Tiskane izdaje
Ker je bila komunikacija, ki jo je imel neki (zdaj že nekdanji) predsednik uprave neke firme z nekim politikom, za širše ljudske množice precej nerazumljiva, je uredništvo te rubrike pripravilo poenostavljeno verzijo. V kateri je združilo bistvo več elektronskih sporočil, ki jih je prvi pošiljal drugemu. Opozorilo: osebi v tem članku nista resnični in ne obstajata, prav tako ne gre za dogodke, ki bi se zgodili v naši državi. Vsaka podobnost z resničnimi ljudmi v Sloveniji je povsem naključna in nenamerna.
* * *
»Vaše blagorodje, Vaša vzvišenost, Vaša ekscelenca, najgloblje se Vam opravičujem, da sem se Vas drznil zmotiti v času, ko opravljate naloge za napredek in blaginjo naše skupnosti. Drznil sem se vas ogovoriti kot vaš zvesti služabnik, potem ko sem dobil Vaš blagoslov, da postanem predsednik uprave, zaradi česar sem Vam še danes globoko hvaležen, zato ponižno stopam pred Vaše obličje. Kadarkoli boste karkoli ukazali, tudi če naj Vam sedem k nogam in pomaham z repkom, bom to z največjim veseljem – kaj veseljem, častjo! – storil. Za Vas bi storil vse, četudi bi to od mene zahtevalo odkrivanje skrivnosti zadnjega dela Vašega črevesja. To vam pišem samo zato, da boste spoznali in videli, kaj vse sem za Vas in Vašo naklonjenost, tudi če mi le rahlo pokimate, pripravljen narediti.
Večkrat sem Vam že napisal, da sem dogovore, ki ste mi jih naložili, jemal kot svojo nalogo. Vaša beseda – moj ukaz. Kamor »vi okom, ja skokom«. Ničesar, niti pologa naše najrevnejše komitentke, nisem dovolil, če Vi niste dali navodila ali odobritve. Vsako transakcijo, ki ste jo naročili, sem osebno pobožal, zmasiral, pocrkljal in jo položil na Vaš oltar. Karkoli so mi naročili Vaši kurirji, sem ponižno izpeljal, tudi na silo. Vse to samo zato, da bi Vi videli, kakšnega zvestega človeka imate v svoji senci, zaradi česar sta mi Vaša podpora in izkazano zaupanje v čast, ponos in zadovoljstvo. Če želite, mi lahko rečete tudi – oprostite izrazu, ki bo sledil in ki si ga pred Vašim obličjem drznem spregovoriti – pi*kica. Če bi Vas to veselilo – mene ne bi motilo.
Rad bi Vas ob tem, ko Vam pošiljam bančne tajnosti, urejam kredite in druge posle za Vaše poslovne, politične in strankarske partnerje doma in v tujini ter vam služim na vsakem koraku, zaprosil, da mojega posebnega odnosa do Vas nikoli ne razkrijete javnosti. Nama je seveda jasno, da bi za Vas storil prav vse.
Na Vaš migljaj bi v trenutku skočil med prašiče v njihovo blato, jedel ščurke ali na kolenih s sirkovo krtačo drgnil parket v vaši pisarni ali domu ... Samo da sem lahko predsednik uprave in Vam služim in da do konca dneva kot pes na kost čakam na Vašo končno potrditev. Javnost tega ne bi razumela. Primerjali bi me z, no, tistimi damami, ki za plačilo nudijo usluge, moj ugled kot pokončnega, pravega dedca bi splahnel in nikoli ne bi mogel sesti na kavico v središču mojega mesta ali se pojavljati v VIP prostorih različnih prireditev in dogodkov. Ne razumite me napak: ne da te svoje vloge ničvrednega služabnika ne opravljam rad ali da se je sramujem, samo ti ljudje zunaj ne razumejo višjih ciljev, ne razumejo, da gre za dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse. Treba je zmagati. Mimogrede, da po nemarnem ne pozabim pomembnih nalog, ki ste mi jih naložili – sem pozabil zaposliti še kakšnega vašega? Če sem, se Vam globoko opravičujem in Vas prosim odpuščanja. Če me zaradi mojih napak ali nedoslednosti ne želite sami nadreti ali kako drugače verbalno kaznovati, ker vem, da smo mi v Vaši službi le nepomembni ničeti, nevredni Vašega časa in energije, lahko pride k meni v pisarno kakšen Vaš kurir ali pa sinovi Vašega prijatelja in me pošteno nahrulijo. Tudi njim se bom opravičil in storil vse, kar mi bodo naročili.
Hvala, da vam lahko služim. Oprostite, da sem Vas nadlegoval. V opravičilo Vam bom ob prvem srečanju s svojo najboljšo belo srajco zloščil čevlje. Vaš vdani ...«
