Andrej Čuš: »SDS bi morala biti gonilna sila razvoja, ne pa društvo ljubiteljev zgodovine«

Bil je kadetski državni prvak v judu, predsednik dijaške organizacije, predsednik kluba ptujskih študentov, član vladnega sveta za mladino, predsednik Slovenske demokratske mladine … Od marca je tudi nekdanji član stranke SDS. Če je kdo v zadnjem obdobju popestril dogajanje na domačem političnem prizorišču, je bil to gotovo najmlajši poslanec, 25-letni Andrej Čuš. O odhodu iz Janševe stranke je začel razmišljati že sredi septembra.

Glave so se ohladile. Vam je danes kaj žal, da ste zapustili SDS?

Odločitev je bila dobro premišljena. Glede na to, kako dobro se zdaj počutim, niti malo ne obžalujem, da sem to storil, da sem se torej postavil zase in za ljudi, ki me podpirajo. Trenutno se počutim zelo dobro.

Kakšni tedni so za vami?

Kot nekdanji judoist sem vajen takšnih trenutkov in se v njih tudi znajdem. Prva tedna po izstopu sta bila zagotovo zelo napeta in naporna. Vrstili so se pritiski, za katerimi pa niso stali novinarji, temveč volivci in nekdanja stranka. Vendar sem se na različna podtikanja najraje nasmejal, tako da tudi v najhujšem obdobju ni bilo tako hudo.

Torej se s stranko niste razšli ravno mirno?

Takoj po izstopu sem dejal, da do stranke ne gojim nobenih zamer. Danes se lahko z vsakim članom pozdravim in mu dam roko. Navsezadnje smo kar nekaj let sodelovali, član stranke sem bil sedem let. Ne bom ravno rekel, da ljudje odraščajo, ampak se spreminjajo skozi čas, in glede na različne situacije se tudi drugače odzivamo. Ko sem spoznal realnost slovenske politike, sem se odločil za odhod, hkrati pa sem pričakoval poskuse diskreditacije. Znanci so v nekaterih medijih prebrali, da sem v depresiji, vendar mi danes pravijo, da me že dolgo niso videli tako veselega in srečnega. Diskreditacije so del folklore, sam pa imam čisto vest. Morda gre zgolj za poskus discipliniranja članov stranke, ki razmišljajo s svojo glavo.

V SDS so po vašem izstopu sarkastično zapisali, da ste zelo načelen človek. Sporočili so, da morate izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe, ki ste jo podpisali ob kandidaturi na listi SDS. Imate račune zdaj poravnane?

Od zadnjih medijskih objav se ni nič spremenilo. Volilno kampanjo sem si večinoma poravnal sam, z donacijami mi je pomagalo tudi nekaj prijateljev in znancev. Kot sem videl v poročilu računskega sodišča, je stranka za volilno kampanjo namenila okoli 80.000 evrov lastnih sredstev. In če se hočemo zdaj pogovarjati o nekem sorazmernem deležu, je treba ta znesek deliti z 88 volilnimi okraji. Sicer pa sem prepričan, da SDS nisem prav nič dolžen. Lahko si na primer izračunam tudi število delovnih ur, ki sem jih namenil stranki, pri čemer ne govorim o plačanih funkcijah. Poravnal sem vse funkcionarske članarine, nakazal polovico prve plače, finančno pa podprl tudi projekt Nova24TV. Danes lahko povem, da sem stranki nakazal sredstva v višini cene enega novega avtomobila.

Pravite, da ste za stranko opravljali tudi druga dela, ne samo poslanskega. O čem govorite?

Ko sem se leta 2009 včlanil, sem eno leto prostovoljno pomagal, na primer pri organizaciji dogodkov in v klicnih centrih, ko smo vabili člane na različne dogodke in posodabljali članske baze podatkov. Večinoma sem bil dejaven na centrali stranke, zelo aktiven pa sem bil tudi kot predsednik podmladka. Vse to delo sem kar nekaj časa opravljal brez honorarja, vendar nikoli nisem zahteval plačila. Zato mi je zdaj zelo nenavadno, da se moramo o tem pogovarjati.

Ste morali opravljati tudi kakšna umazana dela?

Temu sem se izogibal. Res je, da postaneš deklica za vse, vendar provokacije in blatenje niso zame. V politiki mora zmagati boljši, ne pa tisti, ki je najmanj slab.

Mislite, da se ta spor lahko konča tudi na sodišču?

Ne izključujem ničesar. Vendar tako ustava kot obligacijski zakonik pravita, da vsak podpis pod prisilo ali v nasprotju z moralnimi načeli nima veljave. Še vedno verjamem v pravno državo, spoštovati je treba ustavo, po kateri smo poslanci izvoljeni od ljudi, ne pa delegirani od stranke ali celo njena fizična last. To je problem strankokracije.

Pa člani SDS sploh vedo, kje konča denar, ki ga nakazujejo stranki? Mediji smo na primer poročali, da so si vsi trije evropski poslanci iz vrst SDS lokalne pisarne, za katere prejemajo javna sredstva, uredili kar na centrali stranke. Nedolgo nazaj se je med člani zbiral denar tudi za sodne postopke predsednika stranke.

S temi zadevami se seznanjata izvršilni odbor in svet stranke. Na seji sveta smo večinoma dobili eno ali dve tabeli, v katerih je bil celoten finančni promet predstavljen bolj na splošno. Šlo je predvsem za splošne postavke o delu lokalnih odborov in interesnih organizacij.

Kaj je bilo najhuje, kar ste doživeli po odhodu iz SDS? Ta vašega izstopa namreč ni obžalovala.

Nisem človek, ki bi deloval podtalno. Za delo v politiki morate imeti debelo kožo. Če je komu vroče v politiki, naj se raje umakne. Meni ni, je pa bilo najtežje narediti preklop v glavi. Šlo je za veliko spremembo v življenju, na njo sta odreagirala tudi družina in okolje, v katerem živim.

Tisto noč, preden ste na novinarski konferenci javnost seznanili s svojim izstopom, verjetno niste mirno spali?

Končno odločitev sem sprejel dan pred novinarsko konferenco. Doma sem se še zadnjič pogovoril z družino in sorodniki. Govoril sem tudi z ljudmi, ki so mi pomagali v volilni kampanji. Ovir ni bilo, tako da nisem poslušal zgolj glave, temveč tudi srce.

Kako so se odzvala družabna omrežja?

Na twitterski sceni imamo kar nekaj ljudi, ki so fanatično podvrženi posameznim strankam. Nenavadno je, da te ljudje še v nedeljo hvalijo, v ponedeljek pa si zanje že kriminalec, izdajalec, skratka največji sovražnik. Vse se je dogajalo postopoma, počakal sem, da je odločitev v meni dozorela. So pa bili odzivi vsaj na facebooku bistveno bolj pozitivni. Tam so podporniki poudarjali, da je starih konfliktov in zgodovine dovolj. Takšni so bili predvsem odzivi mladih.

Kako pa so tradicionalni mediji sprejeli vaš izstop? Vemo namreč, da stranka SDS prezira uveljavljene medije.

Nikoli se nisem strinjal s tem, da bi bili novinarji nekakšni družbeni delavci ali podaljšana roka tranzicijskega ozadja. Ne glede na to, da v vsakem poklicu najdemo tudi slabe primere, sem do novinarjev vselej gojil pozitiven odnos. Če je položaj novinarjev slab, je tudi demokracija slaba. Zaradi takega stališča sem bil večkrat deležen kakšnega mrkega pogleda v stranki. A sem telefon kljub temu vselej dvignil – tako radiu Študent kot radiu Ognjišče.

Finančno ste podprli medijski projekt Nova24TV.

S takšnimi projekti nimam težav, sem pa od Nove24TV vseeno pričakoval malo več objektivnosti in profesionalnosti. Kljub temu spoštujem politiko odgovornih urednikov.

Zakaj ste odpovedali intervju z Bojanom Požarjem?

Objavljale so se diskreditacije in laži o meni, sam pa nisem želel pogrevati tega konflikta. Po premisleku sem ugotovil, da bi bilo ta intervju bolje opraviti jeseni, ko bom imel več povedati o nadaljnjih programskih izhodiščih. Zaradi tega sem v enem od naslednjih člankov mogoče dobil malo večje 'batine', ampak svojo odločitev sem vljudno sporočil 24 ur pred snemanjem oddaje.

Če se ne motim, je Požar zapisal, da ste po izstopu iz SDS postali alkoholik. Kako razumete takšne navedbe?

To so diskreditacije, ki prihajajo z vrha stranke. Star sem 25 let in s prijatelji še vedno rad spijem kakšno pivo.

Za to, da ste kot mlad politik in poslanec izstopili iz stranke, ki je znana po obračunavanju in ki bo, kot kaže, še nekaj časa uspešna na volitvah, ste morali verjetno zbrati kar nekaj poguma.

Če bi imel kakršnekoli probleme, tega najverjetneje ne bi storil. Ko pa veš, da je bilo tvoje delo transparentno in v dobro ljudi, ne pa za šefe in strankokracijo, je lažje sprejeti takšno odločitev. Res je, da bi lahko še dve leti vztrajal v poslanski skupini SDS, vendar sem z izstopom raje sporočil, da moramo vsi skupaj spregledati in se zamisliti nad stanjem v državi. Država je na dnu, korist od tega pa imata samo dva večna liderja.

Kdaj ste začeli razmišljati o izstopu?

Petnajstega septembra lani, ko sem moral zagovarjati zakon o varovanju kulturne dediščine, v katerega smo dodajali člen, s katerim bi se ločila povojna morišča in povojna grobišča. Takrat sem spal zelo slabo. Za to sem bil namreč določen brez svoje vednosti, saj me ni bilo na seji poslanske skupine, kasneje pa sem postal še nosilec teme zakona o arhivih. Sprava je pomembna, preteklost je treba pokopati in si stisniti roke, vendar tega ne bomo dosegli s provokacijami. Po novem letu se je vse skupaj še bolj radikaliziralo, vstopili smo v obdobje pretiranega obtoževanja o preteklosti, padli smo v spiralo letnic 1945 in 1991. Prizadel me je tudi odnos stranke do nekaterih vidnih članov, še posebej do Vere Ban.

Po izstopu ste med drugim dejali, da poslanci SDS tekmujejo v tem, kdo bolj posluša Janeza Janšo. Vam je kdo te besede zameril?

Večina poslancev me še vedno lepo sprejme, pozdravijo me in mi dajo roko, nekateri pa so mi zamerili. Gre za manjšino, ki pa strogo nadzira početje drugih in tudi mene. Ampak kot sem slišal, so imeli takrat po dolgem času v poslanski skupini spet odprt in iskren pogovor, kar pozdravljam.

Kako ste se kot mlad politik znašli ob Janezu Janši, ki je ikona slovenske politike?

V SDS sem se včlanil po porazu na volitvah leta 2008 v znak podpore stranki. Da je SDS takrat izgubila, se mi ni zdelo prav – začel se je proces Patria in danes vemo, kako se je oziroma se bo končal. V stranki sem videl velik razvojni potencial. Kot predsednik dijaške organizacije sem tudi videl, da se premalo energije posveča mladim. V mojih očeh je bil Janez Janša velik državnik in zelo sposoben politik. Na vsakem soočenju je deloval brezhibno, nihče ga ni mogel vreči iz tira. Vendar so kasneje na dnevni red namesto tem, kot so gospodarstvo, delovna mesta, prihodnost in mladi, prišle lustracije, povojni poboji in preteklost. V tem se nisem več videl. Stranka, kot je SDS, bi morala biti gonilna sila razvoja države, ne pa društvo ljubiteljev zgodovine.

Ko se je tisti konec tedna, ko so mediji napovedovali izstope iz SDS, ugibalo, kdo bo odšel, je redkokdo pomislil na vas. Še posebej zato, ker ste bili zadnje mesece v prvi vrsti radikalne protibegunske politike stranke. Zakaj nenaden preobrat?

Na začetku se z begunsko problematiko nisem posebej ukvarjal, ker sem njene razsežnosti slabo poznal. Potem pa je do mene prišla informacija, da bodo v Kidričevem uredili migrantski center. Kot Ptujčanu mi to ni bilo všeč, še posebej zato, ker to območje že tako velja za degradirano okolje. Nič se ni govorilo o enakomerni porazdelitvi beguncev po državi in o bremenih. Vse skupaj sem razumel kot nekakšno vsiljevanje Ljubljane. Zato sem tudi mobiliziral shod v Kidričevem in tega danes ne obžalujem. Takrat sem si rekel, da je treba na prvo mesto postaviti lasten narod, potem pa pomagati drugim, kar Slovenci tudi znamo. Ker niso bili o ničemer informirani, so bili ljudje upravičeno zaskrbljeni.

Govorite o informiranosti, sami pa ste na družabnih omrežjih širili nepreverjene informacije o beguncih na Vrhniki.

To je bila edina informacija, ki se je izkazala za neresnično, kar obžalujem. Pred mojo objavo je novica že zakrožila po družabnih omrežjih. Še vedno pa vztrajam, da moramo slovenski politiki na prvem mestu poskrbeti za varnost in blaginjo Slovenk in Slovencev. Pri trenutnih gospodarskih razmerah in stopnji brezposelnosti migrantov ne potrebujemo. Če si Nemčija želi priliva novih prebivalcev, naj jim organizira prevoze, namestitve in zaposlitve. Sam podpiram pristop držav višegrajske skupine.

So bili v stranki zelo ponosni na vas, ko ste se tako izpostavili ob begunski krizi?

Kasneje se nisem več udeleževal teh aktivnosti. Prav tako se nisem udeležil shoda v obrambo Slovenije na Trgu republike. Če že, bi se stranka morala izpostaviti bistveno prej. V Kidričevem, kjer so bili presenetljivo navzoči člani vseh strank, nisem imel nobene podpore iz lastnih vrst.

Ste kot izobražen mlad človek ponosni na Slovenijo, v kateri se organizirajo nekakšne vaške straže, da bi se obranili pred tujci?

Kot se spomnim, je pozive za organiziranje vaških straž v moderno slovensko politiko ponovno vpeljal poslanec iz vrst SD, ki je bil kratek čas tudi minister za obrambo. A se to danes prevečkrat pozablja. Sem tudi razumevajoč mlad človek, ki skuša vselej najti konsenz med različnimi stališči, čeprav je v tej državi to velikokrat nemogoče. Nisem se strinjal niti s tem, da so na nekaterih shodih metali petarde v policiste, niti s tem, da so na drugih v zrak dvigali totalitarne simbole. Bom pa vedno zagovarjal ustavno pravico do svobode izražanja, tako v besedi kot na mirnih protestih.

Ampak za nastalo situacijo so bili soodgovorni politiki. In tudi vi ste politik.

Se strinjam. Predvsem zato, ker nismo pravočasno ukrepali oziroma ker se ni naredilo tako rekoč nič. Imeli smo anemično ministrico za notranje zadeve, ki je čakala na navodila iz Avstrije, da jih je lahko prevedla, tako da smo v očeh mednarodne skupnosti izpadli kot nekakšen rep EU. Sam sem velikokrat povzemal stališča avstrijskega zunanjega ministra Sebastiana Kurza, ki je star 29 let in s katerim se tudi dobro poznava. On je ena redkih svetlih točk evropske ljudske stranke. Evrokrati v Bruslju so pri begunski krizi odpovedali. Zdaj je prav smešno, da se mora Makedonija, ki sploh ni članica EU, postavljati zanjo.

Potem ko ste izstopili iz SDS, so se pojavile informacije, da ustanavljate stranko oziroma gibanje, kakršno je Pegida. Boste res ustanovili stranko, ki bo svojo prepoznavnost gradila na radikalni politiki do tujcev?

Na začetku sem pričakoval več vprašanj o tem, ali bom ustanovil stranko, kakršna je nemška AfD. Vsi, ki me poznajo, vedo, da veljam za zmernega človeka. Tudi mene so presenetila namigovanja, da ustanavljam slovensko Pegido, saj se ne vidim v takšni politiki. Nekatera stališča Pegide sicer razumem, vendar je v politiki treba delati za ljudi in za prihodnost. Programa ne moreš graditi na kampanji proti nekomu. To se je delalo v Sloveniji, pa zdaj vsi skupaj vidimo, kaj smo dobili.

Vas je katera od strank povabila v svoje vrste?

Na kavo so me vabili tako iz parlamentarnih kot iz neparlamentarnih strank. Mogoče zato, ker sem poslanec in bi me radi izkoristili, mogoče zato, ker me poznajo in cenijo moje delo, vendar sem jim jasno povedal, da se ne vidim v nobeni od sedanjih parlamentarnih struktur. Želim si namreč, da bi v državni zbor prišle drugačne politične sile, takšne, ki bi prihodnost gradile na povezovanju, sodelovanju, strpnosti in spoštovanju. Janez Janša in Milan Kučan sta trenutno najboljša poslovna partnerja. Vsak je kralj na svojem polu in drug brez drugega ne moreta.

Župan Komna Marko Bandelli vas je po twitterju povabil v preimenovano stranko Alenke Bratušek. Kolikšna je verjetnost, da se boste pridružili levosredinski stranki?

(smeh) Delitev na levo in desno je v Sloveniji pretirana oziroma je enaka vprašanju, kdo je za Janšo in kdo za Kučana. Če pa vseeno ostanemo pri takšni delitvi, ima desnica kar nekaj dobrih točk. Tudi sam sem na primer za nižje davke in proti birokraciji, se pa hkrati zavedam, da srednji sloj izginja in da vse več ljudi živi na pragu revščine. Ne bi govoril o enakosti na splošno, ampak si želim, da bi imeli v Sloveniji vsi enake možnosti, ne glede na priimek ali kakršnokoli prepričanje.

Govorite o enakosti, vendar ste nazadnje glasovali proti zakonu o partnerski zvezi, ki ureja položaj istospolnih parov.

Na facebooku sem zapisal, da bi nemudoma uredil pravice istospolnih parov, da pa bi bilo posvajanje otrok zaenkrat prevelik poseg v našo družbo.

Vendar ta zakon ne posega v področje posvojitev.

Zato tudi ne vem, zakaj je Jože Tanko edini glasoval za zakon o partnerski zvezi, medtem ko smo morali drugi glasovati proti. Morda zato, da bi ustvarjali klimo za Aleša Primca. Zavedal sem se, da ne ravnam prav.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Trenutno sestavljam strokovni svet, ki mi bo pomagal pri delu v državnem zboru, v njem bo okoli dvajset ljudi različnih starosti, socialnega statusa in poklicev. Zato sem tudi v zadnjem obdobju vložil veliko poslanskih zahtev, ki načenjajo nekatera ključna vprašanja, o katerih se premalo govori. Pripravljam tudi gradivo za raziskave, ki jih bo pristojna državnozborska služba opravila do septembra, ko nameravam strokovni svet predstaviti javnosti. Večji poudarek bi rad dal predvsem zdravstvu, sociali, šolstvu, športu, kmetijstvu, informacijski družbi ... Skratka, to so teme, ki jih državni zbor ne vidi, so pa pomembne.

Kaj se bo po septembru zgodilo s strokovnim svetom?

Tedaj bom začel vlagati prve zakonske pobude in spremembe. Vse te odgovore in raziskave bom uporabil kot podlago za posvete, ki jih bom na mesečni ravni organiziral v državnem svetu. Govorim o aktivnem parlamentarizmu in ne o vezani trgovini, kar se trenutno dogaja v državnem zboru.

Če ne bo predčasnih volitev, se vam poslanski mandat izteče čez dve leti. Kaj potem?

Če bo strokovni svet uspešen in bo tudi odziv ljudi dober, ne izključujem možnosti ustanovitve stranke. Sicer pa končujem doktorski študij sociologije na novogoriški fakulteti za uporabne družbene študije, težav pa nimam niti s tem, če bom moral kuhati kavo ali anketirati ljudi. Kakšen izziv se bo zagotovo našel na lokalni ravni ali v gospodarstvu.

Mlademu človeku, ki se je že »umazal« s politiko in ki mu je dal državni zbor dobro plačo, je verjetno težko začeti na novo.

To je tveganje, ki se ga moraš zavedati, ko podpišeš soglasje za kandidiranje na volitvah. Vedel sem, v kaj se spuščam. Če bi na konec mandata lagodno čakal v vrstah SDS, bi izdal svoje prepričanje. Ne živim za to oziroma bi tako morda razmišljal, če bi bil starejši. Tako pa sem stranko zapustil, ko ji je v javnomnenjskih anketah kazalo najbolje.

Res je, da ste še mlad in neizkušen politik, pa vseeno: kakšno prihodnost napovedujete nekdanji stranki?

V mojem lokalnem okolju je kar nekaj ljudi izstopilo iz SDS, da bi mi izrazilo podporo. Stranki želim vse dobro. Za Slovenijo pa bi bilo še bolje, da bi se SDS modernizirala. S tem bi se namreč končalo obdobje tranzicije, saj stanje paranoje najbolj ustreza elitam. Vsi drugi pa nas medtem prehitevajo po levi in desni.

Bo SDS še kdaj dobila priložnost za sestavo vlade?

Stranka je v letih 2011 in 2014 lahko še odločala o tem, ali hoče zmagati na volitvah. Zdaj ni več tako.