Zgodovina ljudi, stkana v tkaninah
V modernem svetu so tekstilni izdelki pogosto malo vredni, zgodbe za njimi pa polne izkoriščanja. Če danes le še sem ter tja prišijemo kakšen gumb, je v preteklosti skoraj vsaka družina izdelovala svoje blago. To je bilo dragoceno, znanje pa cenjeno. Obleka naredi človeka – pripoveduje, kdo je, kakšen je njegov status v družbi, od kod prihaja.
Zgodbe preteklosti s preučevanjem tekstila zbira in razlaga dr. Margarita Gleba, arheologinja, specializirana za pred- in protozgodovino Sredozemlja, arheologijo tekstila in drugih organskih materialov ter uporabo znanstvenih metod v arheologiji. Bila je raziskovalka na univerzi v Københavnu, pa na univerzitetnem kolidžu v Londonu, za svoje raziskave na univerzi Cambridge je pridobila prestižni projekt Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), projekt Procon. Zdaj je docentka in raziskovalka na univerzi v Padovi, sodeluje pa tudi s slovenskimi raziskovalci, med drugim preučuje mineralizirane tkanine s Pezdirčeve njive v Podzemlju. Nedavno je gostovala na oddelku za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete, ki letos praznuje sto let od uvedbe študija.
Raziskujete tkanine od prazgodovine dalje po vsem svetu.
Najprej sem raziskovala tkanine iz Italije, predvsem iz predrimskega obdobja, nato pa sem dobila v roke tudi vzorce tekstila iz bolj oddaljenih krajev, bombaž s Karibov, materiale iz Nepala, afriški tekstil, na Danskem sem preučevala tkanine iz tamkajšnjih močvirij. Ob selitvi v Veliko Britanijo sem se znova osredotočila na Italijo, po pridobitvi projekta ERC pa sem raziskave razširila na širši mediteranski prostor, od Grčije do Španije.
S kakšnimi tkaninami ste se srečali in kako ohranjene so?
Tkanine iz naravnih materialov res niso obstojne, če razmere niso ustrezne. Zelo dobro ohranjene materiale imamo v suhih razmerah, denimo v Egiptu, vsem so znane mumije, ki so ovite v laneno platno. Dobro se je blago ohranilo tudi v soli. V rudniku soli v Hallstattu so za to odlične razmere, tkanine in drugi organski materiali so se ohranili v skoraj popolni obliki. Ideja ohranjanja materialov v soli je podobna kot pri konzerviranju mesa. Pa v vodi, kjer je malo kisika, v takšni smo našli tkanine v Skandinaviji in na severu Nemčije. V jezerih v švicarskih in italijanskih Alpah smo našli karbonizirano blago, to se zgodi v požarih, takih brez plamenov, ti bi tkanine spremenili v prah, ampak gre za tlenje in tkanine zoglenijo. Tako se je sicer ohranila oblika, spremenila pa se je struktura materiala, zato ga je težje preučevati.
Večinoma pa raziskujem mineralizirano tkanino. Gre za to, da je bila tkanina v stiku s kovinskimi najdbami, večinoma železom ali bronom, pri pokopih so takšne predmete dodali v grob. Ob rjavenju ali drugih procesih korozije se je ustvarila skoraj natančna replika vlaken in tekstilov, kar nam še omogoča raziskave na mikroskopski ravni, ko lahko razberemo tudi posamezna vlakna.
Omenili ste različne dele Evrope. Se je v preteklosti uporaba različnih materialov za izdelovanje blaga geografsko zelo razlikovala?
Bolj kot za geografske gre za časovne razlike. Zgodnje tkanine so bile podobne pletarjenju, izdelane so bile namreč iz materialov, ki so bili na voljo v okolju, iz vlaken, pridobljenih iz dreves, trav, trstičja. V neolitiku, to je pred okoli deset tisoč leti, pa so v Mezopotamiji in drugod po Evropi že začeli pridobivati vlakna iz udomačenih rastlin, glavni vir je bil lan. Laneno platno je bilo dolga leta ena glavnih tkanin, ki so jo uporabljali v številnih kontekstih.
Volno so začeli pridobivati kasneje, v petem ali četrtem tisočletju pred našim štetjem, čeprav so ovce udomačili že nekaj tisoč let prej. Vendar prve udomačene ovce niso imele volnenega kožuha. Skozi tisočletja so nato s križanjem vzredili ovce, kakršne imamo še danes.
Lan in volna sta bila glavna vira za izdelavo vlaken zelo dolgo časa. V rimskem obdobju so iz Kitajske začeli uvažati svilo, šele v srednjem veku so jo začeli proizvajati in tkati tudi v Evropi.
Bombaž se je pojavil še kasneje, udomačili so ga v Indiji in Mezoameriki. Nekaj malega bombaža so uporabljali v rimskem obdobju, a pravi razmah se je zgodil kasneje. Danes je eno glavnih naravnih vlaken, nekoč pa ni bilo tako.
Kaj vam raziskave o tkaninah povedo o civilizacijah, o njihovem napredku, trgovanju?
Veliko je smeri, kamor nas lahko vodi raziskovanje tkanin. Samo pomislite, to je ena najstarejših obrti. Tkanine so izdelovali pred proizvodnjo keramike, pred proizvodnjo kovinskih izdelkov. Le izdelava in uporaba kamnitega orodja sta starejši. Tkanine so izdelovali od paleolitika naprej. Najstarejša tkanina je stara okoli 25.000 let, pravzaprav gre za njen odtis, ne za sámo tkanino. To je vse, kar je ostalo.
Ko preučujemo tkanine skozi čas in prostor, skušamo razumeti širši kontekst, gospodarski in kulturni pomen. Uporabljali so jih za izdelovanje oblačil, pa še za marsikaj drugega. Pogosto pozabljamo, da so bile tkanine temeljne za širjenje ljudi po svetu, jadra so iz tkanin. Vendar o njih nimamo praktično nikakršnih dokazov. Skupaj imamo morda pet fragmentov jader izpred srednjega veka, drugo ni preživelo, čeprav se je na tisoče ljudi premikalo po morju prav po zaslugi tkanin.
Tkanine so pomemben element naše identitete. Še danes si prvi vtis o človeku ustvarimo tudi na podlagi njegovih oblačil. To je del neverbalne komunikacije. Z oblačili izražamo vrsto vidikov identitete, od spola, starosti, statusa, poklica, etnične pripadnosti, vere. V preteklosti je bilo to še bolj izrazito kot danes, ko je svet globaliziran in bolj homogeniziran. Tkanine nam lahko tudi povedo, od kod izvirajo. Tehnike tkanja, materiali, okrasje na blagu lahko kažejo na uvoz, lahko kažejo na migracije.
To je zelo zanimiv in vznemirljiv del mojega dela: iz majhnega, nekaj centimetrov velikega koščka blaga lahko začnem razlagati zgodbo iz preteklosti.
Kako je proizvodnja tekstila vplivala na kmetijstvo in udomačevanje živali?
To je še en zelo pomemben vidik, ki ga lahko preučujemo prek tekstilij. Omenila sem ovce. Okoli deset tisoč let je minilo, da smo prišli od kratkodlakih rjavih muflonov do puhastih ovc. To je bila torej selektivna vzreja za doseganje specifičnih lastnosti. Želeli so belo volno, da so jo lahko barvali, to je znova vodilo v razvoj novih tehnik in tehnologij.
Tkanine pogledamo pod mikroskopom in tako skušamo razumeti, ljudi, ki so jih izdelovali, kakšni viri so bili na voljo, kakšna je bila obdelava osnovnih virov, kakšen je bil namen tega blaga.
Pomembne razlike so vidne pod mikroskopom, ko lahko opazujemo posamezna vlakna. Merimo denimo premere vlaken in tako lahko ugotovimo, kakšne kakovosti je bila volna v določenem obdobju. V daljšem času so dobro vidne te sicer mikroskopske spremembe, ki so pripeljale do vlaken, kakršna poznamo danes. Danes poznamo številne pasme domačih ovc, seveda niso vse namenjene proizvodnji volne. Vendar vse to kaže na človekovo iznajdljivost in pomen te živali za človekovo preživetje, za človeško zgodovino, saj drugače vanjo ne bi vložili toliko časa in truda.
Enako velja za rastline. Lan je fantastična rastlina, ki daje več proizvodov. Sprva so ga najverjetneje udomačili za hrano, za pridobivanje olja. Nato so ugotovili, da so lanena vlakna ena najmočnejših in najfinejših, kar jih obstaja. In lan je mogoče nadzorovano gojiti, tako ljudje niso bili več odvisni le od narave oziroma od rastlin, ki so rasle v okolju. Seveda vsega človek ni mogel in ne more nadzorovati, ljudi so pestile suše, poplave, a lahko so si naredili zaloge. To je kmetijstvo omogočalo.
Verjetno lahko vidite tudi, kako se je spreminjala tehnologija za izdelavo tkanin.
Ko so te tehnike izpopolnjevali, so bolj zapleteni postali tudi vzorci. Ste vedeli, da so statve naši zgodnji računalniki? Joseph-Marie Jacquard je izdelal statve (žakardske stroje, od tod ime tkanine žakard, tako sta izdelana tudi brokat in damast; op. a.), ki so ustvarile različne zapletene vzorce z luknjanimi karticami. Te kartice so omogočale ponovljivost vzorca, s karticami je bilo torej mogoče programirati vzorec. Stroj je bil osnova za razvoj računalnikov.
Omenili ste vzorce in vrste tkanja. Kako so se ti razlikovali od civilizacije do civilizacije?
Naj dam primer iz prvega tisočletja pred našim štetjem. V Italiji in Grčiji so takrat uporabljali enake statve, enake surovine, volno in lan, enake tehnike izdelave tkanin, vendar so izdelovali zelo različne vrste tkanin in uporabljali različne vrste tkanja. V Grčiji so imeli posebno tehniko za izdelavo tapiserij in figurativnih dekoracij, medtem ko so v Italiji, srednji Evropi in tudi v Sloveniji izdelovali keper (vezava, ki daje tkanini izrazite poševne črte). Takšna vezava je lepa, vendar ne omogoča bogatega izražanja kot pri izdelovanju tapiserij.
Izdelovanje tekstila je bilo tradicija, nekaj drastičnega se je moralo zgoditi, da so se stvari spremenile. To je bila veščina, ki so se je učili od mladih nog. Danes tega ni več, zato tudi tekstila ne cenimo več. Preprosto gremo v trgovino, kupimo izdelano obleko, jo nekajkrat oblečemo in nato zavržemo, ker je blago poceni. V preteklosti je bilo blago vse prej kot poceni, izdelava tkanin je bila verjetno ena najbolj zamudnih obrti, zato je bilo blago dragoceno. Danes morda le v visoki modi še najdemo spektakularno blago, iz katerega lahko razberemo napredek pri proizvodnji tekstila.
Kakšna pa je bila kakovost?
Imamo nekaj primerov tekstilij, ki jih niti s sodobno tehnologijo ne moremo reproducirati. Imamo tekstil z več kot 120 nitmi na centimeter, premer niti pa je manj kot 0,1 milimetra. To je izjemno fino blago, kakršno danes težko najdemo. In to so ljudje izdelali prostoročno.
Kdo so bili izdelovalci blaga?
Skozi zgodovino pa skorajda do danes je skoraj vsaka družina izdelala vsaj nekaj svojega blaga, nato se je to prelevilo v delavnice, nazadnje v industrijo. Ta prehod je bil povezan s poskusom izdelave zapletenih, luksuznih izdelkov, ki zahtevajo specializirano znanje, ali pa z masovno proizvodnjo. Do takrat so verjetno v vsaki družini znali sukati niti, veliko ljudi je znalo tkati. Kar ni presenetljivo, saj je bilo blago življenjskega pomena. Kot hrana. Tekstil je bil drugi oziroma tretji najpomembnejši gospodarski proizvod.
V okviru projekta Procon ste raziskovali proizvodnjo in potrošnjo tekstila v Sredozemlju v obdobju od leta 1000 do 500 pred našim štetjem in vlogo tekstilne proizvodnje med urbanizacijo tega območja. Kaj ste ugotovili?
Preučevala sem predvsem Italijo in Grčijo, pa tudi Španijo. Na teh območjih so v prvem tisočletju pred našim štetjem zrasla prva prava urbana središča. To je seveda imelo velike posledice za celotno območje, ki je moralo oskrbovati mesto in mestne prebivalce. Meščani kmetijskih pridelkov niso več pridelovali, so pa z njimi trgovali. Vprašanje je bilo, kdo je za meščane izdeloval blago. Zagotovo so ga vsaj nekaj izdelali sami, morda so že obstajale prve delavnice, da so izpolnile potrebe.
Kateri so vaši trenutni raziskovalni projekti?
Sodelujem pri projektu, ki ga financira hrvaška znanstvena fundacija, vodja projekta je moj zagrebški kolega Hrvoje Potrebica. Preučujemo severni Balkan, poleg Hrvaške še Slovenijo, Bosno in Hercegovino in delno Srbijo, in sicer, kakšno vlogo je imel tekstil pri identiteti posameznih kultur, ki so ta območja naseljevale med železno dobo.
Ta regija je bila vedno križišče, čez Balkan je potekalo in še danes poteka preseljevanje. Do nedavnega je bilo malo raziskav tekstila na tem območju, vendar na različnih kovinskih predmetih v grobovih odkrivamo odtise tekstila in s preučevanjem začenjamo ustvarjati sliko o tem, kaj se je dogajalo na tem križišču. Zanimiv preliminarni rezultat je, da bolj ko gremo proti severu, bolj so tekstilni izdelki podobni tkaninam halštatske kulture. Veliko je kepra. Bolj ko gremo proti jugu, bolj je tekstil podoben tkaninam iz Grčije. Ugotovitve seveda niso nepričakovane, vendar je lepo imeti dejanske materialne dokaze. Je tudi nekaj regionalnih razlik.
Zdaj prehajamo v obdobje, ko bomo lahko natančneje zarisali zemljevide tkanin. Ko preučujemo pet tekstilij, to statistično ni signifikantno, ko pa govorimo o 500 vzorcih, preidemo s kvalitativne na kvantitativno analizo, kar lahko počno kolegi z lončenino, kovinami.
Po univerzitetni izobrazbi ste sicer biologinja, nato pa vas je zaneslo v arheologijo.
Rodila sem se v Litvi, odraščala sem v Ukrajini, takrat je bila še del Sovjetske zveze. Arheologija tam ni bila razširjena veda, tudi zgodovino se je poučevalo na poseben način. Z umetnostno zgodovino in arheologijo sem se prvič podrobneje srečala po selitvi z družino v Združene države Amerike. Do takrat sem bila prepričana, da bom preučevala živali in druge žive organizme, a zaradi izbirnih predmetov me je preteklost vse bolj fascinirala. Spoznala sem, da lahko obe ljubezni povežem v podiplomskem študiju arheologije. Med izkopavanjem v Italiji sem razmišljala o temi za magistrsko nalogo in vodja izkopavanj me je spodbudil, naj grem v smer tkanin, saj sem vedno spraševala o predilnih vijčkih in utežeh za statve. To je bila točka brez vrnitve. Odprla so se vrata v minuli svet tekstila, ki je čaroben, ker je tako malo znanega o obdobjih pred rimskim cesarstvom.
Katera je bila morda najbolj zanimiva ugotovitev vaših raziskav?
Ne bi mogla izpostaviti kakšne posebne ugotovitve, fascinantno je že to, da v preučevanju tkanin opažamo povezave, ki jih prej nismo videli. To nam omogoča, da dodamo dokaj pomemben element naši rekonstrukciji preteklosti. Vsakič ko pogledam skozi mikroskop, razmišljam, kaj bo videno dodalo celotni sliki. Prek preučevanja tekstilij obravnavamo široka vprašanja o nas kot o človeških bitjih.
Je bil kakšen košček blaga za vas še posebej dragocen?
Vsak košček je dragocen. Samo pomislite, kaj vse se je moralo zgoditi prav, da je to blago preživelo več tisoč let.
Spomnim pa se nekega trenutka na arheološkem najdišču iz pozne bronaste dobe Must Farm v Veliki Britaniji. Dela so bila zelo dobro opravljena in pridobili smo neverjetno količino blaga in vlaknastih materialov na različnih stopnjah obdelave. Tam smo našli tudi klobčič niti, ki je videti natanko tako kot naši klobčiči preje. Misel na to, da je nekdo pred skoraj 3000 leti zvil ta klobčič, nato se je nekaj zgodilo, da je bila vas uničena, ta mali predmet pa je preživel vse do danes, da smo ga lahko izkopali, si ga ogledali in analizirali ... Prebudijo se čustva, ko najdeš takšne predmete.
