Intervju z Ugurjem Yildirimom: »Podjetja v težavah si zaslužijo drugo priložnost«

Turek, ki se je zaljubil v Slovenko in Slovenijo, je v naše finančne vode zaplul, ko sta s ciprskim partnerjem odkupila Valantov NFD in ga preimenovala v Alpen Invest. Zdaj se s skladom Element Capital Partners, ki naj bi se od klasičnih finančnih skladov razlikoval po tem, da hoče kupljeno podjetje najprej postaviti na noge, potegujeta za odkup terjatev najbolj razvpitih slovenskih družb.

Bili ste eden od predstavnikov prodajalcev Pivovarne Laško. Ste zadovoljni z izidom?

Odločitev je vedno na strani upravljavcev skladov. Vedeti pa moramo, da Alpen Invest nikoli ni bil lastnik Laškega, ampak upravlja premoženje 28 tisoč naših strank.

V celoti gledano mislim, da je Heineken dober kupec. Po poslovni in investicijski plati bo to lahko win-win situacija za Heineken in druge deležnike Pivovarne Laško, torej zaposlene, menedžment in poslovne partnerje. Mislim, da bo imel tudi kupec koristi od tega nakupa, zato so ponudili boljšo ceno kot drugi. Na splošno smo zadovoljni.

Kako bi opisali proces prodaje?

Pri sami prodaji nisem sodeloval. Kolikor vem, je bil vodja prodaje zelo prizadeven. Poskrbeli so, da je proces tekel gladko. Kolikor sem slišal od upravljavcev skladov in ljudi, ki so bili vpleteni, so s ceno zadovoljni. Ker so vsi ponudniki zadovoljni z izidom in se ni nihče pritoževal, je bil to očitno dober nakup.

Ponavadi je sicer tako, da imata najboljša dva ponudnika priložnost še izboljšati ponudbo. A v tem primeru je Heineken ponudil 30 odstotkov več, zato je bilo jasno, da nihče ne bo ponudbe dvignil za toliko.

Alpen Invest je pravzaprav nekdanji NFD Staneta Valanta. Kaj se je spremenilo, odkar ste ga kupili?

Ko smo družbo kupili, je imela finančne težave, te smo odpravili. Naša naloga je, da kar najbolje ocenimo, kako zaslužiti denar za naše investitorje. Spremenili pa smo miselnost, saj se zavedamo, da mi nismo lastniki, ampak upravljamo premoženje vlagateljev v skladu z njihovimi cilji. Spremenili smo korporativno kulturo, tako da se več ukvarjamo s svojimi strankami. Prej namreč nekaterih strank zadnjih deset let niso niti poklicali. Začeli smo navezovati osebne stike s strankami, priskrbeli smo jim ugodnosti, kot so mednarodna partnerstva, recimo z Diners klubom. Na poslovni strani pa bomo z dobrimi odnosi z ameriškimi vlagatelji okrepili svoje delovanje. Želimo postati vstopna točka za ameriške vlagatelje za jugovzhodno Evropo, ki doslej niso imeli takega dostopa do Slovenije. Radi bi pripeljali institucionalne vlagatelje, ki bi prek Alpen Investa lahko investirali v celotno regijo. Naš cilj je ustvariti skupen slovenski sklad, ki bo na trgu deloval po zahodnih standardih. Gospod Valant je sicer še vedno lastnik delnic, nima pa nobenih odločevalskih pravic.

Zakaj je mala Slovenija lahko zanimiva za velike tuje sklade?

Za investitorje ni velikih in malih držav, so samo dobri in slabi posli. Po drugi strani je Slovenija zame – tu z družino živim že dvanajst let – končna destinacija mojega življenja. Torej, če imam priložnost, da sem pripeljem več investitorjev, bom to tudi storil. Seveda jih ne iščemo samo za Slovenijo, ampak širšo regijo, za vse države v jugovzhodni Evropi, vključno s Turčijo.

Zakaj se velike družbe, kot je Merrill Lynch, nenadoma tako zanimajo za Slovenijo? Kaj se je spremenilo?

Mislim, da tuje investitorje privlači, ker ima kreativno družbo, dobre delavce, dobra podjetja, hkrati pa finančne težave. To je najboljši kraj, kamor lahko pride pametni denar. Ključno je, da je slovenska javnost spremenila mnenje in tujim investitorjem odprla vrata. To se je spremenilo. V Sloveniji sem doživel cikel rasti in padca gospodarstva. Denar pa je krožil večinoma le znotraj države, ki je bila samozadostna. Zdaj se končuje obdobje ekonomske tranzicije, za katero sta značilna povišan javni dolg in slaba likvidnost, breme pa je predvsem na plečih davkoplačevalcev. Najboljši način za razbremenitev davkoplačevalcev so tuji investitorji. To ne pomeni zgolj iskanja denarja, saj investitorji prinašajo tudi novo znanje, nove trge in dodaten kapital, če je treba.

Vsi seveda hočejo zaslužiti, vendar so med njimi tudi razlike. Merrill Lynch, ki ste ga omenili, je investicijska banka, ki ni končni kupec, ampak vmesni člen do končnega kupca nekega podjetja. Pri Elements Capital Partners pa aktivno upravljamo naložbe. Investicijske banke zanima predvsem provizija, mi pa imamo namen vlagati v podjetja in jih znova narediti donosna. Zaslužek pride po uspešnem preobratu podjetja, zaradi česar je naš interes običajno precej bolj usklajen z interesi okolja, zaposlenih v podjetju in njegovih partnerjev. Prepričani smo, da si prezadolžena podjetja zaslužijo drugo priložnost, ker slovenska podjetja nikoli niso bila slaba.

Pravite, da hočete biti vstopna točka za ameriški denar. Za koga?

Potrdim lahko zgolj sklad York Capitals, s katerim sodelujemo pri nakupu terjatev do Istrabenza, prav tako še tri večje sklade, vendar nimam dovoljenja, da jih razkrijem. Sodelujemo pa tudi z nekaterimi ameriškimi hedge skladi.

Za nakup katerih podjetij se zanimate?

Radi bi sodelovali pri ACH. Zanimajo nas tudi Elan, Polzela in pa Adria Airways, ki jih je DUTB prodajala v paketu, a ker je ta za nas izgubljen, zdaj čakamo na Istrabenz. Zanimajo nas vsa podjetja, ki imajo zdravo jedro poslovanja, a so prezadolžena zaradi neuspešnih menedžerskih prevzemov, prevzemov z vzvodom ali vlaganj v strategijo diverzifikacije, ki ni obrodila sadov.

Je paket z ACH na čelu res izgubljen?

Za nas ni, ker je ponudba, ki smo jo dali, še vedno veljavna. Najboljši ponudnik je bil izbran na podlagi cene, kot so nam povedali. A v našem poslu je tako, da dokler denar ni izplačan prodajalcu, zgodba še ni končana. Ne maram izgubljati, ampak ne maram niti lažnega upanja. Lahko pa potrdim, da če nas bodo poklicali z DUTB, ker imajo težavo in bi radi dokončali posel z nami, bomo z veseljem sprejeli.

Najbrž ni verjetno, da predstavnik Merrill Lyncha ne bi imel celotne kupnine, kot se govori?

To je notranja zadeva Merrill Lyncha, a nočem verjeti, da slaba banka ne bi preverila, ali ima nekdo pristojnosti za podpis ali ne. Tega podatka nimam. Če pa se govorice izkažejo za resnične, naša ponudba še vedno velja in je zavezujoča, brez kakršnihkoli pogojev. Če pokličejo, samo prinesemo nalivno pero in podpišemo.

Vas ACH zanima tudi zato, ker ste pred časom odkupili njihovo ciprsko podjetje Qwest?

Povezava je zanimiva. Eden od tamkajšnjih direktorjev je res imel manj kot odstotek delnic ACH, vendar nima nobenega vpliva na odločanje o odkupu ne v Yorku ne v Elements Capital Partner.

Torej lahko le predlaga, da se splača kupiti ACH?

Seveda nam je svetoval, naj si pobliže ogledamo ta posel. Toda to je tako, kot če bi nekdanji uslužbenec Googla dejal, da je Google dobro podjetje; to seveda ne pomeni, da nekomu delaš uslugo. Poleg tega morajo vsi ponudniki ob začetku posla podpisati dokument, da ga ne sklepajo v sodelovanju z obstoječim vodstvom ali delničarji.

ACH je bil prodan tik pred zamenjavo upravnega odbora DUTB. Najbrž s tem niste bili najbolj zadovoljni?

Proces je bil izpeljan in verjamemo, da je zmagal najboljši ponudnik. Po drugi strani pa je bil postopek izpeljan zelo hitro, zlasti sprejemanje zadnje odločitve. DUTB ima vso pravico, da odloči, kakorkoli se bo že odločil. Sam bi morda ravnal drugače, saj sem prepričan, da če hočeš iztržiti najvišjo ceno, moraš dva najvišja ponudnika posesti za isto mizo. Dejstvo je, da dogovor postavlja standarde za prihodnje posle v DUTB. Pričakujemo, da bodo druge odločitve prav tako sprejete hitro, saj se potegujemo tudi za Istrabenz. In po navedbah medijev smo tokrat najboljši ponudnik mi. Ker je vse odvisno od najvišjega ponudnika in ker gre za hiter proces, upamo, da bo izpeljan po pričakovanjih.

Tam boste spet merili moči z Merrill Lynchem?

Kolikor vemo, se Merrill Lynch tudi poteguje za odkup terjatev. Če so navedbe medijev pravilne, tokrat mi ponujamo več. Od DUTB pričakujemo, da bodo tako hitro sprejeli odločitev kot pri svežnju z ACH. Prepričani smo, da je naša ponudba zelo kvalitetna.

Torej vidite v turizmu velike možnosti?

Turizem je po našem mnenju največji projekt Slovenije, pri katerem z veseljem sodelujemo in smo vanj pripravljeni vlagati dodaten kapital.

Slišati je, da bo Sava prodala finančni del skupine. Vas zanima?

Če je to res, bi nas morda zanimalo.

Verjetno bo v kratkem na mizi celotna skupina.

Vedno bomo zainteresirani za vse, kar ima smisel. In Sava je dobra družba, ki jo je vredno imeti. Škoda, da se je znašla v teh razmerah. Mislim, da izvajajo finančno prestrukturiranje. A če bo priložnost, nas zanima. Pa naj bo Sava ali katerakoli druga družba.

Cimos, T2 …

Cimos je skorajda zaključil preobrat. Da, morda bi bil za nas zanimiv prej, zdaj ni več. Kot vidim, je novi menedžment že dosegel preobrat, zato je zdaj vprašanje, kdo bo delničar in kdo ne.

Ko kupite podjetje, ki ga hočete obrniti na bolje, kje dobite prave ljudi za to delo?

Po nakupu bomo seveda sodelovali s Slovenci. Na trgu dela bomo poiskali najboljše ljudi. Hoteli bi izkoristiti tudi naše znanje, znanje ljudi, ki imajo izkušnje z reševanjem podjetij v številnih državah. Želel bi si sinergije obeh, da bi v kar najkrajšem času podjetje obrnili na bolje. Z odkupom dolgov dajemo podjetju drugo priložnost in mu omogočimo, da se hitreje postavi na noge. Zdaj so nekatera zadolžena tudi pri več kot dvajsetih bankah. Če imaš enega lastnika dolga, bo to veliko lažje za upravo, delničarje in vse lastnike delnic v podjetju, kar bo omogočilo hitrejši preobrat.

Kaj vam povedo slovenske makroekonomske številke?

Vsi poznamo našo težavo, to je rastoči javni dolg, pa tudi težave v bančnem sistemu, zaradi česar si banke ne morejo izposojati denarja za nova posojila. Za vse to obstaja rešitev, in sicer strukturne reforme, ki jih je treba izvesti. Hkrati je treba bolj učinkovito pobirati davke. Ne zgolj na papirju. Potrebuješ namreč denar, da odplačaš dolgove. Prav tako je treba razbremeniti posamezna podjetja, da bi začela ponovno zaposlovati in bi se brezposelnost zmanjšala. Desetodstotna brezposelnost je morda vzdržna za državo, kot je Turčija, ki je mlado gospodarstvo. Za Slovenijo, s precej starejšega prebivalstva, pa je veliko bolj težavna. Skrb vzbujajoče je, da se povečuje delež mladih brezposelnih. Če mladi niso zaposleni, ne morejo plačevati prispevkov in posledično ni mogoče vzdrževati družbenih podsistemov, vključno s pokojninskim sistemom. To je učinek domin. Treba je narediti nekaj, da bodo podjetja zaposlovala več ljudi, in ne, da bodo več jemala zaposlenim.

Mislim torej, da so ključne strukturne reforme in privatizacija, s katero lahko rešimo dva problema: lahko bomo ustrezno upravljali javni dolg in povišali produktivnost, ker noben zasebni lastnik noče podjetja, ki ni produktivno.

Privatizacija je še ena tema, pri kateri politika in ljudje niso enotni, kako bi morali ravnati.

Prejšnji teden sem videl javnomnenjsko raziskavo, po kateri je večina za privatizacijo, tako da nisem mnenja, da ji javnost tako zelo nasprotuje. Lastniki, državni ali zasebni, imajo neki poslovni model, ki jih je pripeljal v težave. Z nadaljevanjem istega modela težave ne bodo izginile, ampak se bodo poglabljale. S tem lastniki dejansko izgubljajo čas, ker se podjetjem vse bolj zmanjšuje vrednost. Ko ga poskušajo čez leto ali dve vendarle prodati, je njegova vrednost že padla. Kupnine se ne da povečati, saj se sistem, ki je veljal pred privatizacijo, nadaljuje.

Ali menite, da so podjetja, ki bi morala biti v lasti države?

Vsaka država ima svoje strateške prioritete. Strinjam se, da ne bi smeli prodati vsakega podjetja, toda za tisto, ki ga ne bo prodala, mora biti država prepričana, da ga lahko vodi. Ker strateško podjetje, ki bo nazadnje končalo v bankrotu, ni več strateško.

Kaj torej storiti?

Ustanovitev DUTB je bila izvrstna poteza. Slaba banka ima jasno nalogo rehabilitirati te izgube, nato pa privabiti investitorje. Davkoplačevalci so namreč že obremenjeni, vendar jih skupaj z vlado ne bi smeli obremeniti še bolj, za to, da bi si podjetja opomogla.

Podjetja dobijo drugo priložnost, njihovi delničarji pa potem, ko poslovanje obrnemo na bolje, svoje deleže prodajo resnemu strateškemu kupcu, ki ima k našim prizadevanjem kaj dodati. Torej, kar bi radi dosegli v nekaterih primerih, je poskrbeti za likvidnost podjetja, oblikovati trajnostno delovno okolje in nato odpreti nove trge, tako da bi prihajali novi prihodki. Tako bi podjetje lahko ohranilo delovna mesta, proizvodnjo in ostalo v Sloveniji.

Nismo pa zainteresirani zgolj za terjatve, ki so pristale na DUTB, ampak se z vsemi bankami ločeno pogovarjamo še za nekatere družbe.

Ali hočete kupljene terjatve prenesti v kapital?

V nekaterih primerih da. Podjetjem bi radi ponudili drugo priložnost, a to lahko dosežemo le s pretvorbo v kapital, tako da podjetje ni prisiljeno plačati za lastne prihodke. Nekatera izgubljajo delavce, ker ne morejo dobiti posojila za financiranje svoje dejavnosti. To je razlog, da bi radi vstopili v lastništvo skozi zamenjavo ali pa predstavili drugačen načrt, ki bi dolgoročno povišal skupno vrednost podjetja.

Ko boste to hoteli narediti z Istrabenzom, boste imeli veliko dela, veliko bo tudi medijske pozornosti.

To je eno tistih vprašanj: 'Kako po tako stresnem dnevu ponoči sploh spite?' Sam ponoči lahko spim, ker vem, da v poslu delam vse po predpisih. Ko preoblikuješ podjetje, ne smeš izgubiti niti trenutka. Vse skupaj je videti kot avtomobil, ki se s hitrostjo 120 kilometrov na uro bliža zidu, mi pa smo tisti, ki bi radi skočili vanj in popravili zavore, da bi se dejansko ustavil. Reči hočem, da zelo veliko tvegamo, ampak to je preračunano tveganje, saj vidimo, da je vozilo dobro. V primeru Istrabenza gre izključno za posel. V Sloveniji tako v javnosti kot v medijih ni dosti obračunavanja na osebni ravni, kar pomeni, da je tu že nekaj etike.

Vseskozi ponavljate, da želite prevetriti podjetja in jih ponovno narediti donosna. Kakšne so vaše reference, katere družbe ste že peljali skozi »turnaround«?

Investirali smo v podjetja v Grčiji in na Cipru, ampak so vse investicije še prvi fazi, torej z njimi še nismo končali. Pri svojem delovanju pa se opiramo tudi na znanje naših ameriških partnerjev, ki imajo s tem veliko izkušenj, iz katerih se učimo tudi mi, da bi jih lahko prenesli v to regijo.

Kako bi opisali to regijo?

Sam sem popolna zmes Balkana. Moja babica je Bolgarka, ded Grk, drugi ded je iz Turčije, druga babica pa je Makedonka. Kot vselej razlagam v ZDA, je pri tej regiji najpomembneje, da jo pozorno opazuješ. Zlasti pri tako občutljivem poslu, kot je revitalizacija podjetij, je treba upoštevati veliko elementov: zaposlene, prejšnji menedžment, novi menedžment, ki bi ga rad vpeljal, delničarje, ob vseh naštetih pa še sebe kot investitorja. V tej regiji emocionalnih držav in emocionalnih ljudi se včasih pravzaprav prepiramo z duhovi. V Grčiji in na Cipru se pogosto srečujemo z nasprotovanjem domačega prebivalstva, ki nas sprašuje, zakaj kupujemo dolg. Odgovarjamo jim, da dolg od bank odkupujemo zato, ker vidimo pot iz začaranega kroga. Kajti če ostane pri statusu quo, so nekateri delničarji še vedno dobro plačani, še vedno so delničarji, še vedno imajo nekaj dobička, še vedno imajo velik vpliv na delavce. Toda kaj je cilj podjetja? So cilj podjetja normalizacija, zaposlovanje delavcev in ustvarjanje dobička ali je cilj biti zadovoljen s tem, kar imam, dokler podjetje ne konča v bankrotu? In na tej točki nastopimo mi, kajti za nas to drugo ni opcija. Torej, za nas ni opcija kupiti dolg, podjetje spraviti v bankrot, ga razbiti na dele in razprodati. Po tem se tudi razlikujemo od investicijskih bank, kajti investicijske banke morajo podjetje kupiti in ga nato prodati nekomu, ki bi šele rad iz njega nekaj naredil.

Kakšne so razlike med Grčijo, Hrvaško, Slovenijo, Srbijo?

Nekaj razlik je. Grčija je bila že tolikokrat v veliki krizi, da imajo nekaj izkušenj in so veliko hitrejši. Siriza sicer prihaja z neko novo logiko, a nekako se mi zdi, da je prava. Kot sem že dejal: države ali podjetja ne moreš postaviti na noge z grožnjo, da jo boš spravil v bankrot. To je tako, kot če bi rakavemu bolniku, ki ima pred sabo samo še tri mesece življenja, dejal, da ga boš ubil. V tej fazi bo namreč umrl tako ali drugače, zakaj mu je treba groziti, da ga boš ubil? Nekaj podobnega, mislim, se prav zdaj dogaja v Grčiji.

Od celotne regije se najbolj razlikuje Slovenija, ki je v miselnosti in poslu veliko bolj evropeizirana, vseeno pa je gospodarstvo še vedno tranzicijsko. In vsako tranzicijsko gospodarstvo ima majhne frakcije, ki nasprotujejo spremembam. Vendar je vaša država še mlada, vsaka država pa mora skozi to obdobje. Pri Sloveniji je glavni razlog dejstvo, da privatizacija leta 2000 ni potekala, kot bi morala. To bi morala biti danes zasebna podjetja, ki ne bi smela obremenjevati davkoplačevalcev.

Zdaj so pravzaprav zasebna podjetja nekako podržavljena prek DUTB.

Prav to trdim tudi sam, torej da bi se morali kar najhitreje vrniti k normalnemu gospodarstvu. Če se to ne bo zgodilo, bo tako, kot da bi dvakrat naredili isto napako. Kot sem že dejal: sistem se mora nekako reorganizirati, ne pa, da se išče krivce. Mislim sicer, da so mnoga podjetja zdaj v težavah zaradi odločitev nekdanjega menedžmenta, toda ta menedžment teh odločitev ni sprejemal namenoma.

Umeščate se med finančne sklade in strateške investitorje. Ali vas tudi prodajalci vidijo tako?

Drži: ker smo specializiran sklad za preobrate, je naša dodana vrednost višja kot pri klasičnih finančnih skladih, saj sami omogočamo poslovno in finančno prestrukturiranje podjetij in vložimo dodaten kapital za rast podjetja. Vse še poskušamo naučiti, kaj smo.

Toda ali potem sploh lahko tekmujete s finančnimi skladi, ki znajo hitro znižati stroške podjetij in jih z zaslužkom prodati?

Da, lahko. V podjetje ne vstopimo na dolgi rok, ampak bi radi predvsem spremenili finančno in poslovno strukturo, tako da bi postalo solventno, za čemer pride naš dobiček.

Vendar sedite za isto mizo oziroma tekmujete za isto podjetje.

Če bi vedeli, da obstaja resen ponudnik, ki ponuja več kot mi, bi se vrnili k svojim izračunom in bi tega investitorja lahko premagali. Toda nikoli ne moreš vedeti. Po bitki je lahko biti general. Kot sem dejal, tako bi ravnal jaz, vsak pa ravna po svoje, a pravi način je po mojem ta, da ne pustimo prostora za špekulacije. Pri ACH očitno nismo bili najboljši ponudnik, zato smo primer izgubili – no, ne še, ampak najverjetneje ga bomo – v drugo pa, če bomo najboljši ponudnik, bi seveda hoteli biti izbrani tako hitro, kot so bili oni.

Kako hitro bi se po vašem to lahko zgodilo?

Postopka ne vodimo mi, ampak ga oblikujejo banke, ki so nam zagotovile, da se bo to zgodilo v prihodnjih dneh.

Se vam zdi, da je bil postopek doslej običajen, ali v njem opažate tudi politiko?

Postopek je bil zelo hiter, pri hitrih postopkih pa se vedno lahko zgodijo napake. Za nas bo to najbolj razvidno v primeru Istrabenza. Če gre res za najboljšo ponudbo, bomo našo z veseljem videli na mizi skupaj z drugimi in poskušali ugotoviti, kdo si tega najbolj želi. Če pa je v ozadju kakšen drug razlog, če bomo znova ostali praznih rok, bomo začeli razmišljati, da gre za kaj osebnega. Vendar po mojem ne gre. Najpomembneje je razumeti, da tuji investitorji in privatizacija za državo niso slabi, niti niso slabi za Janeza Novaka. Seveda so pri vsakem poslu poraženci in zmagovalci, pomembno pa je, kako je to v javnosti predstavljeno.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.