Tiskane izdaje
V Pahorjevi vladi med letoma 2009 in 2011 je bil kot državni sekretar pristojen za regionalni razvoj in predvsem za izvajanje pomurskega razvojnega zakona. Zaradi sumov o nepravilnostih pri razdeljevanju razvojne pomoči na podlagi tega zakona ga je najprej obravnavala KPK, nato ga je premier umaknil, v drugi polovici leta 2011 pa je zoper njega in nekatere domnevno vpletene pomurske podjetnike stekla policijska in sodna preiskava. Ta vse do danes ni dala nobenega rezultata in nikakršne obtožnice. Po uvedbi preiskave je izjavil, da je od tega trenutka politično mrtev.
In res: nikoli več se ni pojavil v slovenski politiki ali državni upravi, ampak je nadaljeval delo, s katerim se je ukvarjal pred tem. Doktor ekonomskih znanosti, ki je magistriral in diplomiral na Dunaju na temo evropskih strukturnih skladov, je bil namreč do vstopa v politiko svetovalec različnim vladam, tudi turški, ki ji je svetoval, kako se pripravljati na članstvo v Evropski uniji. Po »politični smrti« je za svojega prejšnjega delodajalca, nemško družbo za mednarodno sodelovanje GIZ, z družino za pet let odšel v Beograd, kjer je vodil projekt podpore srbskim institucijam pri pogajanjih z EU. Projekt je končal letos poleti, od začetka septembra pa je na novi nalogi v Kijevu kot del mednarodne ekipe na temo decentralizacije, regionalnega razvoja in s tem povezanimi reformami.
Pravi, da slovenske politike v daljni Ukrajini ne spremlja veliko, »ker je ali ni ali pa je jaz ne razumem«, zato pa s toliko večjim zanimanjem spremlja slovenski šport, kulturo in umetnost. Na vprašanje, zakaj je šel tako daleč, odgovarja, da so ga privabili mednarodno okolje, delo pri resnično potrebnih projektih ter učenje od ljudi in o ljudeh. »Seveda je pri taki službi največji izziv družina: sorodniki doma v Sloveniji in zelo dinamično življenje za otroke in partnerico. Beograd je bil še 'kot doma', do Kijeva je že treba z letalom. Vendar so bile alternative tudi Hanoj, Jordanija, severni Irak ...«
