Robot, ki sta ga na Luni obiskala astronavta
Pristajalnik Surveyor 3 je leta 1967 pristal na Luni. S testiranji je dokazal, da je površje dovolj trdno, da na njem lahko pristanejo tudi apolli. Dve leti kasneje je v njegovi bližini pristal apollo 12.
Surveyor 3 je bil prvi v istoimenskem programu (Surveyor 1 je na Luni pristal junija 1966, Surveyor 2 je septembra 1966 strmoglavil na njeno površje), opremljen z instrumentom za pobiranje vzorcev s površja. Robotska roka z lopatko se je lahko iztegnila poldrugi meter stran in zakopala 18 centimetrov globoko.
Med najtežjim manevrom pristajanja je odboj s skal na površju zmotil pristajalni radar, zato se motorji niso ugasnili ob pravem času oziroma 4,3 metra nad površjem. Posledično je Surveyor 3 dvakrat poskočil, najprej 10 metrov visoko, drugič pa dobre tri metre. Nato se je umiril in pravilno obstal jugovzhodno od območja Oceanus Procellarum. Že manj kot uro po pristanku je začel oddajati slike, skupaj jih je posnel 6326. Med temi je bila tudi prva slika Zemlje, posneta s površje drugega nebesnega telesa.
Najbolj zanimiv del dogajanja pa je bilo seveda kopanje. Pred televizijsko kamero, s katero je bil opremljen, je ubogal ukaze z Zemlje in praskal po površju in premetaval regolit. Na podlagi teh testiranj so dognali, da je prst na Luni podobna mokremu pesku in da je površje primerno za pristanke veliko težjih lunarnih modulov, v katerih bodo ljudje. Ko se je na Luni znočilo, je pristajalnik prenehal delovati, saj se v 14-dnevni noči temperature spustijo globoko pod ničlo.
Več kot dve leti kasneje, 18. novembra 1969, sta 180 metrov od Surveyorja pristala astronavta Charles Conrad in Alan L. Bean v odpravi Apollo 12. Naslednji dan sta se sprehodila do pristajalnika in z njega med drugim pobrala lopatko za kopanje, kamero, radar in senzor za hitrost ter vse to nato prinesla na Zemljo, da so proučili, kako je okolje vplivalo na takratno tehnologijo. Deli Surveyorja so zdaj razstavljeni v nacionalnem letalskem in vesoljskem muzeju v Washingtonu.
