki ne morejo fizično v jamo.«
Odkritje, čuvana skrivnost in tragedija
Henri Cosquer, poklicni potapljač, je jamo odkril po naključju. Upal si je plavati po kar 137 metrov dolgem podvodnem rovu, ki ga je pripeljal v dvorano. »Najprej s svojo svetilko nisem videl ničesar, nato pa sem zagledal odtis roke,« je povedal za AFP. Čeprav bi takšno odkritje moral po zakonu nemudoma prijaviti oblastem, je zanj povedal le nekaj prijateljem. Govorice so se vseeno razširile in leta 1991 se je zgodila tragedija, ko so v rovu umrli trije potapljači. Vhod v rov je zdaj zaprt z rešetkami, v jamo smejo le raziskovalci.
Olive in Vanrell sta leta 2011 začela opozarjati na vidne spremembe, ki so ogrožale jamo. »Videli smo katastrofo, raziskovalci smo bili zelo prizadeti,« se spominja Vanrell. Francoska vlada se je odzvala in začela so se obsežna raziskovalna dela.
Kopija na površju
Že kmalu po odkritju so pomislili, da bi ustvarili kopijo jame, idejo pa so začeli uresničevati leta 2016. Iz tridimenzionalnega digitalnega modela so naredili nekoliko manjšo repliko jame, v njej so vse kopije poslikav in 90 odstotkov rezbarij. Delo, vredno 23 milijonov evrov, je opravilo podjetje Klebert Rossillon, ki je leta 2015 izdelalo tudi kopijo jame Chauvet. Ta leži v bližini soteske reke Ardèche na jugovzhodu Francije, v njej so poleg jamskih poslikav našli ostanke več vrst živali, tudi izumrlih. Poslikave v tej jami so stare 33.000 let.
Umetnik Gilles Tosello je za upodobitev poslikav uporabil enake materiale in orodje kot naši predniki. Močno ganjen je pohvalil mojstrstvo in spontanost prazgodovinskih umetnikov. »Imeli so znanje in izkušnje. Svobodni, a gotovi nanosi barve me ne nehajo navduševati,« je poudaril za AFP.
Nekatere najdbe v jami so še vedno uganka. Med drugim so našli sled tkanine na steni, kar bi lahko potrdilo teorije, da so že lovsko-nabiralske skupnosti izdelovale oblačila. Nenavadne so tudi slike konj z dolgo grivo. Divji konji imajo krajši grivo, da se jim ne zatika v grmovje in drevesne veje, ko galopirajo skozi pokrajino. Po Vanrellovem mnenju bi slikarija lahko kazala, da so morda konje udomačevali že daleč v preteklosti.
Prav tako so odkrili sledi premoga, ki so ga morda uporabljali tako za slikanje kot za ogrevanje in razsvetljavo. Našli so ga na stalagmitih, ki bi lahko bili uporabni kot svečniki. Glavno vprašanje pa, kot je povedal Olive, ostaja, za kaj so jamo pravzaprav uporabljali. Arheologi se strinjajo, da v njej niso bivali. Nekateri menijo, da so jo uporabljali kot svetišče ali pa kot dvorano za srečanja.
