Tiskane izdaje
Dragi državljani, dragi otroci! Hotel sem sicer nadaljevati tam, kjer je moj kokakolin prijatelj prejšnji teden končal, da je torej v tej državi vse šlo k vragu in še kam ... A o tem kasneje. Ste opazili, da je zapadel prvi sneg in pobelil sosednji breg? In to tik preden pridem med vas ... Kar dokazuje, da imamo mi, socialistični pravljični liki še vedno veliko večjo moč od mednarodnih korporacij, ki so zasužnjile svet in vam podtaknile rdečega kokakolinega možička. Božič ste praznovali v pomladi, novo leto boste v idiličnem snežnem okolju. Toliko o moji moči in pomenu.
Zdaj pa se vrnimo v čas brez pravljic. Gledal sem to vašo paraproslavo prvega postroja TO. Prav živo se je spomnim. Tistega zasneženega decembra leta 1990 sem se ravno spuščal s Triglava, in ker sem imel še dovolj časa za obdaritev otrok, sem skočil še do Kočevske Reke. In tam, pod slovensko trobojnico z zvezdo, sem zagledal kup vojakov z zvezdami na kapah. No, na letošnji alternativni proslavi se je zgodovina spremenila. Zvezd ni bilo več. Izginile so. Čiračara, puf! Smešno, vse tole. Meni večkrat očitajo, da so me uvozili iz Sovjetske zveze, kjer je bilo potvarjanje in retuširanje zgodovine vsakdanja stvar. Očitajo mi uvoz, sami pa delajo isto. Uvažajo komunistične metode. Ho, ho, dečki ... Pa to še ni vse. Ne, ne bom govoril o predsedniku republike. Ne bom. Tudi če mi vzamete sani, konjsko vprego in vse moje spremljevalce. Tudi če retuširate in iz zgodovine izbrišete Maksima Gasparija, ki je poskrbel za mojo podobo. O predsedniku republike ne bom govoril. Ker bodo to morda prebrali tudi otroci, njih pa ne bi rad spravil na rob obupa. Govoril pa bom o drugem predsedniku, tistem, ki je pravkar praznoval 100 dni. V javnosti je imel pred volitvami, na njih in malo po njih ugled in podporo, o kakršni mi, dobri decembrski možje lahko samo sanjamo.
[Od tod naprej berite tako, da si predstavljate moj močni, globoki, pokroviteljski glas.] Tudi jaz sem verjel, da je to dober mož, ki bo za svojega otroka, Slovenijo, poskrbel tako, kot konec leta jaz poskrbim za tisoče otrok. Da bodo vsi živeli prijetno, dobro in bogato življenje, ki bo temeljilo na pravici in pravičnosti. Da bodo prekinjene stare zgrešene prakse. Da bodo stvari postavljene na svoje mesto. Da bo velik in močan kot Triglav, s katerega prihajam, da ne bo kompromisov, kot jih jaz ne delam med otroci, da bo državna blagajna polna tako, kot je poln moj koš ... E, nič od tega ne vidim, čeprav je obetal veliko.
»Ugotovil sem, da sem gotof. Da vam drugega kot iztegnjenega sredinca žal ne morem podariti,« vam je prejšnji teden na tem mestu pisal Božiček. Ob pregledu političnega, gospodarskega in družbenega stanja vam drugačnega sporočila, mojim čarobnim in pravljičnim močem navkljub, ne morem poslati. Jaz sem gotof. Gotovi ste tudi vi. Pred dnevi ste praznovali dan samostojnosti in enotnosti. Samostojni, dragi moji, že dolgo niste več, enotnost pa rušijo prav tisti, ki so ime praznika podaljšali s to besedo. V bistvu pa smo vsi retuširani. Kmalu bo retuširan tudi zemljevid Evrope. Slovenija bo, puf, čez noč izginila.
Prvega januarja se bom vrnil v deželo pod Triglavom in opazoval vašo žalostno usodo tudi v letu 2015. Nič bolje ne bo, če ne boste usode vzeli v svoje roke. Narod si bo pisal sodbo sam, je Ivan Cankar zapisal v svojih Hlapcih. To je moje edino sporočilo in darilo ob prehodu v novo leto. Vaš žalostni dedek Mraz, l. r.
Kajzerce: Topel kožuh, prazen koš ...
Tako kot Božiček tudi jaz nisem kriv, sem pa gotof. Gotovi ste tudi vi. In retuširani.
Objavljeno
29. december 2014 10.51
Slovenija,Ljubljana, 07.12.2005, Obis dedka mraza v lutkovnem gledaliscu.
Foto: Mavric Pivk/DELO
