Rudi Rizman, osemdesetletnik

Rudi Rizman je v slovenskem in mednarodnem družboslovju zaslovel kot izjemen intelektualec in raziskovalec, ki je v zadnjega pol stoletja močno zaznamoval sociološka in politološka premišljevanja ter obogatil raziskovanje številnih raziskovalnih področij. S svojim delom je pomembno vplival na razumevanje družbenih procesov in pojavov v sodobnem svetu, od nacionalnega vprašanja in nacionalizma do globalizacije in neoliberalizma, še zlasti pa demokracije in človekovih pravic in v zadnjem času socioloških vidikov umetne inteligence. Ob njegovi osemdesetletnici se spominjamo vidnih dosežkov na njegovi bogati akademski poti, od prodornih raziskav, predavanj in objav do vztrajnih prizadevanj za demokratizacijo družbe.

Rudi Rizman redno piše tudi za Delo.

Njegova pot se je začela s študijem političnih ved na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani (današnja Fakulteta za družbene vede), kjer je leta 1968 diplomiral. Leta 1975 je magistriral iz političnih ved na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter leta 1979 doktoriral iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, svoje znanje pa še izpopolnil z doktoratom na Univerzi Harvard leta 2000. Akademsko kariero je začel kot asistent za zgodovino politične misli na tedanji Visoki šoli za politične vede v letih 1968–1979, nato pa nadaljeval kot docent, izredni in nato redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je predaval sociologijo in politične vede od leta 1980 do leta 2014. V letih 2003–2009 je vodil Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete in pomembno prispeval k razvoju družboslovnega raziskovanja.

Poleg dela na domači univerzi je profesor Rizman svoje znanje delil tudi s številnimi univerzami po svetu. Bil je gostujoči profesor na vrsti uglednih ustanov, med drugim na univerzah v Bologni, Beogradu, na Harvardu, MIT, v Londonu, Parizu, Berlinu, Pragi, New Yorku. Poleg akademskega dela je aktivno sodeloval tudi v različnih organizacijah in združenjih, med drugim na mednarodnem Russllovem razsodišču, v komisiji Jean-Paula Sartra za podeljevanje alternativnih Nobelovih nagrad, slovenskem Svetu za varovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin in slovenskem Helsinškem odboru za človekove pravice. Bil je tudi med ustanovitelji Mirovnega inštituta v Ljubljani. Njegovo članstvo v številnih znanstvenih in strokovnih organizacijah ter uredniških odborih znanstvenih revij priča o njegovi teoretski in empirično-praktični zavzetosti za reševanje temeljnih družbenih vprašanj.

Tako usmeritev izražajo tudi njegova številna pomembna družboslovna dela. Med njimi izstopajo knjige Marksizem in nacionalno vprašanje (1980), Izzivi odprte družbe – sociološki komentarji (1997), Uncertain Path – Transition and Consolidation of Democracy in Slovenia (2006), Odprte sociološke agende: globalizacija, demokracija in intelektualci (2014), Globalizacija in avtonomija – prispevki za sociologijo globalizacije (2014), Čas (brez) alternative (2014) in Družba in politika v času retrotopije (2019). V njih se kritično loteva vrste sodobnih, a po svoji bistveni naravi v preteklost usmerjenih trendov, ki namesto približevanja včasih sicer utopičnim zamislim o pravičnejši družbi vodijo svet v preteklost z negotovimi medčloveškimi odnosi, množenjem avtoritarnih režimov, tribalizmov in nacionalizmov ter vse večjimi neenakostmi in razslojevanjem, v katerem namesto utopije Thomasa Mora zakon dneva postaja vojna vseh proti vsem Thomasa Hobbesa.

Rizmanovo delo je pomembno prispevalo k razvoju sodobne sociologije in političnih ved ter pustilo odmeven pečat v akademski skupnosti doma in po svetu. Njegovi prispevki niso namenjeni le akademskemu, ampak pogosto tudi širšemu občinstvu. Že desetletja se s svojimi objavami v slovenskih dnevnikih in civilnodružbenem delovanju vztrajno upira populistični »(de)demokratizaciji« javnega razpravljanja in razvrednotenju družboslovnega znanja. Njegove razprave so zgleden primer tönniesovske »aplikativne sociologije«, katere naloga je, da »trdne«, statične ideje »čiste sociologije« aplicira na fluidno zgodovinsko dogajanje in empirična družbena dejstva. Rizman opazuje dinamiko sodobnih družbenih akterjev in odnosov skozi (teoretsko) prizmo demokracije in človekovih pravic, da bi analiziral njihov antipod – »demokracijo brez ljudstva«. Naslednje opozorilo iz njegove knjige Družba in politika v času retrotopije je simptomatično:

»Zaton demokracij ni nov pojav v zgodovini. Demokracije so mnogo bolj krhke in ranljive, kot si običajno predstavljamo. Sociologi in politologi njihov zlom praviloma prepoznavajo kot posledico vojaškega puča, državljanske vojne, množičnega upora in preobrata, ki so ga pred tem izpeljali demokratično izvoljeni politični voditelji – se pravi z razdiranjem demokracij(e) od znotraj. V minulih dvesto letih je bilo 90 odstotkov 'umorov' demokracij povezanih s prvo ali zadnje omenjeno posledico. V zadnjem desetletju so pri rušenju demokracij demokratično izvoljeni voditelji prehiteli vojaške udare, in to s pomočjo volilnih skrinjic (!).«

S svojim delom se profesor Rizman neizbrisno zapisuje v svetu družboslovja. Njegov prispevek k razvoju družboslovnih znanosti in njegova predanost družbenemu napredku sta trajna in neprecenljiva in bosta nedvomno ostala tudi pomembno vodilo za prihodnje generacije družboslovcev. Ob tej priložnosti mu lahko samo iskreno čestitamo za dosežene uspehe in mu zaželimo še mnogo let plodnega dela in osebnega zadovoljstva v prizadevanjih za ohranjanje poslanstva, ki naj bi ga po Millsovih zamislih v demokratični družbi izpolnjevale družboslovne vede: boj proti »neakcionarnosti« množic za opolnomočenje kritične javnosti. V za demokracijo morda prelomnih časih, ki jih živimo, je izpolnjevanje tega poslanstva vse preveč zgolj izjemno, zato pa Rizmanovo delo tem bolj izjemno dragoceno.