Tiskane izdaje
Javnosti se je morda najbolj vtisnil v spomin leta 2008, ko se je še kot tožilec, ki se je pripravljal na odvetniško delo, sestal z bodočim klientom Ivanom Zidarjem, policisti pa so jima nataknili lisice. Po petnajstih urah pripora so ju morali izpustiti in Penko je napovedal, da bo od odgovornih za aretacijo s tožbo zahteval poldrugi milijon evrov.
A jim je zaradi več razlogov prizanesel: zadevo je hotel čim prej zaključiti in se posvetiti strankam, poleg tega so dosojene odškodnine smešno nizke, kazenski postopek pa se je končal z ugotovitvijo, da ni storil nobenega kaznivega dejanja. To je bilo zanj zadostno pravno in moralno zadoščenje. Zidarja ne zastopa več, je pa prejšnji teden na sodišču spremljal novinarja Vladimirja Voduška.
Ga mika, da bi še kdaj oblekel tožilsko ali sodniško togo? Pravi, da v nasprotju s tema dvema odvetniške nikoli ne odložiš: »Vsaj jaz sem takšen človek, da tega ne zmorem ali ne znam narediti.« Zaslužek je sicer boljši, doda, a za to, da je ves čas na voljo, morda plačuje previsoko ceno. O nadaljnji poklicni poti pravi, da tožilec ne bo več, možnosti, da bi še kdaj oblekel sodniško togo na katerem od slovenskih ali mednarodnih sodišč, pa vseeno ne izključuje.
Lani je kandidiral za predsednika kinološke zveze. V predstavitvi je zapisal, da je bil lastnik in vzreditelj psov pasem rotvajler, neapeljski mastif, bordojska doga, angleški buldog, belgijski in francoski ovčar in čivava. Čeprav je na volilni skupščini prejel večino glasov navzočih članov, mu ni uspelo. »To me je bolj streznilo kot razočaralo, saj sem se na podlagi manipulacij pred skupščino in na njej v celoti zavedel, v kako kompleksno in z različnimi interesi obremenjeno situacijo bi prišel, če bi bil izvoljen,« danes pravi pravnik, ki je na začetku odvetniške poti sodeloval z Nino Zidar Klemenčič, s katero pa se zadnja leta tako rekoč ne vidita več.
