Tiskane izdaje
Prihajate s sestanka na HSE. Je bil povezan s stavkovnimi zahtevami, ki ste jih pred pol leta naslovili na vlado?
Ne neposredno. To je bil spoznavni sestanek z novim generalnim direktorjem Gorazdom Skubinom. Predstavili smo mu svoje poglede na težave v skupini HSE in mu povedali, da nobenih sprememb ali odločitev v pristojnosti HSE ne bo mogoče izpeljati brez normalnega socialnega dialoga v skupini.
Je mogoče, da se človek, ki vodi enega od dveh energetskih stebrov, tega ne bi zavedal?
Če hoče uprava HSE v trenutno zaostrenem položaju skupino popeljati na staro pot, torej do ponovne gospodarske rasti in boljših poslovnih rezultatov, bo potrebovala sodelovanje zaposlenih. Skubin je na funkciji šele petdeset dni. Menim, da še ni povsem dojel, kako resen je položaj, saj nam na nekatera vprašanja ni mogel dovolj konkretno odgovoriti, kako bo uredil stvari, ki so za nas ključne. V bistvu smo socialni dialog začeli, zdaj upam, da se bo nadaljeval. Glavna težava v mandatu prejšnjega generalnega direktorja je bila, da smo se pogovarjali, dogovorili pa nič. Blaž Košorok je bil poln besed o korporativnem upravljanju, toda v praksi je bilo njegovo upravljanje družbe porazno.
Za Skubina velja, da zagovarja združevanje energetskih stebrov – HSE z Gen Energijo.
Združevanje proizvodnih stebrov zdaj ni najpomembnejše vprašanje. Mislim, da bi v prvem trenutku to povzročilo več težav kot sinergijskih učinkov. Sinergijske učinke lahko pri državni lastnini, ki ima istega upravitelja oziroma lastnika, najdemo drugače, da le ima interes in da želi slovenski energetiki dobro, da jo želi narediti primerljivo z Evropo.
Novo vodstvo HSE mora do konca leta rešiti, kar je zakuhalo prejšnje – Blaž Košorok in Stojan Nikolič. Zapuščina je polmilijardna izguba skupine, za 700 milijonov dolgoročnih, za 300 milijonov kratkoročnih posojil, najti je treba še 215 milijonov novega posojila za Teš.
Po Skubinovih besedah je to prednostna naloga. Ni mi jasno, kako je lahko prejšnja uprava izpeljala tako škodljive poslovne poteze,
Pomembni akterji so bili vpleteni v izdajo obveznic, med njimi tudi Metod Dragonja ...
Kljub temu je razloge za takšne poteze treba razčistiti.
Kako daleč pa ste v pogajanjih o stavkovnih zahtevah?
Še vedno le v pričakovanju. Dvajsetega aprila smo stavko prekinili. SDH in vlada sta se zavezala, da bosta socialni partner energetski zbornici in SDE, sindikatu delavcev v energetiki, in da nam bosta predstavila rešitev glede težav, na katere smo v stavki opozorili: tako glede trgovalnih družb, distribucijskih podjetij, podelitev koncesije in težav, ki tarejo proizvodnjo. Vlada obljublja, da bomo v drugi polovici septembra na mizo dobili njihove predloge. Kajti eden ključnih dogovorov, ko smo stavko prekinili, je bil, da bodo najprej vsi ukrepi obravnavani na seji ekonomsko-socialnega odbora za energetiko. To je ključna dodana vrednost, zaradi katere smo stavkali. Prej smo bili namreč potisnjeni na rob. S to stavko smo si izsilili socialni dialog. Vlada sicer trdi, da smo se pogovarjali. Toda to je bil pogovor v slogu HSE: le obveščali so nas, socialnega dialoga pa ni bilo. V ozadju so počeli, kar so hoteli. In s stavko smo to preprečili.
Košoroku očitajo, da je zakockal Dravske elektrarne Maribor (Dem). Z njihovim denarjem je poplačal za dva milijona evrov odpravnin v trboveljski termoelektrarni (Tet), pokrival zablode Teša in za 80 milijonov kupil 30-odstotni delež v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS).
To je posledica nesposobnega – ali pa preračunljivega – vodstva HSE, ki ni znalo ali pa ni hotelo obvladovati sistema. Košorok je deloval, kot da bi zavestno hotel uničiti HSE. Tudi tisti, ki so kimali, dajali soglasja in podpirali takšno delovanje, bodo morali prej ali slej položiti račune – če ne drugim, delavcem, ki jim zdaj grozi, da bodo izgubili službo. V sindikatu ne bo ostalo le pri tem: zahtevali bomo odškodninsko in kazensko odgovornost.
Vodstvo DEM se ni nikoli niti z eno potezo postavilo po robu plenjenju.
To je tudi zame uganka. Saj so s tem načeli poslovanje svoje družbe. Tega pa nihče ne more zahtevati od direktorja. Zato je izključna odgovornost njegova.
Časnik Večer razkriva, da je direktor DEM Viljem Pozeb celo podpisal pogodbo o prenosu 215-milijonskega poroštva s HSE na DEM.
Žal smo se tudi sindikati in predstavniki zaposlenih tako seznanili s tem, kaj se je dogajalo. To je posledica tega, da predstavniki zaposlenih v celotni skupini nimajo svojega predstavnika v nadzornem svetu, ki bi lahko to preprečil.
Prejšnje vodstvo HSE ima na vesti tudi likvidacijo Teta. Ali po skoraj dveh letih, odkar je Tet le kup železja, lahko rečete, da zanj ni bilo druge rešitve?
Tet je kompleksna zadeva; je posledica odločitev vodstva HSE, Košoroka in Nikoliča, pa tudi slovenske energetske strategije, ki je ni. Prejšnjemu vodstvu HSE zamerim, da je spodilo ruskega investitorja, ki je imel kar resne načrte s Tetom in rudnikom Brnica in bil tudi kapitalsko ustrezen. Za nakup je jamčila ugledna švicarska banka, Zasavje bi dolgoročno obdržalo več kot 150 delovnih mest. Iz nam nejasnih razlogov se je zgodba ponesrečila. Tako da tudi delavci Teta in celotna regija nosijo posledice slabega upravljanja HSE.
Zakaj, menite, je bila za HSE nesprejemljiva ponudba Roberta Goloba, ki je bil pripravljen vlagati v kotel, v zameno pa hotel koncesijo za izrabo vode na srednji Savi?
Naša stavka je bila navsezadnje tudi posledica tega. V slovenski energetiki že leta ni bila sprejeta nobena strateška odločitev. Opozarjali smo, da energetika potrebuje kratkoročno strategijo, na kateri bo slonel tudi energetski koncept države. Kar nekaj vlad smo že imeli brez energetskega ministrstva. »Normalne« države ga imajo, tudi EU ima komisarko za energetiko, prepoznavajo pomen energetskega sektorja. Žal je v naši državi vlada sestavljena iz 70 odstotkov resorjev, ki trošijo, in tretjine tistih, ki ustvarjajo. Vlada bi morala temeljito razmisliti, kaj z energetiko. Ker nimamo ministrstva, je energetski sektor v podrejenem položaju, kar zadeva odločanje. Energetika bi lahko bila motor izvozne in predelovalne industrije.
Če vas torej vprašam, kaj se dogaja na sistemski ravni v slovenski energetiki, boste rekli, da sistema ni?
Ni ga. Še vedno smo le v pričakovanju odločitev vlade in SDH o ključnih vprašanjih, na katera smo opozorili s stavko: proizvodnjo pesti nenormalna konkurenca na trgu električne energije, okrog nas je polno proizvajalcev z ogromno subvencijami, slovenska proizvodnja in HSE sta v hudih težavah, predvsem zaradi kriminalno slabega upravljanja v Košorokovem mandatu, distribucije se ne morejo dogovoriti o osnovnih parametrih poslovanja s Sodom ... Pet let že opozarjamo na te težave. Na podlagi ekonomskih študij smo nakazali rešitve za HSE, distribucijo in trgovalna podjetja.
Katere so?
Pri trgovcih je to vertikalna integracija s proizvodnimi družbami – kot velja ureditev tudi v Evropi. Pri distribucijskih podjetjih, ki so naravni monopol, imajo javno službo, pa je rešitev koncesija. S tem lahko zagotovimo dolgoročno stabilno oskrbo Slovenije z električno energijo. Trenutno je tudi cena zelo konkurenčna. Smo v spodnji tretjini v EU. Tudi zaradi nizke cene elektrike so izvozniki konkurenčni na tujih trgih.
Položaj distribucijskih podjetij je še posebno kočljiv. Nerazumljivo je, da ima v Sloveniji koncesijo podjetje (Sodo), ki nima omrežja ...
To je unikum v EU. Takšno ureditev imata le še Ciper in Malta, povsod drugod je urejeno tako, da ima koncesijo tisti, ki ima tudi omrežje. Pričakujemo, da bo vlada našim predlogom prisluhnila, saj smo jih tudi strokovno utemeljili.
Posebno poglavje, ki ga je tudi strokovno najbrž težko utemeljiti, je Teš. Direktorja Armana Koritnika so ves čas stavke pribijali na križ, zgodilo se ni nič – direktor »čisti« naprej, 400-milijonska izguba ostaja.
Glede na aktivnosti, ki jih gospod Koritnik vodi, je očitno, da so ga v Teš poslali s točno določeno nalogo. Za zdaj nosijo posledice le zaposleni. Kar počne, pa bo imelo dolgoročne posledice tako za HSE kot za državo. Teš je sistemska termoelektrarna, in če v njej zanemariš osnovne parametre dobrega gospodarja, kar se trenutno dogaja, se bo to prej ali slej pokazalo pri stabilnosti proizvodnje. Po mojih informacijah se res dogaja marsikaj, vendar trenutno kakšne trajnejše prekinitve obratovanja šestega bloka zaradi tega še ni bilo. Sem pa prepričan, da se bo zgodilo ... Da so tako demotivirali zaposlene in kadrovsko osiromašili najbolj vitalne dele Teša, bo zagotovo imelo posledice.
Čeprav vodstvi Teša in HSE še vedno zagotavljata, da nihče od zaposlenih v Tešu ne bo ostal brez službe, se dogaja prav to. Celo invalidom grozi, da jih bodo vrgli na cesto.
Še en dokaz za trditev, da gre za nastavljen proces. Ko v energetiko prihajajo ljudje brez občutka zanjo, vedno potegnejo kratko zaposleni. Če pride direktor iz računalniške firme, kjer je delal z napravami brez občutka, tega tudi pri vodenju zaposlenih ne bo imel; torej bo temu ustrezno ravnal, posledica pa so odločitve, kakršnim smo priča v Tešu. Stavka v energetiki ni bila namenjena reševanju problemov Teša, ampak reševanju sistemskih težav na ravni države. V Tešu smo doslej vložili več kot sto tožb, saj menimo, da hoče vodstvo z novo organizacijo prikrito odpuščati. Ali razmišljamo prav, bodo pokazali postopki, toda tako, kot to počne Koritnik, ne bi smeli reševati problematike ne v energetiki ne kje drugje. Kopica drugih načinov je. Prejšnjemu vodstvu HSE smo predlagali socialni sporazum za celotno skupino HSE, toda gospod Košorok niti v letu in pol ni imel časa, da bi nanj vsaj odgovoril. Očitno ima torej Koritnik mandat in nalogo izpeljati zadeve v Tešu, kot jih je ...
Če HSE ne bo uspelo urediti novega posojila za Teš do konca leta, je teoretično možno, da se bo znašel v stečaju. Bi stečaj Teša v kolaps pognal vso slovensko energetiko, bi potonile tudi Dravske elektrarne?
Mislim, da. Vse bolj kaže, da je bil scenarij Košoroka in vseh, ki so ga podpirali, omogočiti unovčitev državnega poroštva, potopiti HSE, skozi stečajne postopke, likvidacije sistem očistiti in ga dobro prodati. Kljub temu da so me vsi akterji, tudi vlada, prepričevali, da to ni mogoče, sem prepričan, da je pri verigi in aktivnostih, ki jih je Košorok prek nje vodil, tudi to mogoče.
Katera »veriga« bi si vendar želela tako katastrofičnega potopa?
Gre za širšo sceno. Nekateri trgovci z elektriko so tako vplivni, da si želijo potop Teša. Tako kot so uredili, da Tet ne obratuje več, jim je v interesu, da tudi Teš obratuje čim manj ali skoraj nič. Če bo uvozna odvisnost Slovenije narasla na trideset odstotkov, ste lahko prepričani, da bodo cene krepko poskočile.
Zanimivo, da ima SDH za Tet, čeprav je ta tako rekoč pokopan, podoben scenarij reševanja kot s Tešem: združevali bi ju z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik v zapiranju oziroma Premogovnikom Velenje. Je to po vašem dobra rešitev za zasavski rudnik in za male delničarje v velenjskem?
SDH ima zelo nedoločno vlogo. Njihovi ukrepi oziroma bolj izgovori gredo izključno v smer racionalizacije poslovanja, višanja donosov na kapital in dobička. Izgovarjajo se na vlado. Ta pa, da nima vpliva na SDH. Tudi to je bila ena od poant naše stavke. Vlada oziroma njen predstavnik je dolžan postaviti jasno strategijo, kaj mora SDH izvajati v energetski družbi. Navsezadnje je zelo pomembno, kakšno poslanstvo energetska družba, proizvodna ali pa distribucijska, opravlja za državljane. Izgovori so zato za lase privlečeni in zelo dobro sovpadajo z interesi nekaterih posameznikov.
Gen I in Elektro Ljubljana se združujeta. Kakšni interesi so v njuni »igri«?
Načeloma vertikalno integracijo podpiramo. Toda pri njunem združevanju je kopica nejasnosti, ki si jih ne znam razložiti, na katere ne najdem odgovora. Če bi strategija Slovenije temeljila na tem, da se trgovci odcepijo oziroma odprodajo od družb, pristojnih za omrežja, ne vem, zakaj potem Elektro Ljubljana ohranja delež v Genu I, poleg Petrola ...
Kako bo po vašem liberalizacija evropskega trga vplivala na slovenskega?
V tem trenutku zelo slabo, saj proizvajalci niso toliko usposobljeni za brutalno odprti trg. Proizvodnja v državah okrog nas je na sto in en način subvencionirana. Podporna shema obnovljivih virov se uporablja za marsikaj – ne le za obnovljive vire, tudi za kaj drugega. Nekatere države, kot sta Nemčija in Avstrija, so našle rešitev, kako skozi evropske direktive uveljaviti svoje, nacionalne interese. Tudi naša vlada bo morala razmisliti o takšnih postopkih.
Računsko sodišče se po naših informacijah že nekaj časa ukvarja z milijon evrov vrednim HSE-jevim nakupom t. i. licenc SAP za tri odvisne družbe. Sistem poslovne informatike v DEM, Soških elektrarnah in Tešu so hoteli menjati, čeprav je obstoječi deloval brez težav. Poleg tega naj bi bil razpis prirejen za znanega ponudnika, družbo S&T. Opozorilo je prišlo iz DEM.
To je še eden v vrsti poglavitnih problemov skupine HSE. Kolikor vem, nakup sega v obdobje pred Košorokom, torej v čas, ko je z vodstvom HSE sodeloval še kot »pripravnik«. Bil pa je podrobno seznanjen s potekom nakupa. Očitki predlagateljev, ki so zadevo posredovali računskemu sodišču, so po mojem povsem utemeljeni. V kateri fazi je postopek na računskem sodišču, pa nimam podatka.
Česa se najbolj bojite v sindikatih?
Pošteno povedano?
Prosim.
Direktorjev, kot je Arman Koritnik. To so ljudje, ki ne razmišljajo, kolikšno in kakšno premoženje upravljajo in kakšne posledice bodo povzročile njihove odločitve. Tega se res bojimo. Vedno smo za argumentirane predloge in rešitve. Vedno smo za to, da se o težavah pogovorimo, če se pojavijo. Ampak pri vodenju à la Arman Koritnik to ni mogoče. Zato je izbira možnih rešitev za sindikate zelo majhna.
Nekoč ste izjavili, da se najbolj bojite privatizacije v energetiki. Zdaj je vaš strah pred menedžerji Koritnikovega kova večji celo od strahu pred privatizacijo?
Privatizacija je zelo problematična. Noben pameten lastnik v nobeni razviti državi od Nemčije do Norveške z njo ne eksperimentira. Pač pa jasno ve, kaj želi, in v skladu s tem tudi ravna. Privatizacija ni rešitev. Oblika lastnine ne bi smela imeti vpliva na ravnanje gospodarskih subjektov.
Je mogoče, da bomo nekoč ugotovili, da večstomilijonske injekcije v naše banke niso bile nič v primerjavi z milijoni, ki so potonili v energetiki?
Ko smo iskali rešitve za HSE, smo opozorili na trženje. Delovanje tržnega sektorja v skupini je povsem nepregledno. Zdaj se stvari premikajo. Sicer pa smo leta 2012, ko je HSE posloval še solidno, tudi mi predlagali razpis obveznic, vendar ne tako, kot je to storil Stojan Nikolič, drugi človek HSE, brez refinanciranja dolgoročnih posojil. Nikolič je hotel projekt obveznic izpeljati prek slabitev, a je v bistvu zagrešil gospodarski kriminal prvega razreda. Za to so vedeli na SDH, vedel je državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja in vedel je premier Cerar. Upam si trditi, da so bili akterji, ki so mu pri tem stali ob strani, zelo konkretno poplačani.
