Tiskane izdaje
Tako kot Večernjemu listu, tako so tudi naši redakciji v nabiralnik »povsem slučajno« in »iz povsem neznanega vira« vrgli prisluhe. Če so bili prisluhi arbitru in agentki prava mala atomska bomba, potem so ti, ki so pristali pri nas, vsesplošno atomsko uničenje in opustošenje. Dobili smo namreč prisluhe, v katerih nastopajo agent obveščevalne službe, premier in zunanja ministrica. Hrvaške, seveda. Pripravite pokovko in kokto, najbolj vroča poletna obveščevalna afera je pred vami.
Hrvoje (agent tajne službe na skrivnostni lokaciji v Ljubljani): »Kliče Savudrija 3. Halo, vlada, se slišimo? Vežite me v kabinet premiera, po šifrirani liniji. Pa hitro.« Zoran (premier): »Oluja 1. Hrvoje, kaj bo dobrega?« Hrvoje: »Nujno je. A je ona tudi tam?« Zoran: »Moja žena? Nimam je tu v pisarni. Doma je, kuha kosilo. Zakaj jo potrebuješ?« Hrvoje: »Mislil sem Vesno, ministrico.« Zoran: »A, čakaj, jo bom priklopil. Ščuka 1, tukaj Savudrija 3 in Oluja 1. Čakamo vklop.« Vesna: »Ščuka 1, motita me med kosilom. Fuži s tartufi. Glejta, da bo kaj pomembnega.« Zoran: »Hrvoje, poročaj.«
Hrvoje: »Zadnjič sem nekaj brkljal po tistih telefonskih omaricah, ko sem se hotel priklopiti na telefon Simone Weiss, takole napol zasebno. Mi je res všeč in lepo poje. Tisti komad, Vzela sem si Štajerca, je mega. Nisem Štajerec, sem Dalmatinec, ampak ...« Zoran: »Hrvoje ...« Hrvoje: »Aja, sori, pa sem se pomotoma priklopil na neko Simono Drenik. In čakam, da zaslišim njen glas, in evo ti njega ...« Vesna: »Čakaj, Drenikovo ti je uspelo ...« Zoran: »Kdo je ta Drenikova?« Vesna: »Samo ne reci mi, da si ujel tudi ...« Hrvoje: »Sekvojo, ja, ali kako se že piše.« Vesna: »Sekolca!« Hrvoje: »Ja, Jerneja.« Zoran: »Kdo je ta tip?«
Vesna: »Zoka, ujeli smo jih, ujeli smo jih, Slovence!« (Sledi približno deset minut, ko Vesna razlaga Zoranu vse o Simoni, Jerneju in arbitraži; Hrvoje vse to potrpežljivo posluša). Zoran: »Pribil bom te posnetke Cerarju na nos!« Vesna: »Zoki, a si znorel? Veš, kaj to pomeni? Dokaz, da smo prisluškovali mednarodnemu sodišču! Nikakor, nikjer in nikoli ne smemo priznati, da so to ujeli naši.« Zoran: »Zmeraj si bila pametnejša od mene. Ampak če jim jih ne nabijemo na nos, so za nas neuporabni.« Hrvoje: »Če smem ... Takšni prisluhi se pač dajejo v mapo 'dobro je, da vemo' in potem na njihovi podlagi gradimo strategijo.«
Vesna: »Jebeš strategijo. To je življenjska priložnost.« Zoran: »Hrvoje, kako vi to spravljate ven?« Hrvoje: »Odvisno. Če je na oblasti HDZ, potem prek njihovih medijev. Včernjak, recimo, to dobi v kuverti, ki jo potisnemo pod vrata. Šalim se. Nekdo pač pokliče vodstvo časopisa in se vse dogovorimo.« Zoki: »Ampak Vesna, mi nismo HDZ, ne moremo ...« Vesna: »Ne bodi mehkužec. Pa še volitve so. Si predstavljaš, kako odločna stojiva pred novinarji in govoriva o tem, kako ne bomo dali niti koščka našega ozemlja. Saj veš, kako je Sanaderju to uspevalo. Rešitelja svete hrvaške zemlje in vode. Jaz na naslovnicah, v saboru, na tiskovkah ... Velika Vesna ...« Zoran: »Ja, ja, umiri se. Razumem.«
Hrvoje: »Večernji list torej? Pa damo še bratski firmi Kurir v Srbiji, da malo zabrišemo sledi in ustvarimo zmedo?« Vesna: »Ja, ja!« Zoran: »Pa ne vem, no ... Samo potem moramo vsem medijem zabičati, naj nabijajo samo glede vsebine pogovora, ne pa tudi o prisluhih. O prisluhih mednarodnemu sodišču ničesar. Prav? Nas bodo poslušali?« Vesna: »Bodo. Avtomatično. So navajeni poslušati oblast. Brez skrbi, Zoki, vse se bo lepo izšlo.« Hrvoje: »Samo trenutek, pošiljam posnetek na Večernjak, vi pa pokličite odgovornega urednika. Zdaj moram oditi, grem se priklopit v drugo omarico. Naši hočejo, da se priklopim na nekega Erjavca. Savudrija 3, over and out.« Vesna: »Joj, ta naša služba ...« Zoran: »Greva k frizerju. Dajva tokrat z neko domoljubno frizuro za prve tiskovke o grdi Sloveniji. Oluja 1, over and out.«
Odločno zanikamo, da bi nam te posnetke dala Miro in Karl.
