Tiskane izdaje
Vsebina razkritih dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca izkušenih preiskovalcev mednarodnega kriminala ni presenetila. Presenetili pa sta jih količina podatkov in lahkotnost, s katero so ti čez noč postali dostopni svetovnemu občinstvu. Uslužbenci evropskega policijskega urada Europol imajo namreč pri uradnem pridobivanju podatkov iz davčnih oaz velike težave.
Evropski policijski urad Europol je agencija EU, pristojna za organizirani kriminal, terorizem in druge hujše oblike kriminala, ki prizadenejo dve ali več držav članic, tako da je zaradi obsega, pomena in posledic kaznivih dejanj potrebno skupno delovanje držav članic.
Ker Europol nima neposrednih policijskih pooblastil, je njegova osrednja naloga podpora policijam držav članic EU z zbiranjem, analizo in posredovanjem informacij ter koordinacija policijskih operacij. Za Europol dela okoli osemsto uslužbencev, med njimi je sto analitikov, ki raziskujejo najhujše oblike kriminala in terorizma.
Intervju z Igorjem Angelinijem, vodjo skupine Europola za finančne preiskave, smo pripravili v sklopu projekta Panama papers, razkritja dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca. Ti so osvetlili javnosti sicer prikrito, a močno razširjeno uporabo davčnih oaz in eksotičnih sodnih območij za številna kazniva dejanja; od podkupovanja športnikov in športnih funkcionarjev, pranja denarja, davčnih utaj do skrivanja dragocenih umetniških del pred očmi javnosti in državnih institucij.
Po razkritih panamskih dokumentih prihajajo na dan raziskovalne zgodbe in imena vpletenih. Kako pomembna so ta razkritja?
Kot kaže, je pridobljenih dokumentov ogromno in ti so zelo podrobni. Ta razkritja bodo gotovo znova izzvala razpravo o legitimnosti nekaterih podjetniških struktur, katerih namen je izogibanje identifikaciji končnega lastnika, in težavah, s katerimi se spopadajo organi kazenskega pregona, ko skušajo pridobiti informacije o teh podjetjih na mednarodni ravni.
Ali je v razkritjih kaj, kar vas je kot strokovnjaka presenetilo?
Kot izvajalec kazenskega pregona se sprašujem, kako je mogoče, da je takšne informacije tako težko pridobiti med vodenjem kriminalistične preiskave, kar naenkrat pa postanejo dosegljive po spletu. Sicer pa bi rekel, da ta razkritja za finančne preiskovalce niso veliko presenečenje.
Ali bodo razkritja v panamskih dokumentih pomagala pri vašem delu neposredno ali bodo zgolj pospešila politični proces, da bi zmanjšali pranje denarja in davčne utaje?
V nekaterih primerih lahko informacije, ki jih vsebujejo razkriti dokumenti, pomagajo pri preiskavam, ki jih vodijo v nekaterih državah. Zahtevati informacijo, kdo je v ozadju nekega podjetja s sedežem v zunanjem davčnem okolju, je za številne finančne preiskovalce slepa ulica. Možnost, da se s temi podjetji zdaj poveže nekatera prej neznana imena, bi lahko odprla zanimive scenarije. Toda še vedno bo v nekaterih sodnih območjih težavno uporabiti takšne informacije v pravnih postopkih, med katerimi se bo izpostavil način, kako so bili podatki pridobljeni.
Gotovo pa se bo zdaj povečalo zavedanje o razširjenosti uporabe podjetij v davčnih oazah in okrepil se bo pritisk na politiko, da se loti tega problema. Kaj je mogoče storiti na kratki rok in kaj dolgoročno?
Ta fenomen je po svoji naravi mednaroden. Že če bo več sodelovanja in izmenjave podatkov na mednarodni ravni med vsemi stranmi, bom to štel za korak naprej. Res je, da so ta podjetja za preiskovalce pogosto nedosegljiva, ampak res je tudi, da njihove dejavnosti vse nekako izvirajo iz naših sodnih območij in morali bi narediti več, da jih ustavimo. Izumili smo nekaj definicij: izogibanje davkom, davčna utaja, davčna prevara, davčni kriminal, pranje denarja. Te aktivnosti se dogajajo v Evropi, preden postanejo »offshore« zadeva. Ali se ne bi proti njim bojevali z enako vnemo?
Glede na to, da poslovanje prek davčnih oaz v glavnem izkorišča bogata in vplivna svetovna elita, ali sploh obstaja resna perspektiva, da bodo takšne aktivnosti – prikrivanje izvora denarja in varovanje identitete končnih lastnikov – nekoč protizakonite?
Princip offshore poslovanja ni protizakonit kot tak. Je del globalizirane družbe in včasih domuje na preseku dveh svetov: kriminalnega in legalnega. Vmes so tako imenovani vratarji. To so zaupanja vredne institucije, ki jim je družba naložila, da varujejo to okolje pred vdorom kriminala. Banke, finančne ustanove in ponudniki korporativnih storitev so nekateri od teh vratarjev, njihovo število je zadnja leta močno naraslo. Toda če omogočiš ustanovitev offshore podjetja nekomu, ki noče biti naveden na nobenem papirju, priskrbiš slamnate direktorje, kot legalni sedež podjetja navedeš poštni nabiralnik, odpreš bančne račune, ki jih ni mogoče izslediti nazaj do te osebe, in hkrati omogočiš tej osebi popoln nadzor nad podjetjem, ali lahko še vedno trdiš, da nisi vedel ničesar o nezakonitem delovanju tega podjetja?
Kako pogosto pri Europolu med kriminalističnimi preiskavami naletite na uporabo offshore podjetij?
Najprej definirajmo, kaj sploh so offshore podjetja. Po definiciji, ki jo uporabljamo na evropskem policijskem uradu, so to vse vrste podjetij s sedežem v sodnih območjih, kjer poslovanje ni dovoljeno. Pri večini večjih preiskav pranja denarja pri Europolu odkrijemo, da kriminalci na neki točki uporabijo takšne pravne subjekte, da bi prikrili izvor denarja, ki ga selijo. Ti dve zadevi – prikrivanje izvora denarja in varovanje končnega lastnika – sta najpogostejša razloga, zaradi katerih se v kriminalnem kontekstu uporabljajo offshore podjetja. Vendar ne želim kriminalizirati offshore sveta v celoti.
Kako pogosto Europol preiskuje ta podjetja? Imate kakšno statistiko?
Ne. Vendar se bo pri katerikoli preiskavi pranja denarja, ki jo izvajamo, prej ali slej pojavila zloraba podjetij. Podjetja v davčnih oazah so še posebej pogosta. Ampak tukaj me definicija offshore omejuje. Recimo raje, da obstajajo druga sodna območja, jurisdikcije, ki tehnično gledano niso offshore, davčne oaze, ampak je pri njih kljub temu zelo težko identificirati končnega lastnika. In te jurisdikcije so tudi v EU, saj ni treba, da jih imenujem.
Ali je Europolu težko pridobiti informacije iz davčnih oaz, kot so Panama, Britanski Deviški otoki in Sejšeli? Kdaj pošljete uradno zahtevo za podatek o končnem lastniku offshore podjetja? Ali Europol nato dobi podatke?
Europol se lahko poveže le z državami članicami ali tretjimi državami, s katerimi ima sklenjen sporazum o sodelovanju. Z navedenimi sodnimi območji nimamo takšnih sporazumov, zato ne zahtevamo podatkov neposredno. Izkušnje policij evropskih držav, s katerimi Europol sodeluje, so takšne, da je zelo težko pridobiti podatke iz teh sodnih območij. Redko dobijo podatke, že za podatke o enem podjetju je potrebnega veliko truda, nato pa se izkaže, da je za tem podjetjem drugo podjetje in drugo sodno območje. Nato je treba začeti od začetka, ponoviti vse skupaj, da bi na koncu ugotovili, kdo resnično stoji za tisto družbo.
Ali traja veliko časa za pridobitev takšne informacije?
Mesece in mesece. Zadnje čase me skrbi, da opažamo votla, prazna podjetja v številnih velikih preiskavah, kjer se perejo visoki zneski, milijoni evrov. Menim, da se soočamo s problemom, ko profesionalni pralci denarja dajejo namensko ustvarjena podjetja iz različnih sodnih območij v uporabo organiziranemu kriminalu na splošno. Takšna podjetja je mogoče uporabiti večkrat za storitve različnim kriminalnim združbam. Povezava med temi večjimi preiskavami ni kriminalna dejavnost kot taka, ampak dejstvo, da te kompleksne strukture upravljajo isti profesionalni pralci denarja.
Kakšno vlogo pri tem igrajo tako imenovani ponudniki podjetniških storitev, angleško corporate service providers (CSP)?
Ponudniki podjetniških storitev so del problema v smislu, da so oni tisti, ki lahko v nekaj minutah priskrbijo že vnaprej pripravljena podjetja komurkoli, ki jih potrebuje. Na razpolago imajo namreč zalogo vnaprej določenih podjetniških struktur. Še enkrat, ne kriminaliziram ponudnikov podjetniških storitev na splošno. Ampak v velikih preiskavah se večkrat znajdejo nekateri ponudniki. Sprašujem se, zakaj. In ne, ne bom omenil njihovih imen.
Kaj lahko organi pregona naredijo proti takšnim ponudnikom, ki se znova in znova pojavljajo v preiskavah?
Da bi obtožili ponudnika pranja denarja, potrebujete dva elementa. Prvo dejanje – prenos denarja kriminalnega izvora – je lažje odkriti, saj obstajajo zapisi. Drugo dejanje pa je zelo težko dokazati – potrebujete dokaze, da je ponudnik vedel za kriminalni izvor denarja. Njihov običajni izgovor je, da niso vedeli, da denar izvira iz kriminalne dejavnosti. »Mi zgolj ponudimo storitev nekomu, ki potrebuje ustanovitev podjetja.« Očitno morajo organi pregona preiskovati bolj agresivno, da najdejo takšne dokaze. Ampak to je zelo, zelo težko, ker so v oddaljenih državah z offshore jurisdikcijami.
Ali ni obvezno za ponudnike podjetniških storitev, da poznajo svoje stranke? Morali bi se pozanimati o izvoru denarja, preden ustanovijo offshore podjetje.
Zadnja politična priporočila projektne skupine za finančno ukrepanje FATF in direktive EU zares poudarjajo prav to. Ponudniki bi morali poročati o vsakem sumljivem dogajanju. Ampak to je teorija. Njeno izvajanje v praksi se močno razlikuje med posameznimi jurisdikcijami.
Kaj pa banke?
Finančne institucije v EU so praviloma zelo zanesljive in delujejo z integriteto, zaznavajo sumljive prenose denarja ali sumljiva omrežja podjetij. Morale pa bi poostriti nadzor nad tokovi denarja, kajti ko denar enkrat odide na ta zunanja sodna območja, jurisdikcije, je zelo težko nadaljevati pregon in zaplembo denarja. Želel bi poudariti odgovornost finančnih institucij v EU v tem pogledu.
Ali je protizakonito, če evropske banke pomagajo svojim strankam ustanoviti offshore podjetja?
Samo po sebi ne. Davčne prevare in utaje, davčni kriminal in prevara so vse izredno neetična početja. Nekatera so kriminalna, druga niso, čeprav ločnice med obema stranema ni vedno preprosto potegniti. Zame, ki imam znanje iz finančnega nadzora, razlika ni vedno preprosta, saj moraš tudi za davčno izogibanje, na primer, ponarediti dokumente ali izdati previsok ali prenizek račun. V marsikateri jurisdikciji je to še vedno prepoznano za zločin. Poleg tega je izogibanje davkom včasih le prikrit izgovor za resen zločin.
Ali ima Europol kakšne podatke, da bi Islamska država uporabljala offshore posle za pranje denarja, ki ga zasluži s prodajo nafte?
Ne, takšnih podatkov nimamo.
Ali evropski državljan krši zakon, če ustanovi offshore podjetje, katerega direktorja priskrbijo finančni posredniki?
To dejanje kot tako ni protizakonito. Gre za vprašanje podjetniškega prava tiste jurisdikcije in ne nacionalnosti državljana EU. Kljub temu bi moral lastnik v svoji državi bivanja odkrito prijaviti svoje premoženje in lastništvo podjetij v drugih državah.
Če pogledate na svet offshore podjetij z evropskega zornega kota, ali bi ga lahko opisali kot nekakšno vzporedno vesolje?
V znanstvenofantastičnih romanih se resnično in vzporedno vesolje nikoli ne dotakneta. Pri svetovih, o katerih govorimo, pa se dogajajo veliki prehodi ljudi in blaga z ene strani na drugo.
Kako pomemben je svet davčnih oaz za kriminalce?
Veliko kriminalcev izvaja zločine brez uporabe podjetij v davčnih oazah. Toda pri obsežnih dejavnostih pranja denarja v visokih krogih igrajo offshore podjetja pomembno vlogo. Njihova uporaba je zaznavna tudi pri preiskavah korupcije. Še posebej se takšna podjetja uporabljajo za stekanje plačanih podkupnin. Pri denarju, ki teče v oddaljene jurisdikcije, je težko slediti njegovemu izvoru in odkriti končnega prejemnika.
Če davčne oaze omogočajo takšne priložnosti za kriminal in davčno utajo, zakaj še vedno obstajajo? Zakaj mednarodni skupnosti še ni uspelo obvladati tega problema?
To je dobro vprašanje. Na katero pa bi morali odgovoriti politiki, ne strokovnjak za pregon kriminala.
Kaj bi vi svetovali tem politikom, z vidika strokovnjaka za pregon kriminala?
Najprej, podatki o offshore podjetjih bi morali biti hitro dosegljivi. Drugo, v Evropi moramo okrepiti zavedanje o tem, da potrebujemo več nadzora, ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, ko zaznamo nenavadne pretoke denarja. In tretje, identificirati bi morali tiste, ki omogočajo poslovne storitve, ki gredo čez mejo zakonitega, in zoper njih ukrepati.
Če sklenemo, kako problematična je uporaba offshore podjetij pri ljudeh s slabimi nameni? Ali je to grožnja evropski demokraciji ali pa je zgolj nepomembna, postranska zadeva?
Ne, očitno ni nepomembna zadeva. Je del številnih vidikov naše družbe, ki ga moramo obvladati, da bomo lahko živeli v boljšem svetu, ter eden od sestavnih delov kriminalne dejavnosti, s katerim se moramo spopasti. Številne varnostne grožnje, s katerimi se spoprijemamo, niso ločene med seboj. Na žalost je korupcija zelo razširjena v nekaterih razvijajočih se državah, kjer ljudje zaradi tega izgubljajo upanje in se na koncu zatečejo k drugim ideologijam. Ker vidijo, da kradejo lastnino njihovih držav, se zatečejo k zlobnim ideologijam. Pranje denarja, korupcija, migracijska kriza, mednarodni terorizem so na neki način vsi med seboj povezani.
Projekt #PanamaPapers
Nastal je na podlagi notranjih podatkov panamske družbe za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonseca, ki jih je od anonimnega vira pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z uredništvi Dela in več kot stotih drugih medijskih partnerjev pa jih je delil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Pri tem je sodelovalo 376 novinarjev iz 76 držav.
