Izvedenstvo: Zdravniški zdrs z etične poti

Štefan Grosek, pediater intenzivist z ljubljanske pediatrične klinike in predsednik etične komisije v ljubljanskem kliničnem centru, je pred dobrima dvema letoma skupaj s Francem Jelencem, predstojnikom katedre za abdominalno kirurgijo na UKC, spisal izvedensko mnenje, ki ga je naročilo okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. To je namreč v zvezi s sumljivo smrtjo novorojenčka Maja Pecija opravljalo preiskavo zoper Katarino Rednak Paradiž, predstojnico pediatričnega oddelka v slovenjgraški splošni bolnišnici. Grosek in Jelenc sta morala sodišču med drugim pojasniti, ali je fantkovo zdravljenje v slovenjgraški bolnišnici in ljubljanskem UKC potekalo po pravilih medicinske znanosti in stroke ter medicinske doktrine.

Navzkrižje interesov

V kliničnem centru v Ljubljani pa je prav Štefan Grosek sodeloval pri zdravljenju omenjenega otroka. Po premestitvi iz Slovenj Gradca ga je namreč sprejel skupaj s svojim sinom Janom Groskom, abdominalnim kirurgom, in specializantom Andražem Hubadom. Bil je tudi podpisnik nekaterih spremnih listov za fantkove mikrobiološke preiskave, prav tako je podpisan na listini ob smrti, kot odpustni zdravnik.

Zaradi navedenega nas je zanimalo, zakaj prošnje za izvedenstvo v tem primeru ni zavrnil. V tednu dni nam ni odgovoril in nato v telefonskem pogovoru pojasnil, da mu je odvetnik svetoval, naj zadeve ne komentira. Odgovoril pa nam je soavtor izvedenskega mnenja Franc Jelenc. Na poizvedovanje o tem, ali se mu Groskovo sodelovanje pri izvedenstvu ni zdelo sporno in ali je v zvezi s tem izrazil kakšen dvom ali opozorilo, je dejal, da razume naše pomisleke o kolegovem imenovanju v komisijo za izdelavo izvedenskega mnenja, ki jo je sestavila komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti. »Osebno sicer doc. dr. Grosku popolnoma zaupam in verjamem, da je pri izdelavi mnenja objektivno sodeloval. Je namreč predsednik komisije za etična vprašanja v UKC Ljubljana,« je zapisal Jelenc. Nismo pa izvedeli, ali bi sam v Groskovem položaju izvedenstvo raje prepustili drugim.

Božidar Voljč, predsednik republiške komisije za medicinsko etiko, primera ne pozna, zato je odgovoril le na načelni ravni, namreč, da naj zdravnik, ki je sodeloval v postopku zdravljenja, kasneje ne bi bil tudi izvedenec. Po njegovem mnenju se to lahko zgodi le v primeru, da ni drugega enako ali bolje kvalificiranega zdravnika, in če se sodišče s tem strinja. »Na terciarnih ustanovah, kjer bolnike izmenjaje obravnavajo vsi zdravniki, je to treba upoštevati, če ni za pripravo mnenja izbran zunanji izvedenec,« je pojasnil.

Tudi Jože Balažic, predsednik komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti, pravi, da naj lečeči zdravnik praviloma ne bi bil izvedenec pri svojem pacientu, vendar v redkih primerih tako izvedenstvo sodišče sprejme, in to takrat, kadar ni na voljo drugega izvedenca. »Je pa to redko. Kar zadeva komisijo, ki jo vodim, bi moral vsak zdravnik, ki ga predsednik komisije določi za opravljanje izvedenstva, povedati, da je bil lečeči zdravnik, kajti tega podatka predsednik običajno nima, in v tem primeru bi lahko iskali drugo možnost. Sam vsekakor, če bi bil lečeči zdravnik, ne bi prevzel takega izvedenstva.« Za izvedenstvo se namreč uporablja zakon o kazenskem postopku, ki določa, da se za izvedenca ne sme določiti zdravnik, ki je umrlega zdravil. »Pri raztelešenju trupla se lahko zaradi pojasnila o poteku in okoliščinah bolezni zdravnik, ki je umrlega zdravil, zasliši kot priča,« piše v zakonu.

Kolegu v bran

Vladimir Smrkolj, sodni izvedenec za splošno kirurgijo in travmatologijo ter predsednik komisije, ki je podpisal Groskovo in Jelenčevo izvedensko mnenje, pa se ne sklicuje na zakon, temveč na pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih, v katerem, kot pravi, ni člena, ki bi določal, kdaj izvedenec ne more izdelovati izvedenskega mnenja. »Dogaja se, da izvedenec, ki je sodeloval pri zdravljenju ene od strank, vendar ne v odločilnem delu zdravljenja (na primer pri pisanju odpustnice, asistiranju pri operaciji), to mnenje izdela. Sodišča zato včasih v odredbi o postavitvi izvedenske komisije to opozorijo z dodatkom v odredbi, da 'sodišče fakultetni komisiji za izvedenska mnenja naroča, da v izvedenski komisiji ne določijo strokovnjaka, ki je kakorkoli sodeloval pri zdravljenju oškodovanca'. Takšen izvedenec je brez izjeme izločen iz izbora članov izvedenske komisije,« je navedel Smrkolj.

Povedal je še, da sodišče v primeru Maja Pecija v sklepu o postavitvi izvedenca ni omejilo izbora sodelujočih strokovnjakov z nobenim opozorilom. Sam se okoliščin izbora izvedencev v tej zadevi sicer ne spominja, niti tega ne, ali ga je Grosek vsaj ustno opozoril, da bi bilo njegovo imenovanje v komisijo lahko sporno. »Iz prejete dokumentacije v sodnem spisu ni izhajalo, da bi Grosek ali njegov sin sodelovala v odločilnem delu zdravljenja. Popolna medicinska dokumentacija (temperaturni listi, operacijski zapisniki, opis zdravljenja) pa v času izbiranja izvedenske komisije, tako kot vedno, ni bila na voljo, ker jo posamezni člani komisije priskrbijo med delom.«

Smrkolj bi se iz izvedenskega dela izločil, če bi po temeljiti proučitvi sodnega spisa in medicinske dokumentacije ugotovil, da je sam ali njegov sin aktivno sodeloval v odločilnem, bistvenem delu zdravljenja. Če bi ugotovil nasprotno, pa bi, zavedajoč se majhnega števila ustreznih strokovnjakov, izvedensko delo verjetno opravil. Poudarja namreč, da vsi zdravniki, ki delajo v UKC, niso hkrati tudi uslužbenci medicinske fakultete: »Takšni, ki so zaposleni v obeh ustanovah, so v manjšini. Kar zadeva kirurško stroko, je na nekaterih manjših kliničnih oddelkih, ki pa so njeni edini nosilci, en sam zdravnik s hkratnima zaposlitvama v UKC in na fakulteti.« Fakultetno izvedensko mnenje lahko, kot pravi, izdelujejo le strokovnjaki, ki so uslužbenci fakultete: »Eden od razlogov za takšno stališče je, da ima fakulteta zavarovanje zoper škodo, ki bi lahko nastala pri delu njenih uslužbencev, za strokovnjake, ki niso njeni uslužbenci, pa ne more odgovarjati.«

Dvomljive reference

Ker z izvedenskim mnenjem starši Maja Pecija niso bili zadovoljni, so v tujini naročili drugo. To je po besedah njihovega odvetnika Andreja Pitaka nasprotno od prvega in obremenilno za zdravniški ceh. Sodna bitka staršev v zvezi z ravnanjem slovenjgraške pediatrinje še traja, kazensko ovadbo proti Grosku pa je ljubljansko okrožno državno tožilstvo zavrglo. Mati Zana Peci je zato na okrožno sodišče v Ljubljani nedavno vložila zahtevek za nadaljevanje kazenskega pregona. Grosku namreč poleg spornega izvedenstva očita še, da je pri zdravljenju njenega tri dni starega sina ravnal v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke: »Maja več kot dve uri ni pregledal, nato pa je pri pregledu spregledal vse indikacije za takojšen operativni poseg.«

Opisana zgodba je že tretja v zadnjem času, v kateri smo naleteli na ime zdravnika Štefana Groska. Najprej smo se z njim srečali ob podatku, da se je vzdržal pri uveljavljanju ugovora vesti sodelujočih v programu otroške srčne kirurgije, za katerega je mednarodna komisija ugotovila, da kot tak sploh ne bi smel obstajati. Nato se je pri njem kot predsedniku komisije za medicinsko etiko v UKC v stiski oglasil zdaj priprti zdravnik Ivan Radan. Za njegov primer si je vzel čas za premislek, sestanek komisije zaradi Radanove samoprijave glede kalija je namreč sklical šele tri dni po njegovem obisku.

Grosek je tudi po večdnevnem omahovanju, kako naj ravna v Radanovem primeru, in po upravnem nadzoru ministrstva za zdravje, ki je po aferi s kalijem razkril, da komisija za medicinsko etiko v UKC ne deluje skladno s pravili poslovnika, še vedno 'prvi etik' kliničnega centra. Na položaj predsednika te komisije ga je 17. aprila 2013, dva dni po nastanku navedenega izvedenskega mnenja, za štiri leta imenovala takratna strokovna direktorica kliničnega centra Brigita Drnovšek Olup.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.