Zelo redki deli Slovenije so imuni za take požare
Podobe na Krasu so apokaliptične. Od dreves in grmovja je na nekaterih predelih ostal le pepel, drugod stojijo ožgani štrclji. Kako pomembna je vloga gozdov na Krasu, koliko časa se bo območje obnavljalo in zakaj so črni bori neugodna vrsta, smo govorili s prof. dr. Tomom Levaničem, vodjo Oddelka za prirastoslovje in gojenje gozda na Gozdarskem inštitutu Slovenije.
Kako se bodo obnavljala območja?
Kraški ekosistemi so mešanica različnih rastlinskih vrst. Zelo veliko je grmovnih vrst, pa tudi drevesnih. Gre za termofilne vrste, ki ne rastejo visoko, robinjo, črni gaber, različne vrste hrastov, puhasti hrast, ceri, pa seveda črni in tudi rdeči bori.
Že letos bi lahko tla po požaru nekoliko ozelenela, zagotovo pa prihodnje leto, najprej se bodo pojavila različna zelišča. Grmovne vrste se bodo prav tako pojavile relativno hitro, še posebej tiste, ki imajo lahko seme, najkasneje pa se bodo obnovila drevesa, pravzaprav jim bo treba nekoliko pomagati, podobno kakor so s črnim borom začeli zasajati gole kraške površine v prvi polovici 19. stoletja. Ko govorimo o obnovi gozda, ne gre nikoli za hiter proces, bodo pa izpraznjeni prostor relativno hitro zavzela zelišča.
Marsikaj je odvisno o same silovitosti požara, če je šlo za talni požar, ki se je relativno hitro širil čez gozd, morda dreves z debelo skorjo ogenj niti ni močno prizadel. Tam, kjer je požar zajel krošnje in je gorelo celo drevo, tam so poškodbe zelo hude, prizadet je kambij, ki se nahaja tik pod skorjo, ta odmre in s tem umre celotno drevo. Ponekod bo morda videti, da drevesa niso hudo poškodovana, vendar je lahko visoka temperatura uničila kambij, s tem se je prekinil pretok vode in hranil. Še posebej hitro so prizadeta drevesa s tanjšo skorjo, kakšni starejši bori z debelo skorjo pa so morda manj intenziven požar na določenih delih preživeli. Bori imajo tudi zelo lahko seme in se po požariščih lahko tudi zelo hitro širijo.
Po požaru se zgodi gnojilni efekt. Nekaj podobnega gledamo v Amazoniji, kjer zažgejo gozd, nekaj časa gojijo kulturne rastline, nato polja spremenijo v pašnike in naselijo govedo, vendar potem območje propade, ker je rodovitnost tal v Amazoniji izjemno nizka. Pepel je gnojilo in rastlinice bodo to znale izkoristiti. Vsekakor gre za veliko tragedijo, na drugi strani pa tudi priložnost za naravo. Ta se zna prilagoditi in vegetacija se bo vrnila, samo vprašanje je, kako hitro, hkrati pa ni nujno, da bo podoba novonastale krajine po požaru takšna, kot je bila doslej.
Torej je smiselno tudi sajenje drevesnih vrst?
Odprtih možnosti je veliko. V gozdarstvu zagovarjamo naravno obnovo, smo pa dovolj pragmatični, da vemo, da je včasih treba naravi tudi pomagati. Ne bo pa šlo hitro, govorimo o okoli 4000 hektarih, ki jih bo treba na takšen ali drugačen način sanirati. Tu je še vprašanje, ali bo mogoče dobiti dovolj ustreznih sadik, ali so te na zalogi. Zavod za gozdove bo zagotovo naredil sanacijske načrte. Na dolgi rok bi si želeli, čeprav je to vedno težje, da bi imeli prasestavo kraških gozdov, torej manj črnega bora in več listavcev, to je hrastov, črnega gabra, na določenih rastiščih tudi bukve.
Problem črnega bora je, da odpadle iglice zelo dolgo razpadajo, bistveno dlje in težje kot listje, in te iglice se kopičijo, ustvarja se debela plast, ki izjemno hitro zagori. Glede požarne varnosti je bor zelo neugodna drevesna vrsta. Ko drevo zajame ogenj, ta eksplozivno zagori in v okolico vrže »ognjene bombe«, ki zažigajo naprej. Listavci takih lastnosti nimajo.
Vsekakor me pa skrbi, da bo kakršenkoli trud močno ogrožen. To, kar se je zgodilo letos, je samo začetek zelo neugodne zgodbe.
Se lahko tak požar ponovi, denimo v dolenjskih gozdovih, na Pohorju, visokogorju?
Na Pohorju še najmanj, ker je dobro preskrbljeno z vodo. Dolenjski gozdovi so že bolj ogroženi, še posebej proti Beli in Suhi krajini. Tam je relativno toplo in tam se lahko zgodi požar takšnega obsega. Zelo redki deli Slovenije so imuni za take požare že v tem trenutku, na dolgi rok bo le še huje. Spomnite se, kako je gorelo nad Bohinjskim jezerom, tam je že večkrat gorelo. Kombinacija daljšega suhega in vročega vremena, pomanjkanje padavin, plitva in izsušena tla ter od suše prizadeta drevesa – s takim spletom okoliščin so gozdovi močno izpostavljeni in niti ni treba, da kdo požar podtakne, lahko se vname kar samo od sebe.
Upravljanje gozdov bo še bolj pomembno.
Gozdni red je predpisan, nekaj mrtve biomase je treba puščati iz čisto bioloških razlogov, če je te preveč, pa ni dobro. Na Krasu je problematično samo območje, saj se je zaradi težko prehodnega terena, velikih kamnov in skal težko premikati, zato jih je težko čistiti. Pri črnem boru, ki ustvarja debele plasti iglic, bi bilo čiščenje pravzaprav tudi neučinkovito. Upravljanje gozda je bilo na Krasu solidno, vsekakor pa ni bilo slabo. Treba pa je opozoriti, da ko ljudje govorijo o tem, da gozd ni »očiščen«, da je zanemarjen in da zato zagori, to ne pomeni, da gozdarji ne opravljajo dela v gozdu, tako kot je treba. Gozdarji pri gospodarjenju z gozdom sledimo smernicam za gospodarjenjem z gozdom, kjer je predpisano, da se del odmrle biomase namerno pušča v gozdu z namenom ohranjanja biotskega ravnovesja, zato, če je ljudem določen del gozda videti »zanemarjen,« to še zdaleč ne pomeni, da je gozd v resnici zanemarjen.
Protipožarne preseke so različnih kategorij in so lahko učinkovite, če so dovolj široke, če drevo eksplodira, lahko žareče dele odnese tudi 10 ali 20 metrov stran. Potem je tu metoda načrtnega ali predpisanega požiganja, gre za hitre talne požare, da se zmanjša količina biomase na tleh, vendar gre za tvegane operacije in je tudi kar nekaj argumentov, zakaj se tega ne gre posluževati. Bil sem, denimo, v Los Alamosu v Novi Mehiki, kjer je zgorelo še več kot na Krasu, požar pa je vzniknil ravno zaradi predpisanega požiganja, ker se je obrnil veter. Pametno je bilo, da so na Krasu uporabljali protipožare. Dobro so se borili, je pa vprašanje, koliko takšnih borb zmoremo na leto.
Kakšno vlogo ima gozd na Krasu?
Zelo veliko. Najprej predvsem varovalno vlogo, ki je zdaj na tem območju ne bo. Gozdovi na Krasu blažijo veter in zaščitijo tla pred erozijo. Ker po požaru ni več rastlinskega pokrova in je zgornja plast tal upepeljena, bo ogolelo območje izpostavljeno burji in padavinam, nastopila bo erozija. To bo vplivalo tudi na vodni krog in do neke mere tudi na kemijsko sestavo vode, ker bo pepel spiralo z zemlje v podtalnico in kraško podzemlje. Tudi odtok bo hitrejši, kar bo še pospešilo erozijo.
