Jani Möderndorfer: »Dogovorili smo se, da bo Bratuškova odstopila. Vendar tega ni storila«

Takoj zatem, ko je danes samostojni poslanec izstopil iz stranke Zaab in njene poslanske skupine, se je zavil v molk. Po 14 dneh je v pogovoru za Ozadja razkril ozadja svoje odločitve, pa tudi veliko podrobnosti o odnosih z Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem. Vabila SMC za vstop v njihovo poslansko skupino še ni dobil, čez čas bo vse jasno, odgovarja.

Kakšno je ozadje vašega izstopa iz Zaaba in poslanske skupine?

Posebnega ozadja ni. Za izstop sem se odločil, ko sem spoznal, da kongresa Zavezništva Alenke Bratušek (Zaab) jeseni ne bo. Ker je šlo že za četrto prestavitev kongresa, mi je postalo jasno, da bo ostala politika stranke takšna kot do sedaj in da se je vse skupaj sprevrglo v agonijo. Odločitev o izstopu ni bila rezultat hipnega dejanja, ampak je posledica niza dogodkov. Začelo se je s svetom stranke novembra lani, kjer smo v resnici odločali, ali bomo barko obrnili v pravo smer, opravili resen premislek in naredili korak naprej. Predsednica stranke je to možnost imela in je izkoristila.

Kaj se je dejansko zgodilo na tistem svetu, kajti predsednica Zaaba trdi, da je takrat dobila podporo?

Da, dobila je podporo, da lahko nadaljuje svoje delo, a šlo je za bistveno več. Ko smo zmagali na volitvah z vstopom v državni zbor – kar je bil glede na vse okoliščine za Zaab neverjeten dosežek – nas je Alenka Bratušek vse v stranki presenetila z odločitvijo, da bo kandidirala za evropsko komisarko.

Prav vse je presenetila?

Vse, razen enega ali dveh. Njena poteza je bila nenavadna in nepoštena do vseh, ki so verjeli v projekt Zaab. Zmagati na volitvah in nato zgolj 14 dni zatem povedati, da zapuščaš Slovenijo, s tem pa dejansko poveš, da te stranka ne zanima več, se mi zdi skrajno neodgovorno do volivcev, ki so podprli stranko na volitvah. S tem je vsem v stranki tudi dovolj jasno sporočila – znajdite se. Zato smo se že avgusta lani dogovarjali, da če se je Alenka Bratušek že odločila, da gre za evropsko komisarko, potem naj odstopi kot predsednica in razbremeni stranko, da bi lahko uspela na lokalnih volitvah. Z njenim odstopom bi stranka lahko razbremenjena nadaljevala svoje politično življenje.

S kandidaturo za komisarsko funkcijo bi bil odstop logična poteza.

Seveda, in na avgustovskem sestanku smo se tudi dogovorili, da bo odstopila, vendar se to ni nikoli zgodilo.

To ste se dogovorili?

Tako je, vendar ni nikoli odstopila. To je bila tudi ena od bistvenih zamer, zaradi katere smo izgubili poslanca Petra Vilfana, ki je vso to agonijo razumel tako, da ko bo Alenka Bratušek imenovana za komisarko, bo šla stranka naprej. Ko je prišla predsednica Zaaba iz Bruslja, ni bilo opaziti nobene samokritike ali samorefleksije. Opazovali smo lahko le še, kako se skušajo stvari pozabljati in pometati pod preprogo.

To ni nič presenetljivega, v politiki ljudje, ko doživljajo neuspehe, hitro začnejo izgubljati spomin.

Ne izgubljajo le spomina, ampak živijo v utvari, da se bo kaj pozabilo, da bo čez čas drugače, in računajo na princip spomina zlate ribice. Alenka Bratušek se drži te strategije kot rešilne bilke, dejansko pa je s tem vlekla stranko navzdol in danes smo tam, kjer smo. Kdo je kriv za to? Ne le Alenka Bratušek, ampak vsi v stranki, ker smo dopustili, da se je agonija predolgo vlekla.

Kaj bi lahko vi in vaši somišljeniki v stranki storili, da bi preobrnili stvari?

Zgolj to, da bi iz stranke izstopili že novembra lani, ko se je Alenka Bratušek vrnila iz Bruslja poražena in ko se je začela oklepati predsedniškega položaja za vsako ceno. Toda moj cilj takrat je bil, da ne zapustim potapljajoče se barke in skušam narediti vse, da ostane poslanska skupina enotna. To ni uspelo in zgodba se je začela sesedati. Lahko bi ravnal oportunistično, ostal vodja poslanske skupine, gledal stran in se delal, da je vse v najlepšem redu, ampak osebno tega nisem mogel sprejeti. Sodelovati pri projektu, ki ga ni več, enostavno ni bilo več mogoče.

V tem letu so stranko zapustili mnogi vidni člani. Kdo je sploh še ostal in ali lahko Zaab to preživi?

Nekaj članov je še ostalo, ki pa ne poznajo bistva problema, zakaj se je stranka znašla v takšni situaciji. Še vedno verjamejo, da bi se lahko še kaj storilo in premaknilo naprej, a čas bo naredil svoje, ker so glavni akterji projekta Zaab odšli.

Od sveta stranke do vašega izstopa je minilo deset mesecev – zakaj ste čakali tako dolgo?

Vsi smo čakali napovedani kongres, ker je bilo dogovorjeno, da ga bomo izvedli takoj po volitvah. Nato je bil prestavljen na december, nakar je svet stranke odločil, da se je bolje sestati marca, takrat pa je izvršni odbor ugotovil, da stvari še niso pripravljene in da morajo biti vsebinske priprave končane do junija, in tako se je kongres z junija premaknil na jesen. Po letu dni čakanja je zdaj prestavljen v nedoločeno prihodnost.

Kaj bi se lahko zgodilo na kongresu? Kaj ste pričakovali?

Da predsednica stranke jasno pove, kaj smo do sedaj naredili, in realno oceni, zakaj se je stranka znašla v nezavidljivem položaju, predvsem pa, da prevzame del odgovornosti.

Kdo bi lahko vodil Zaab, če bi Bratuškova odstopila? Tudi vas so omenjali kot možnega prevzemnika stranke.

Odprte so bile vse opcije, toda prvo pravilo v politiki je, da ko se predsednik umakne, se začne nabor ljudi, ki so pripravljeni bodisi kandidirati bodisi vstopiti v stranko in jo prevzeti. Tudi če bi Alenka Bratušek danes odstopila, nihče ne bi hotel vstopiti v stranko in jo prevzeti, ker ta zgodba nikogar več ne zanima. Pred letom dni je bilo drugače, zanimanja za stranko ni manjkalo, ker liberalcev v Sloveniji je veliko in navsezadnje je kar nekaj imen, ki bi bila pripravljena stopiti na prvo mesto, kajti Zaab je imel dobre temelje in program, s katerim bi se lahko poistovetilo veliko ljudi.

Dejali ste, da niste hoteli gledati stran in se delati, da se ni nič zgodilo. Vaš izstop iz stranke in poslanske skupine vas je dejansko veliko stal – imate nižjo plačo in izgubili ste druge bonitete.

Ko sem vodil poslansko skupino, so mi očitali, da mi gre zgolj za vodenje in plačo, ki pripada vodji poslanske skupine, zato so špekulirali, da bom zaradi tega vztrajal do konca. Ne le, da imam sedaj nižjo plačo, prav tako nimam več strokovnih sodelavcev, administrativne pomoči, ne morem več sodelovati na kolegijih državnega zbora. Vsa ta izguba ni primerljiva s tem, da ne morem več početi nečesa, s čimer se ne strinjam več. Zelo oportunistično bi bilo nadaljevati z nečim, česar ni več.

Razlike med vami in Bratuškovo so se kazale tudi v poslanskih klopeh. Vi ste bili do koalicije boljkone prizanesljivi, ona pa je boljkone napadala koalicijo in zlasti SMC.

Ko je bila Alenka Bratušek predsednica vlade, bi lahko bila vesela, če bi imela opozicijo, ki bi jo podpirala pri zakonih, nujnih za državo. Priznati ji je treba, da je prevzela funkcijo, ki si je v resnici nikoli ni želela. Ko smo dobili vlado Alenke Bratušek, se je klima v družbi v trenutku izboljšala, položaj države se je po letu dni obrnil v pozitivno smer – takrat smo že zaznavali gospodarsko rast, nižanje brezposelnosti in začela se je sanacija bank, ki, čeprav nam ni všeč, je v vseh državah šla po istem modelu. Zato lahko rečemo, da je bila Alenka Bratušek v tem smislu uspešna zgodba.

Tako je danes nedostojno arogantno kritizirati ukrepe aktualne vlade, ki dejansko nadaljuje izvajanje ukrepov tvoje vlade. Kot poslanec v tem sklicu parlamenta sem podprl 90 odstotkov zakonskih pobud, ki jih je predlagala vlada Mira Cerarja, ker vem, da so bile nujno potrebne. Takšni drži se reče konstruktivna opozicija in to je moj smisel dela. Nerganje, samo zato, ker sem v opoziciji, pa ni moj stil. Seveda sem kritičen, toda kritičen sem bil tudi do svojih ministrov v prejšnji vladi. Navsezadnje sem ustavil dva zakona, ki sta bila nora.

Težave stranke so izvirale tudi iz tega, da je SMC zavrnila njen vstop v koalicijo. Vsi so pričakovali, da bo Zaab v koaliciji, nato je sledilo razočaranje in zatem notranje težave.

Ker smo vedeli, da je kandidatura Alenke Bratušek za komisarko ovira za koalicijska pogajanja, smo pričakovali njen odstop. Ne morem komentirati njenih občutkov, tudi ne poznam občutkov bivših premierov, kaj se jim je dogajalo, ko niso bili več na vrhu oblasti, lahko pa povem, kaj gledam – vidim, da nekdo ne more preboleti, da ni več premier, če se ves čas primerjaš z aktualnim premierom in fantaziraš, kako bi ti nekaj naredil, če bi še bil premier. To je nepotrebno in nezrelo. Alenka Bratušek bi morala na tej točki ukrepati, potegniti določene poteze, a jih spet ni. Toda dejstvo je, da je bila stranka Zaab programsko najbolj sorodna SMC in naravno bi bilo, da se o koaliciji najprej pogovori z zavezništvom, šele nato pa z Desusom in SD. Upam si trditi tudi, da so bila koalicijska pogajanja napačno zastavljena in izvajana.

Zaab in SMC sta tudi v isti evropski politični skupini, ALDE. So bili zaradi tega kakšni razmisleki o tesnejšem sodelovanju, morebiti povezovanju?

Od novembra sem si prizadeval, da bi se s SMC tesneje povezali in poglobili sodelovanje. Če bi dobro sodelovali, si upam trditi, da bi v srednjeročni perspektivi prišlo lahko do združitve ali podobne forme, ki bi združila razdrobljeno liberalno polje v slovenskem političnem prostoru. To lahko naredi le največja stranka. Zavezništvo se je trudilo povezovati liberalne sile pred volitvami, a smo v tem procesu trčili ob prevelike egocentrike, zato je najbolje, da proces povezovanja izvaja največja stranka. Ker v tem primeru ni prestižnih prepirov, ker je logično, da največja stranka vodi. Stvari so šle pri tem kar daleč, saj sva bila z Alenko Bratušek že na sestanku s predsednikom SMC Mirom Cerarjem. Pogovarjali smo se o sodelovanju, konkretno, kaj, kje in kako.

Kdaj je bil ta sestanek?

Letos spomladi. Pogovarjali smo se, kako bomo sodelovali, a to mora temeljiti na iskrenih odnosih.

In kje se je iskrenost izgubila v tem primeru?

Verjetno se lahko strinjamo, da če se z nekom pogovarjaš o sodelovanju, ga ne moreš čez teden dni napadati pri poslanskih vprašanjih. To dvoje preprosto ne gre skupaj. V zgodbi SMC in Zaaba ne gre za različne programe, ampak za različne osebnosti, zato stranka ne sme biti nikoli ujetnik osebnih interesov. Osebni interesi me ne motijo, tudi če se uveljavljajo skozi stranko, če je to tudi v njenem interesu, če pa je v javnem interesu, še toliko bolje. A ko postane stranka orodje za izpolnjevanje osebnih interesov, se taka zgodba ne more dobro končati.

Kakšen osebni interes vidite v primeru Zaaba?

Ostati prvi na položaju. Dokler si prvi, odločaš o vseh stvareh. Mislil sem, da se bomo v Zaabu ukvarjali s konkretnimi zadevami, vendar se ni nič spremenilo.

Če skušam prevesti vse vaše misli, spoznanja in ocene o Zaabu, lahko sklenem, da nam skušate povedati, da je Alenka Bratušek precejšnja politična amaterka?

Ne bi rekel ravno tako, bolj realistična je ocena, da nima resnega političnega razmisleka za prihodnost. Če želiš voditi stranko, moraš predvideti vsaj dva ali tri korake vnaprej. Stranke ni mogoče voditi iz meseca v mesec in v skladu s strategijo – nekako že bo. Če je bil cilj, da se bomo dolgoročno združili s SMC, je potem treba delati na tem.

Zakaj niste dobili vabila za vstop v poslansko skupino SMC?

Pogovori, ki sem jih imel s predsednikom SMC, so zaupne narave in takšni bodo ostali še naprej. Danes sem nepovezani poslanec in verjamem, da bom lahko dobro sodeloval s poslansko skupino SMC. Enako velja za poslanski skupini SD in Desus, Združeno levico, če bo treba, tudi z NSi, za eno stranko pa vem, da z njo nikoli ne bom mogel dobro sodelovati.

To je?

Tista, ki meni, da je edina in najboljša.

Ko smo že pri SDS, kako razumete poziv »vidnih predstavnikov« k oblikovanju velike koalicije med SMC in SDS?

Podobna pobuda se je pojavila že, ko je na volitvah leta 2011 zmagala Pozitivna Slovenija. Vsi so namigovali, da bi se lahko Zoran Janković in Janez Janša združila in naredila red v državi. Vendar nekateri nečesa preprosto ne razumejo – so države, kjer je mogoče sodelovanje dveh strank, ki osvojita največji delež na volitvah, kar omogoča reševanje travmatičnih vprašanj. V Sloveniji takšna koalicija ni možna zaradi določenih oseb, ki v take povezave niti v sanjah ne bi privolile, kaj šele v realnosti. Če bi se SMC in SDS povezali v koalicijo, bi SMC v trenutku razpadel, ker je v poslanski skupini preveč različnih pogledov o tem. Prav tako ne smemo spregledati, da kamorkoli je SDS vstopila, se to ni dobro končalo. Ko je sodelovala v Drnovškovi vladi, je stalno poskušala izvajati politiko prevzemanja in vodenja.

Hočete reči, da Janez Janša ne bi nikoli privolil v to, da je druga violina?

Če bi bilo teoretično izvedljivo, da SDS vstopi v koalicijo s SMC, bi Janez Janša v to verjetno tudi privolil, ker je to edina pot, da se vrne na izvršno oblast, cena pa bi bila, da ni prvi, ampak drugi. Toda to se preprosto ne more zgoditi, ker verjamem, da SMC nikoli ne bi stopila v takšno zgodbo, ker predvsem ne bi bila iskrena.

V kakšnih odnosih ste z Zoranom Jankovićem?

Ko se srečava na cesti, ga pozdravim, on pa mi ne odzdravi.

Torej je ta zgodba resnična, da vam Janković ne odzdravlja več, čeprav ste bili vrsto let podžupan mesta Ljubljane?

Za tak odnos se je odločil on in ne jaz. Zorana Jankovića še vedno cenim kot človeka, cenim ga kot strokovnjaka na svojem področju in kot župana, ker je za Ljubljano naredil izjemno veliko. Ko sva sodelovala, sva sodelovala izredno dobro. Lagal bi, če ne bi rekel, da je najino poklicno sodelovanje preraslo v osebno prijateljstvo. A hudič je v podrobnostih – ljudje, ki ne znajo ločiti posla od osebnih zgodb, imajo v takšnih zvezah vedno težave. Problem Zorana Jankovića je – pri tem sta si z Alenko Bratušek zelo podobna – da nimata dolgoročnega političnega premisleka. Janković je bil prepričan, da se bo s ponovnim prevzemom stranke PS vrnil v politiko skozi velika vrata, da takratna koalicija ne bo razpadla in Alenka Bratušek ne bo odstopila kot predsednica vlade. Jasno je, da ni razumel te politične poteze.

Pa res menite, da je verjel v opisani scenarij, kajti iz letala je bilo mogoče napovedati tak razplet dogodkov?

Seveda je bilo jasno, vendar so bili Zoran Janković in njegovi svetovalci prepričani, da je to možno. Žal Janković ni razumel, da so si mnogi želeli konfrontacijo med njim in Alenko Bratušek, ker so vedeli, da je postala PS v nekem trenutku premočna. Tem krogom je ustrezalo, da so s potezo prevzema stranke z enim zamahom ubili dva ključna akterja – ubili so premierko in Zorana Jankovića.

Kdo je vlekel niti iz ozadja? Kdo je svetoval Jankoviću?

O imenih ne bom govoril. Prišepetovali so mu ljudje, ki so vedeli, da se ne bo mogel več vrniti v nacionalno politiko. Spodbujali so ga s taktiko zdaj ali nikoli, da bi se vrnil, toda po drugi strani so vedeli, da če pustijo Alenko Bratušek še eno leto na oblasti, bo postala premočna. Z njo pa se ti krogi niso mogli pogovarjati na način, ki bi jim ustrezal. Zato so z enim zamahom zrušili oba.

Bi ponovili, kdo so bili ti ljudje?

Poglejte, komu je bilo to v interesu in kdo se je takrat smukal okoli PS in Zorana Jankovića, pa ga danes ni več blizu ne stranke ne Jankovića.

Kdo je bil potemtakem bolj naiven – Bratuškova ali Janković?

Volivci so Zoranu Jankoviću namenili največ glasov, da bi vodil slovensko vlado, a mu ni uspelo sestaviti koalicije in smo pristali v opoziciji. Potem se je zgodil KPK, zaradi česar je predsednik stranke odstopil, kar je bilo zelo korektno do stranke in to še danes cenim. Ironija je, da je s tem korakom postal še bolj spoštovan v stranki in s tem še bolj vpliven v stranki. Vse to je izničil, ko se je odločil zmagati na kongresu. To je paradoks celotne zgodbe.

V političnih analih je malo takšnih primerov sestopa z oblasti, to je biser politične naivnosti.

Zoran Janković je danes prepričan, da sem ga pustil na cedilu, ker sem se postavil na stran Alenke Bratušek. Postavil sem se na stran političnega razuma. Vedno sem verjel, da sodelujem v strankah različno mislečih in ne v strankah enoumja. Pomembno je, ali vodja zna različne poglede skozi proces spraviti na skupni imenovalec.

So vam v Ljubljani vsa vrata zaprta, odkar niste več osebni prijatelj Zorana Jankovića?

Ne, župan mi ni naredil nič slabega od takrat, ko sva se razšla. Mesto me še vedno vabi na občinske proslave, verjetno pa je vsem okoli Jankovića nekoliko neprijetno, ko se pojavim na kakšnem dogodku, ker z vsemi ohranjam prijateljske odnose. Na to sem se navadi, ker je Ljubljana moje mesto, tukaj sem se rodil, tukaj živim in plačujem davke.

Kako boste funkcionirali kot samostojni poslanec? Kako se počuti človek, ki je nekoč vodil največjo poslansko skupino, imel precejšnjo moč, danes pa je osamljen v parlamentu, brez strankarskega zaledja?

V svoji karieri sem že dokazal, da kar počnem, delam dobro. Kot neodvisni poslanec bom imel veliko časa za teme in vprašanja, s katerimi se do sedaj nisem utegnil ukvarjati. Prednost je, da se mi ne bo treba z nikomer usklajevati. Predvsem pa ostajam liberalec s socialnimi vrednotami, za te pa je v Sloveniji še čas in prostor.

Ko se je zavrtela novica, da ste zamenjali tri stranke, so dodali še, da je prav vsaka razpadla – LDS, PS, Zaab. Zapustiti stranko je kar problem za nekoga, ki živi od politike?

Takšna sled je lahko težka popotnica, če je slika res takšna, kot jo skušajo prikazati. Član LDS sem bil od ustanovitve v Portorožu. Lahko tudi rečem, da Zaab ne ugaša zaradi mene, ampak še vedno deluje, da bo pokrila vse dolgove. Iz LDS sem izstopil, še preden je začela razpadati, ko sem jo zapustil, je bila še vedno močna stranka. V Zaresu pa nisem nikoli bil. Ko sem bil šest let podžupan Ljubljane, sem se ukvarjal samo z lokalno politiko. V PS sem sodeloval zaradi Jankovićevega povabila, ker me je prosil, naj organiziram vse potrebno za ustanovitev stranke, poleg tega je bilo pričakovano, da bomo vsi iz njegovega tima sodelovali. Zaradi mene ni propadla nobena stranka, kar se je zgodilo z Zaabom, je zgolj formalizacija stanja izpred slabega leta.

Žiga Turk je zapisal, da je prehajanje poslancev nelegitimno, nepošteno in neetično. To utemeljuje z izračunom, da ste vi dobili 701 glas, vaš delež pa je četrtinski od skoraj 40.000 prejetih glasov. In da zdaj razliko do četrtine glasov nesete nekam drugam in da je zato vaše dejanje neetično.

Žiga Turka nisem nikoli komentiral in ga tudi sedaj ne bom. Pustil ga bom v miru, da se bo lahko še naprej igral s številkami. Takšno poigravanje s številkami je vsaj nespodobno, ker imamo proporcionalni sistem, ne večinskega, za kar se vsi kritiki glasno zavzemajo.

Ste tudi predsednik košarkarskega kluba Union Olimpija. Kako poteka finančna sanacija kluba?

Sanacija bo potekala toliko časa, dokler bo klub dolžan upnikom, tega je sedaj okoli 1,6 milijona evrov. Žal ni možnosti, da bi se pojavil bogati stric iz Amerike in na klubski račun položil bajne vsote. Poleg tega klub ne ustvarja prihodkov in je v celoti odvisen od sponzorjev, saj prodaja vstopnic in marketing prineseta zanemarljiv odstotek prihodkov. Slika je bila pred leti seveda drugačna, ko je Union Olimpija nastopala v evroligi in iz tega naslova zaslužila milijon evrov, danes pa na letni ravni s prodajo kart zaslužimo 200.000 evrov, če jih. S tem zneskom je tako rekoč nemogoče pokriti dolg. Če je bilo pred leti na za ekipo voljo od 3 do 4 milijone, je danes 750 tisoč evrov.

Bo Union Olimpija še kdaj državni prvak in igrala v evroligi?

Od takrat, ko je nazadnje nastopala v evropski ligi, se je marsikaj spremenilo. Če ne bi bil optimist, bi funkcijo odložil, tako kot v Zaabu. Klubu gre na bolje, ker je dolg zmanjšan za dve tretjini. Olimpija bo tudi vedno obstajala, z mano ali brez mene.