Kajzerce: Zgodba gospe A. B.

Zdelo se je, da bo premikala gore. Mislilo se je, da bo vse drugače. Tisti, ki so spremljali dansko politično sago Borgen, so napeto pričakovali njeno naslednjo potezo. Od trenutka, ko je postala prva predsednica vlade po osamosvojitvi, je bil vtis, da bo do pike prekopirala scenarij danske nadaljevanke. Od prevzema premierske funkcije do spopada s predsednikom stranke, ustanovitve svoje stranke, od tesnega vstopa v parlament in izrinjenja svoje nekdanje stranke v opozicijo do zasedbe ministrskega položaja v novi vladi. Scenarij je uresničila le do polovice.

Svojo stranko je ustanovila, se z zadnjimi močmi prebila v parlament, kjer pa je ni čakala močnejša in večja nekdanja stranka, ampak natančno nič njenih poslanskih mest. Panika je bila, pravijo dobro obveščeni, velika. Veselje, da so nekdanjo stranko ponižali – no, ponižali so jo volivci – je zamenjala zaskrbljenost: kako nadaljevati po danskem scenariju, da občinstvo ne bo razočarano?

Sodeč po notranjih informacijah iz stranke gospe A. B. je bila odločitev jasna: če se hočemo vsaj v finalu držati scenarija, moramo vstopiti v vlado in nekdanja premierka mora zasesti vsaj položaj zunanje ministrice. A ker je nekaj gnilega v deželi slovenski, se je zalomilo še drugič. Zmagovalna stranka se je dolgo pogajala, toda okoliščine nastajanja vlade so bile tako različne od tistih, opisanih v papirjih za danski hit, da so gospe A. B. enostavno rekli ne.

Ker so iz stranke pobegnili skoraj vsi, vključno z našimi informatorji, ni znano, kako so sprejeli novico, da ne odločajo o ničemer več Da so iz skoraj gotovega vladnega partnerja postali nepomembna strančica, ki jo bodo naslednje volitve skoraj zanesljivo odpihnile s političnega prizorišča. Tako je gospa A. B. odletela in se pridružila drugi gospe v opoziciji in še tretji stranki, ki je za to zgodbo – in še kakšno – povsem nepomembna.

A razplet, čeprav se je vse bolj oddaljeval od Danske, gospe A. B. vendarle ni preveč skrbel. Ko se je prebila iz anonimnosti in se zavihtela na premierski položaj, se je hitro naučila političnih veščin. Zaznala je, da ji s prihodom nove velike stranke, ki bo njeni novi in tudi nekdanji stranki požrla večino glasov, grozi, da bo izginila s političnega parketa. Vedela je, da s svojo vladno politiko ni prinesla sprememb, ki so jih ljudje pričakovali in zahtevali na ulicah.

Zato je danski scenarij v nekem trenutku pristal v okroglem arhivu, ki stoji pod vsako spodobno pisalno mizo. Volivci njenega kratkega vladanja namreč niso zaznali kot uspešnega, saj razen dodatnega zadolževanja in razprodaj ni bilo ničesar, kar bi si veljalo zapomniti. Tudi njenega herojskega boja z Evropsko unijo, ki je v državo hotela poslati trojico okrutnih mož krvavih rok, ne. Je pa gospo A. B. rešila prav Unija, zoper katero se je borila. V tej hudobni Evropi so namreč potekale volitve in šef njene komisije je začel iskati nove komisarje. Želel pa si je predvsem komisarke. Recept, kako preživeti, se je ponudil sam od sebe.

Zgodbo seveda že poznate in ni novost v slovenski politiki. Predlagaš samega sebe oziroma urediš, da to po tvojih navodilih storijo drugi. In ker evropski gospod išče ženske, je danskega nemudoma zamenjal slovenski scenarij. Gospa A. B. ima tako kar precejšnje možnosti, da se izogne potopu v slovenski politiki.

Toda kaj, če se novi scenarij ne bo izšel? Tukaj nastopi hrvaški scenarij, scenarij še ene prve predsednice vlade po osamosvojitvi. Jadranke Kosor. Tudi ta je na željo svojega šefa prevzela stranko, vodila vlado (in nanizala kar nekaj uspehov, med drugim zaključek pogajanj z EU), se znebila »očeta«, danes pa v parlamentu ždi v obrobni samostojni poslanski skupini. Tako rekoč je politično mrtva.

Zdaj veste, zakaj je beg v Evropo tako pomemben?