Denacionalizacija na Hrvaškem: V čakanje zakleti

Večina od nekaj več kot sto slovenskih državljanov, ki pri sosedih zahtevajo vračilo po vojni odvzetega premoženja, že skoraj dve desetletji čaka na pravico. Kot kaže, 
bodo čakali še dolgo. Hrvaški se ne mudi s spremembo zakonodaje, očitno pa je tudi pomanjkanje 
tršega pritiska Ljubljane na Zagreb, da bi državi vendarle podpisali dvostranski sporazum. 
Nazadnje so se o usodi slovenskih upravičencev pogovarjali februarja lani, toda ti so še naprej, 
predvsem za Slovenijo, samo številke, ki so se iz taborišč preselile še v sedanji čas.

Tam ni bilo imen, samo številke, je pisalo na razstavnem panoju Posavskega muzeja, posvečenem Stevanu Saviću, zaporniku koncentracijskih taborišč številka A-19960. Ta stavek pa – v miru – velja tudi za njegovo hčer Estero Savić Bizjak, saj je za Slovenijo in Hrvaško prav tako samo številka, brez imena. In takšnih številk je še več kot sto. Čakajo, da bosta državi našli skupni jezik pri vračilu denacionaliziranega premoženja slovenskim državljanom, ki ga imajo ti na Hrvaškem.

Kdo ni pomemben?

Stevan Savić se je rodil staršem judovskega rodu kot Alfred Silberstein leta 1911 na Hrvaškem. Šolska leta je preživel v Sisku, kjer je bil njegov oče solastnik tovarne. Leta 1941 je diplomiral na zagrebški tehniški fakulteti. Zaradi preganjanja Judov se je že pred vojno preimenoval, njegova družina pa je iz Siska pribežala v Ljubljano in se tako rešila pred ustaškim pregonom. Aprila 1941 je bil v Zagrebu mobiliziran, čez teden dni so ga ujeli Nemci. Zaprt je bil v zaporih v Zagrebu, Gradcu, na Dunaju in v Benetkah, interniran v Ljubljano, nato v Italijo in deportiran v koncentracijska taborišča – Rižarno v Trstu, od tam v Auschwitz, Dachau, Kaufering in nazadnje Leitmeritz, kjer je dočakal svobodo. V Ljubljano se je vrnil junija 1945.

O težavah Estere Savić Bizjak pri vračilu po vojni nacionaliziranega premoženja, ki ga je imel njen oče na Hrvaškem, smo v Delu prvič poročali pred desetimi leti v članku »Za državo očitno nismo pomembni«. Pa se njihove težave seveda niso začele takrat, pač pa leta 1996, ko je bila sprejeta denacionalizacijska zakonodaja na Hrvaškem. In natanko deset oziroma dvajset let pozneje? Niti en pomembnejši korak naprej ni bil storjen.

Zadnji sestanek

Državi sta se, sodeč po odgovoru zunanjega ministrstva, o možnosti obnove denacionalizacijskih postopkov slovenskih državljanov nazadnje pogovarjali februarja lani v Zagrebu. Večina upravičencev je v zadnjem desetletju in pol dobivala negativne odločbe iz dveh razlogov: ker niso hrvaški državljani oziroma ker med državama ni sklenjen dvostranski sporazum. Kanček upanja je prineslo leto 2010, ko je hrvaško vrhovno sodišče odločilo, da so do vlaganja zahtevkov upravičeni tudi tuji državljani, ne glede na to, ali je med državama sklenjen sporazum.

Po zatrjevanju slovenskega ministrstva je na tem zadnjem sestanku Hrvaška »podala negativen odgovor« – češ da odločitev vrhovnih sodnikov velja le za postopke, ki do 26. maja 2010, ko je sodišče sprejelo odločitev, niso bili končani ali pa so bili zahtevki podani po tem datumu. Večina naših državljanov je zahtevke seveda vložila prej. Savić Bizjakovi, denimo, so zahtevek zavrnili avgusta 2006. Dodaten žarek upanja je sicer posvetil leto pozneje, ko je v saboru pristal sveženj zakonodaje, s katero naj bi omogočili vnovično obravnavo vseh denacionalizacijskih postopkov tujih državljanov, a se je zataknil v parlamentarnem kolesju. Zataknjen je še danes, in kot sporoča slovenska diplomacija, »po oceni hrvaške strani ni verjetno, da se bo omenjeni predlog obravnaval v kratkem, predvsem zaradi nezmožnosti predlagatelja, da predvidi finančne posledice«. Tamkajšnje pravosodno ministrstvo menda analizo dela, vendar si ni postavilo nobenega roka.

Pritiska ne bo

Iz pojasnil zunanjega ministrstva tudi razberemo, da kakšnega posebnega pritiska s slovenske strani ne bo. Na lanskem sestanku so namreč »izrazili pričakovanje«, da bo Zagreb odpravil krivice upravičencev, ki jim je bila zaradi napačne uporabe prava storjena krivica. Svetujejo jim, naj nadaljujejo pravno bitko na Hrvaškem ter v okviru EU in Sveta Evrope.

Na ministrstvo smo naslovili več vprašanj, med drugim nas je zanimalo, katere ovire preprečujejo podpis dvostranskega sporazuma, kakšne so možnosti, da bo sklenjen, in kakšno pomoč zagotavljajo državljanom. Odgovoru na ta vprašanja so se izognili. Hrvaško zunanje ministrstvo pa se je povsem zavilo v molk.

Pisma državi

Savić Bizjakova je lani pisala predsedniku države Borutu Pahorju in med drugim zapisala, da je jezna – »toda kaj ne bi bili tudi vi po poldrugem desetletju lajanja v prazno?« Kaj bi storili vi, ga je vprašala, bi pustili vse skupaj, zatajili prednike ali bi se z vsemi štirimi borili za izgubljeno in pošteno zasluženo premoženje? Sporočila mu je, da je lepo, da se je udeležil slovesnosti v Auschwitzu, a da po drugi strani ni pomagal vrniti zaplenjenega premoženja. Pahorja je opozorila, da je pisala na stotine naslovov, vendar brez uspeha, saj si stotnijo upravičencev državni organi podajajo med seboj in prelagajo odgovornost. No, zgodilo se je natanko to: urad predsednika je pismo predal zunanjemu ministrstvu, »izplen« pa smo popisali zgoraj.

Avstrijski fiasko

Ministrstvo je sicer Savić Bizjakovi marca lani poslalo odgovor, ki je identičen tistemu, ki so ga zdaj poslali Delu. Kar pomeni, da je bil od lanskega februarja primer trdno zaprt v predalih ministrstva. Je pa to v lanskem dopisu zapisalo, da »ostaja v veljavi« ocena, da dvostranski sporazum najbrž ne bo sklenjen, saj bi odprl vprašanja, ki »presegajo okvir reševanja problematike omenjene skupine slovenskih državljanov«. Kakšna so ta preseganja, niso razložili. Ministrstvo je še opozorilo, da Zagreb od leta 1996, ko je bil sprejet denacionalizacijski zakon, tovrstnega sporazuma ni podpisal z nobeno državo, razen z Avstrijo, ta pa ni začel veljati.

Hrvaška je od podpisovanja dvostranskih sporazumov odstopila po hudih notranjepolitičnih težavah vlade, ko je ta leta 2005 z Avstrijo podpisala sporazum o vračilu premoženja. Vlada zaradi javnega pritiska sporazuma ni poslala v sabor. Premoženje in odškodnino bi namreč dobili tudi tisti, ki so bili izplačani po mednarodnih pogodbah iz časa SFRJ.

Brazilija, prihajamo

Sodba vrhovnega sodišča, ki je pomenila upanje za zavrnjene slovenske upravičence, je bila prva zmaga kakšnega tujca. Vrhovni sodniki so namreč potrdili sodbo upravnega sodišča, da potomki Zlate Ebenspanger, ki živi v Braziliji in ima le tamkajšnje državljanstvo, pripada pravica do odškodnine za odvzeto premoženje. Potrdili so, da imajo tujci pravico do odškodnine, tudi če med Hrvaško in državo vlagatelja zahteve ni podpisan dvostranski sporazum.

Na Hrvaškem so nato napovedali pospešeno reševanje doslej ustavljenih postopkov. Napoved se ni uresničila, večina zahtevkov iz Slovenije, ki so po nekaterih ocenah vredni štiri milijone evrov, je obtičala v pravosodnem sistemu. Odvetnik, ki mu je uspelo, je bil Albin Hotić. Zdaj zastopa tudi Savićevo in nekatere druge slovenske državljane. Savićeva ima sicer nekaj več težav, ker se na prvostopenjsko zavrnitev zahtevka po vračilu nekaj stanovanj v večstanovanski zgradbi ni pritožila – razlog za zavrnitev je bil namreč neobstoječi meddržavni sporazum. Pravi, da se ni imela na kaj pritožiti, toda odvetnik je ocenil, da bi lahko bila uspešna z obnovo postopka.

Več sreče so imeli tisti, katerih vloge so obravnavali po letu 2007, torej po tem, ko je brazilski državljanki uspelo. Kot rečeno, pa je težava pri tistih, ki so jim zahtevke že zavrnili – in teh je največ. Je pa leta 2012 uspelo slovenskemu državljanu: za 100 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Splitu je dobil 30 tisoč evrov odškodnine. Znesek, ugotavljajo upravičenci, kaže, da bodo morebitne zmage boljkone (finančno) sramotne.

»Niti blizu«

Prav optimističen ni niti odvetnik Hotić. Na vprašanje, ali bo Hrvaška sprejela bodisi novo bodisi prenovljeno zakonodajo ali pa s Slovenijo sklenila dvostranski sporazum, odgovarja, da bo po njegovi oceni prej prišlo do sporazuma. A dodaja: »Glede na to, da bi takšna odločitev pritegnila pozornost tukajšnje javnosti, bi bilo kaj gotovo objavljeno v medijih. Prav zato mislim, da nikakršen sporazum ni bil sklenjen, niti ni blizu tega koraka.«

In kaj je največji problem, s katerim se srečujejo njegove stranke iz Slovenije? »Javili so se mi slovenski državljani, ki so že dobili negativno odločbo, na katero pa se niso pritožili, ker so bili prepričani, da se bodo njihove težave rešile z mednarodnim sporazumom, toda ta žal ni bil podpisan. Če bi imeli odvetnike, ki bi vodili postopke in nenehno vlagali pritožbe, in to dokler bi bilo mogoče, bi bili danes uradno lastniki nepremičnin ali pa bi dobili odškodnino, kot tisti državljan, ki jo je dobil v Splitu.«

ESČP? Ne bo šlo

Med upravičenci sicer že nekaj časa kroži ideja, da bi sprožili postopke zunaj Hrvaške. Največkrat omenjajo evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Hotić pravi, da za to ni pravne podlage: »Slovenski državljani, ki jih zastopam, ne morejo sprožiti postopka pred ESČP, ker niso izčrpali vseh pravnih poti na Hrvaškem, poleg vsega pa so se name obrnili nekaj let po tistem, ko so prejeli negativne odločbe. Možna so izredna pravna sredstva, ki sem jih tudi vložil – gre za tri primere in štiri zgradbe v Zagrebu, toda da bi bila ta sprejeta, mora dati soglasje državno tožilstvo, ki pa tega za zdaj noče storiti.«

Odvetnik je tudi na kratko pojasnil, kje se je zalomilo. Avgusta 2006 je mesto Zagreb zavrnilo slovenske državljane, ki so vložili zahtevke, in to samo zato, ker niso imeli hrvaškega državljanstva, kar je bil takrat pogoj. Kot rečeno, so se nato zakonska določila na podlagi odločitve sodišča spremenila in hrvaško državljanstvo ni bilo več pogoj. Se je pa pojavil novi: meddržavni sporazum.

Upravno sodišče kot najvišji organ pri vračanju premoženja je nato leta 2008 sprejelo stališče, da imajo pravico do odškodnine tudi tujci, pri katerih vprašanje odškodnine ni rešeno z meddržavnim sporazumom. Kot smo že omenili, je vrhovno sodišče to odločitev de facto potrdilo, ko je zavrnilo pritožbo državnega tožilstva, ki je glede odločitve upravnega sodišča zahtevalo varstvo zakonitosti. »Šele s to odločitvijo so vse relevantne ustanove odločile, da imajo vsi tujci pravico do vrnitve premoženja,« pojasnjuje odvetnik. Zmaga? Ne. Kot je upravičencem že pojasnilo slovensko zunanje ministrstvo, odločitev vrhovnih sodnikov velja le za postopke, ki niso bili končani ali pa so bili zahtevki podani po tej odločitvi.

Pozitivne odločbe

Tudi na pravosodnem ministrstvu so zatrdili, da problem poznajo in da se skupaj z zunanjim ministrstvom z njim aktivno ukvarjajo že dalj časa. Med drugim navajajo odločitev upravnega sodišča, ko »je bilo uveljavljeno tolmačenje zakona na način, da imajo pravico do nadomestila vse tuje fizične osebe, tudi v primeru, da vprašanje vračanja odvzetega premoženja ni rešeno z meddržavnimi sporazumi. To potrjujejo tudi kopije pozitivnih odločb slovenskim državljanom, ki smo jih prejeli leta 2013 in 2014.«

Vendar ostaja odprto vprašanje upravičencev, poudarjajo, ki so dobili negativno odločbo (izdano približno do leta 2010) zaradi drugačnega tolmačenja pravic tujih državljanov in zaradi izteka časa nimajo več na voljo pravnega sredstva; ti se obračajo predvsem na pravosodno ministrstvo.

O možnosti bilateralnega sporazuma pravosodno ministrstvo deli stališče zunanjega, da bi »takšen pristop odprl vprašanja, ki presegajo okvir reševanja problematike omenjene skupine slovenskih državljanov, predvsem pa bi reševanje problema še podaljšal«. To sklepajo iz dejstva, da se Hrvaška v preteklosti ni odločila za podpis tovrstnega dvostranskega sporazuma z drugimi državami, razen z Avstrijo.

Pravosodje v tri smeri

Rešitev bi na pravosodnem ministrstvu iskali v treh smereh: s proučitvijo pravnih možnosti za obnovo postopkov (po hrvaški zakonodaji), z dokončanjem spremembe hrvaškega zakona ali pa z dogovorom o ustrezni gesti hrvaške vlade. Tudi pravosodno ministrstvo omenja novelo zakona o odškodnini, ki pa se je, kot smo že zapisali, zataknil v parlamentarnem kolesju, ker v Zagrebu menda še izračunavajo finančne posledice. »Spremembo zakona bodo lahko pripravili takoj, ko bo natančno znano, kolikšen je skupen znesek denacionalizacijske mase. Žal pa se ta odgovor nenehno ponavlja na vseh bilateralnih srečanjih na najvišjih ravneh,« pravijo na ministrstvu.

Poudarjajo, da na dvostranskih srečanjih na najvišji ravni vedno opozarjajo na krivico, ki je bila storjena slovenskim državljanom zaradi napačne uporabe prava, in Hrvaško pozivajo k iskanju rešitve. »Zadnje tako srečanje pravosodnih ministrov je bilo pred slabim letom, takrat smo jih na problem ponovno opozorili ter pozvali k takojšnjemu ukrepanju. Hrvaška stran je naše pozive ponovno vzela na znanje. Jasno je, da je razlog za nastanek problema na strani Hrvaške, ki bi zato morala aktivneje iskati rešitve. Na vseh bilateralnih srečanjih želimo tudi pridobiti informacijo o možnostih obnove postopkov, vključno z informacijami o stanju postopka spremembe zakona. Na problem pa se redno opozarja tudi na vseh neformalnih srečanjih na vseh nivojih,« še poudarjajo na ministrstvu. Opozorila za zdaj niso zalegla.

Pravosodno okrasje

Pa poprava krivic? Vsaka ima namreč svojo zgodbo. »Moj dedek, Slovenec, je bil v službi v avstrijskem podjetju. Sredi tridesetih let je prevzel predstavništvo tega podjetja za Balkan s sedežem v Zagrebu. Za svojo družino je kupil veliko parcelo blizu središča mesta in zgradil hišo z bazenom, danes je tam predel luksuznih hiš,« pripoveduje vnuk še enega razlaščenca (njegove podatke hranimo v uredništvu). Leta 1945 je dedka obiskal general jugoslovanske vojske, ga obvestil, da je to zdaj njegova hiša, mu dal pol ure, da pripravi kovčke, in družino z dvema majhnima otrokoma poslal v taborišče blizu Zagreba. Ob ženinem upiranju je zagrozil z orožjem.

»General se je takoj naselil v dedkovi hiši in tam živel do smrti, zdaj so v njej njegovi potomci,« nadaljuje sogovornik. »Čez nekaj mesecev so dedkovo družino izpustili. Dedek je dobil sklep v imenu naroda, da se mu hiša zapleni. Ne on ne kdo drug v družini ni bil nikoli obsojen. Ko so ga izpustili iz taborišča, je šel v hišo; dovolili so mu odpeljati pohištvo. Naselil se je v Mariboru, v najeto stanovanje. Dedek je hišo v Zagrebu zgradil s svojim denarjem in bančnim kreditom. Ko mu je bila že zaplenjena, je prejel od banke zahtevek, da mora poravnati kredit. Ker je bil prepričan, da mu bo slej ali prej vrnjena, je v celoti poplačal kredit za odvzeto hišo.«

Njegova hči (upravičenčeva mama) in sin sta po razpadu Jugoslavije vložila zahtevek za vračilo hiše in parcele. V visoki starosti so ju pravosodni organi večkrat klicali na obravnavo v Zagreb. Na sklep sodišča, da se zahtevek zavrne, ker ni sklenjen bilateralni sporazum med Hrvaško in Slovenijo, je mama poslala na sodišče pismo, da se s tem, da hiša ni vrnjena, ne strinja. »Ni pa vložila formalne pritožbe s koleki in vsem pravosodnim okrasjem,« dodaja sogovornik.