Evroskupina - nelegitimni odločevalec

Zadnja pogajanja za novo posojilo že tako globoko zadolženi Grčiji so postavila pod drobnogled delovanje evroskupine. Nekateri opozarjajo na razkorak med njenimi formalnimi pristojnostmi in tem, kar skupina finančnih ministrov evroobmočja, med katerimi je tudi slovenski, lahko dejansko počne. V Bruslju na to nimajo odgovora.

Evroskupina je neformalna skupina, zato je ne zavezujejo pogodbe ali zapisani predpisi. To so iz sekretariata evroskupine sporočili Janisu Varufakisu, tedaj grškemu finančnemu ministru, ko jih je vprašal, zakaj grška stran ni bila vabljena na enega od junijskih sestankov finančnih ministrov evroobmočja. Po referendumu v Grčiji in odstopu je Varufakis v pogovoru za britansko revijo New Statesman o evroskupini med drugim povedal: »To je skupina, ki ne obstaja in hkrati odloča o življenjih Evropejcev. Noben državljan ne ve, kaj je tam povedano. Gre skorajda za odločitve o življenju in smrti, toda za to članom ni treba odgovarjati.«

Besede Varufakisa veliko povejo o tem, kako deluje sistem odločanja, meni Urban Sušnik z ljubljanske ekonomske fakultete. »Dejanske pristojnosti skupine so nekaj popolnoma drugega od njenih formalnopravnih pristojnosti,« pravi Sušnik, ki raziskuje politično ekonomijo. »Problematično pa je tudi dejstvo, da se monetarno politiko v evroobmočju lahko uporablja v politične namene in Evropska centralna banka tako lahko vpliva na demokratične procese v državah članicah evroobmočja.«

Ekonomist Steve Keen z londonske univerze Kingston opozarja, da je ECB delovala v nasprotju z ustanovnim aktom, ko je ustavila izredno likvidnostno pomoč grškim bankam po tem, ko je Siriza napovedala referendum. »To je bil sicer le eden od številnih primerov, ko je evroskupina prekoračila zakonska pooblastila, da bi uveljavila svojo voljo nad Grčijo.«

Uradno je neuradno telo

Lizbonska pogodba, ki je začela veljati decembra 2009, je vlogo evroskupine, katere člani so se prvič sestali junija 1998, opredelila v dveh členih. V prvem piše: »Ministri držav članic, katerih valuta je evro, se sestajajo neuradno. Ti sestanki so sklicani po potrebi, da se razpravlja o vprašanjih, povezanih s posebnimi odgovornostmi, ki jih delijo v zvezi z enotno valuto.« Na sestankih finančnih ministrov sodelujeta tudi predstavnika komisije in ECB. Drugi člen pa navaja, da ministri izvolijo predsednika evroskupine za dve leti in pol. Že drugi mandat je to Jeroen Dijsselbloem, ki je nasledil Jean-Clauda Junckerja, aktualnega predsednika evropske komisije.

»Če pogledate dogajanje v zadnjih mesecih, so v evroskupini razpravljali o novih posojilih Grčiji in tudi odločali. Tako je to prostor politične akcije, kar je v nasprotju s formalnimi pristojnostmi evroskupine,« ocenjuje Kenneth Haar, pravnik iz nevladne organizacije Corporate Europe Observatory (CEO), v kateri med drugim raziskujejo vpliv lobijev v Bruslju. »Evroskupina je nastala kot nekakšen debatni krožek za članice evroobmočja, postala pa je zelo vplivno telo in pridobila pristojnosti, za katere ni zakonske ­podlage.«

To v knjigi Eurogroup: How a secretive circle of finance ministers shape European economic governance ugotavlja Uwe Puetter. V evroskupini, ki jo opiše kot »najmanjši posvetovalni forum v Bruslju«, določajo ključne smernice ekonomskih politik v evro­območju in postavljajo instrumente ekonomske in monetarne unije. Kot navaja Puetter, se evropska komisija z evroskupino posvetuje o vseh ključnih vprašanjih, vezanih na skupno ekonomsko politiko. Diskusije v evroskupini, pravi Puetter, sicer »bolj subtilno« vplivajo tudi na odločitve na nacionalni in širši evropski ravni. To je po njegovem »presenetljivo« glede na to, da skupina nima formalnih odločevalskih pristojnosti in se hkrati drži stran od oči javnosti.

Brez komentarja

Z vprašanjem, kako komentirajo kritike o razkoraku med formalnimi in dejanskimi pristojnostmi evroskupine, smo se obrnili na njenega predsednika Jeroena Dijsselbloema. Zanimalo nas je tudi, kako ravna kot predsednik skupine, ki nima formalno določenih pravil. »Na žalost na tej točki ni mogoče odgovoriti na vprašanja. Smo zelo zaposleni z Grčijo in ta vprašanja, o katerih se zdi, da so postavljena v zvezi z določenim kontekstom, zahtevajo več časa in ozadja,« je odgovoril njegov tiskovni predstavnik Michel Reijns.

Za komentar smo se obrnili tudi na slovensko finančno ministrstvo. Dušan Mramor je kot član evroskupine namreč večkrat komentiral pogajanja z Grčijo. Odgovorili so, da ne komentirajo delovanja evropskih teles in da naj se obrnemo na evroskupino. Tudi sogovornika nam na ministrstvu, kot so zapisali, ne morejo zagotoviti. Na prošnjo za pojasnilo so zgolj ponovili odgovor, ki so ga zapisali prvič.

Vrzel v legitimnosti

Da je imela evroskupina, ki jo danes sestavlja devetnajst finančnih ministrov članic z evrom, tudi iz Slovenije s pravnega vidika sprva manjšo vlogo v okviru gospodarskega upravljanja, a da se je to spremenilo s protikrizno zakonodajo, razlaga profesor prava z univerze v Leidnu René Repasi. O tem je v začetku maja govoril tudi v evropskem parlamentu, ko je poslancem dejal, da je evroskupina postala dejansko pomemben igralec, ki pa ga zaradi formalne vloge kot neuradnega telesa ne zavezujejo nobena pravila, nadzorni mehanizmi ali kakršnakoli odgovornost. Po njegovem gre za »vrzel v legitimnosti in odgovornosti«.

Na vprašanje, kaj to pomeni za delovanje evropskih institucij, Repasi odgovarja: »Zdi se, da je evropski parlament izpadel iz igre, saj ne more nadzorovati delovanja evroskupine. Hkrati je problem tudi s Svetom EU, če ta zgolj potrjuje, kar prej sklenejo ministri evročlanic. Tudi če pogledate vsa srečanja, od evroskupine do sveta, so tam vedno isti ljudje, kar pomeni, da je moč odločanja v rokah peščice. Evroskupina jim hkrati omogoča, da se sestanejo in razpravljajo mimo javnega nadzora in brez mehanizmov odgovornosti.«

Da na sestanke sicer neformalne skupine prihajajo tudi predstavniki komisije in ECB, po Repasijevih besedah dokazuje, da ima evroskupina »dejansko ključno vlogo«.

Omejevanje

Kenneth Haar iz CEO ocenjuje, da so pogajanja z Grčijo od začetka potekala zelo improvizirano. »Evroskupina ni formalno telo z mandatom za pogajanja o posojilih ali posojilnih pogodbah. Postopek bi moral biti tak, da se vlada pogaja z institucijami, kot sta ECB in komisija, ter v nekaterih primerih z Mednarodnim denarnim skladom. Šele ko je predlog pripravljen, se o njem razpravlja v Svetu EU. Tako je tudi zapisano v uredbi iz leta 2013. Namesto tega so na grško vlado pritiskali vsi naenkrat, in to za isto mizo in na istem sestanku. Če bi bil upoštevan formalni postopek, bi grška vlada imela več manevrskega prostora.« Da tistim, ki imajo dejansko moč veta v grški politiki, ni treba odgovarjati ne grškemu parlamentu ne kateri od evropskih institucij, meni pravnik Repasi. »In to je problem.«

Keen z univerze v Glasgowu opozarja, da finančnih ministrov, ki sestavljajo evroskupino, ne volijo evropski državljani, ampak jih postavijo vlade, toda hkrati sprejemajo odločitve, ki pomembno vplivajo na državljane. »Delovanje Evropske unije je nedemokratično, problem pa je, da je to pravzaprav vgrajeno v njeno strukturo.«

Sprememba po volitvah v Grčiji je po njegovem pokazala, da ta ne more vplivati na spremembo nacionalne ekonomske politike, ker se o njej odloča drugje: »Evropska unija je z uvedbo evra omejila vlogo nacionalnih držav ob predpostavki, da v kapitalizmu ni kriz. Toda kapitalizem je poln kriz, za krizo pa zdaj krivijo vlade.«

Abstraktne institucije

Postopki in načela so se povsem prilagodili posameznim interesom in strukturam moči, ocenjuje Marko Lovec, raziskovalec na centru za proučevanje mednarodnih odnosov na ljubljanski fakulteti za družbene vede. »EU je vse bolj videti kot neki interesni, nemški projekt. Države periferije vse bolj postajajo odvisne v nekem postkolonialnem razmerju, kar spreminja načelno zasnovo unije,« poudarja raziskovalec politične ekonomije. »Po krizi, ki je nastopila leta 2010, je unija šla v povsem obratno smer. Evropska komisija izgublja svojo moč, medtem ko se krepi moč posameznih držav članic in s tem finančnih ministrov ter finančnih interesov.«

Po letu 2013, pravi Lovec, so bila postavljena nova pravila glede javnih financ, ki so po njegovem »še bolj restriktivna in neoliberalna« kot v devetdesetih: »Od evrskih držav se pričakuje, da ustvarjajo javnofinančni presežek, s katerim odplačujejo dolgove. Tako so javne finance postale sistem servisiranja tujih upnikov, namesto da bi bile sistem financiranja javnih politik šolstva, zdravstva.« Tudi lizbonska pogodba je po njegovem predvsem okrepila glasovalno moč velikih držav in zmanjšala pristojnosti komisije. »Kriza je ubila demokracijo. Vlade naj bi bile odgovorne državljanom, zdaj pa so jih razglasili za neodgovorne in populistične, državljane pa za lene in nesposobne. Ukrepe diktirajo abstraktne institucije brez jasne odgovornosti. Kdo bo odgovarjal za brezposelnost, socialno krizo, marginalizacijo periferije in škodo, ki jo bodo plačevale še naslednje generacije?«

Ekonomist Steve Keen opozarja, da ne gre za krizo vladanja, ampak krizo kapitalizma. »Bruselj preprečuje vladam, da bi se odzvale na to, kar gre v kapitalizmu narobe, ko se pojavi kriza. Najboljši primer je Španija, ki je naredila vse po pravilih EU. Preden je udarila kriza, je bil njen javnofinančni primanjkljaj nižji od 3 odstotkov BDP, javni dolg ni presegal 60 odstotkov BDP, imeli so celo presežek, zato za krizo ni mogoče kriviti vlade. In v Španiji je bila ta večja kot v Grčiji, in še zdaj zaznavajo visoko stopnjo brezposelnosti.«

To je po njegovem znak, da Evropska unija ni vedela, zakaj nastane kriza v kapitalizmu: »Vsiljujejo pravila, ki so povsem jasno napačna, in to je glavni problem. Ni toliko problem, da kršijo svoja pravila, kar so počeli v primeru Grčije, ampak so problem sama pravila.«