Marjan Ogorevc: Svet vidimo tak, kakršna so naša prepričanja

Begunska kriza je pri ljudeh na površje prinesla različne odzive, od pripravljenosti pomagati sočloveku do strahu in agresije. Medtem ko v takšnih zunanjih dogodkih nekateri vidijo priložnost za rast, drugi vidijo zgolj grožnjo. Vsekakor pa je to tudi razpotje, ko se vsak lahko odloči, katero pot bo izbral. »Ko se človek znajde v negotovi, stresni situaciji, pride iz njega tisto, kar je v njem,« pravi bioterapevt Marjan Ogorevc.

Begunska kriza je pri nekaterih na plano prinesla veliko strahu. So morda tovrstne krize zgolj nekakšna zunanja tarča, na katero lahko ljudje projicirajo svoje lastne strahove, da se jim ni treba resnično zazreti vase in prevzeti odgovornost za svoja čustva, predsodke ...?

Nasploh smo priča najrazličnejšim odzivom na razmere v svetu, pri nas pa še posebno na begunsko krizo in begunce. Veliko tako negativnega kot pozitivnega je prišlo na dan. Tu bi uporabil prispodobo s pomarančo. Če stisneš pomarančo, dobiš pomarančni sok. Če stisneš človeka, če ga spraviš v negotovo, stresno situacijo, potem bo prišlo iz njega tisto, kar je v njem. Torej, če je nekdo agresiven, če je v strahu, pomeni, da so zunanje okoliščine povzročile, da je to prišlo na površje. Kot povem ljudem na delavnicah in predavanjih, sem pravzaprav hvaležen, da je nekaj od zunaj povzročilo, da iztisnem iz sebe še nekaj, kar je bilo negativnega, in to ozavestim. Kadar doživim od zunaj napad ali neprijetno situacijo, se vedno vprašam, kaj se moram iz tega še naučiti in ozavestiti.

Kako gledate na podobne zunanje dogodke v zadnjem času, kot so begunska, gospodarska kriza in drugo? So tovrstni dogodki tudi priložnost za spremembo v slehernem človeku?

Vsekakor je to priložnost za odločitve, vendar same odločitve ni tako preprosto sprejeti. Če bi mislili, da se lahko kar odločimo, ali bomo izbrali strah ali sprejemanje, bi bilo to malce naivno. Ljudje, ki živijo v strahu in negotovosti, čeprav imajo svobodo izbire, ne morejo izbrati, ampak se prepustijo, da jih odnese situacija. Lahko govorimo, da je to priložnost, vendar je treba pogledati globlje. Krize in vse, kar se v družbi dogaja, je evolucija, način, da vesolje poskrbi za to, da družba začne ozaveščati področja, na katerih ne gremo v pravo smer, to pa nam lahko sporoči prek kriz, bolezni in težav. Nismo namreč odzivni na lepe besede, kadar nam je težko, pa prisluhnemo. Če bi nekomu govoril, da mora spremeniti odnos do življenja, do vseh, s katerimi živi, in do narave, te ne bo slišal. Sliši te šele, ko je bolan. Takrat si pa vzame čas in začne razmišljati, kaj počne narobe. Tako jaz gledam na to. Vedno namreč poskušam gledati celostno, sistemsko, torej, da smo del celote, globalno gledano del vesolja.

Je ključ do spremembe zavedanje, da morajo ljudje poskrbeti sami zase, ne pa pričakovati, da se bodo spremenile zunanje okoliščine? Da na primer ne čakajo na konec krize, da se bo gospodarstvo pobralo in bodo dobili službo? Je bistven premik od pasivnosti k aktivnosti?

Večina je prepričanih, da so za njihove težave krivi drugi ali pa zunanje okoliščine, ne oni sami. To prepričanje imamo globoko v kolektivni zavesti. Nekdo dobi simptome prehlada. In kaj reče? Aha, okno je bilo odprto, bil sem na prepihu, veter je pihal ali nekaj cveti … karkoli. Torej nekaj zunaj je krivo. Včasih je simptom prehlada samo znak, da se hoče organizem nečesa očistiti.

Ključ do spremembe je v tem, da se začnemo zavedati, da smo mi tisti, ki smo sodelovali pri nastanku bolezni. Ne pravim, da v enem delu niso tudi zunanje okoliščine, če recimo nekdo živi v zelo nezdravem okolju, ampak mi smo tisti, ki smo k temu prispevali. Tu imamo težavo, kajti če gledamo samo v okviru enega življenja, zelo težko najdemo globlje vzroke. Zato je včasih treba sprejeti dejstvo, da imamo veliko življenj in da se iz življenja v življenje prenašajo vse pridobitve, vsa znanja, vse sposobnosti, pa tudi vse destrukcije. V to življenje pridemo z nečim, kar se je razvijalo na primer tri življenja, zdaj pa se samo manifestira kot bolezen, včasih že v otroštvu.

Nekateri tudi niso kos nalogam, pa jih kljub temu opravljajo …

Zanimivo je, kako ljudje, ki niso kos nalogi, pridejo na visoke funkcije v politiki, na ministrstva, za sekretarje ... Strokovno, osebnostno in komunikacijsko niso kos nalogi, so pa prišli na položaj zaradi demokracije. V službi so potem ves čas v stresu. In tak človek dela neumnosti, sprejema slabe odločitve, ki pa zadevajo vse nas. Enako je lahko v podjetju in navsezadnje v družini. Če družinski odnosi niso dobri, se človek zbudi v stresu in gre spat v stresu, potem pa gre k zdravniku, da mu da nekaj za gastritis. To je absurd.

Znane so Gandijeve besede Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu, pa vendar bi večina raje videla, da bi se najprej spremenil svet, šele nato oni sami. Je to neka oblika lagodja oziroma neodgovornosti?

Ljudje plavajo v coni ugodja in iščejo poti, da jim ni treba prevzeti odgovornosti, da ne bodo česa napačno naredili, da jih ne bo bolelo, da jim ne bo neprijetno. Ali pa v odnosih zaradi ljubega miru nočejo razčiščevati, ker, kot pravijo, se nočejo prepirati.

Ta Gandijev rek je tudi v skladu s kvantno fiziko. V kvantni fiziki danes vemo, da moramo v nevidnem svetu najprej postati tisto, za kar želimo, da bi se uresničilo. To ne pomeni želeti si ali vizualizirati, ampak da postanemo to, da v telesu začutimo tudi energijski odziv. Na primer, če si želi športnik osvojiti medaljo na olimpijskih igrah, jo bo osvojil tisti, ki je sposoben sebe že vnaprej postaviti v situacijo »jaz sem olimpijski zmagovalec« in to začutiti v telesu. Vsaka misel, vsaka energija je namreč tudi telesni odziv, kadar smo v telesu. Nekateri so namreč samo v glavi in se ne čutijo v telesu. Če želim biti olimpijski zmagovalec, sebe vidim in se začutim, da sem olimpijski zmagovalec, potem pa pogledam navzdol, sprejmem odgovornost in se odločim, kaj moram narediti, da bom to res postal. V kvantnem svetu je to razmeroma lahko, ker si v nevidnem svetu, v realnem svetu pa je treba nekaj narediti za to. In tukaj večina pogrne. Pravijo, da si tako zelo želijo, da bi se nekaj zgodilo, vsak dan prosijo boga, da jim bo to dal, pa se nič ne zgodi. Še vedno imajo istega moža, službo …

Je ob današnji poplavi informacij, novic, reklam vsak odgovoren, katere bo sprejel za resnične oziroma pomembne, katere pa bo zavrgel, ali je morda odgovoren tudi tisti, ki jih podaja, sporoča?

Odgovorni smo vsi. Živimo v času, ko je duh ušel iz steklenice. Tudi ezoterično znanje je na voljo, za malo denarja nam ga prodajajo na delavnicah in seminarjih.

Včasih je ezoterično znanje veljalo za skrivno znanje, dostopno ljudem, ki so šli skozi dolgoletne težke preizkušnje. Morali so priseči, da ga ne bodo predali tistim, ki nanj niso bili pripravljeni. Včasih se je glava izgubila zaradi tega. Do skrivnega ezoteričnega znanja so torej prišli tisti, ki so bili nanj pripravljeni in so ga tudi pravilno tolmačili. To so bile avtoritete v družbi, bodisi svečeniki ali guruji. Danes je znanje na voljo, tolmači ga lahko vsak, kakor ve in zna, glede na svojo raven zavesti.

Sam se vedno bolj zavedam odgovornosti glede tega, kar podajam, kar pišem v svojih knjigah. Na začetku se je nisem, želel sem si samo pisati o svojih spoznanjih. Danes mi je veliko težje napisati knjigo, ker vem, da ima vsaka beseda težo.

Bolj odgovorni so tisti, ki namerno zavajajo ljudi. Nekateri recimo govorijo, da je vsak lahko bioterapevt, samo prideš na delavnico in postaneš bioterapevt. To je zavajanje z namenom, da bi pritegnili ljudi na seminarje in jim mastno zaračunali, v resnici pa ni to tako preprosto. Teoretično vsak lahko postane terapevt, ampak se je treba veliko učiti, delati na sebi, se izčistiti, kajti drugače si omejen. Če slep vodi slepca, bosta oba padla v luknjo.

Če pogledamo diskusije na televiziji, so vse obarvane, za vsakega politika skozi njegovo govorjenje lahko zaznaš, ali je na desnici ali levici. Ker se čuti, ampak to je normalno, saj levica in desnica v naravi, v svetu dvojnosti, morata obstajati. Prej smo imeli samo levico in ni bilo dobro, potem smo poskušali z desnico, pa tudi ni bilo dobro. Dokler sta levica in desnica konfliktni v dobro naroda, je ta konflikt konstruktiven, če se ukvarjata sami s sabo, pa sta destruktivni. Enako je v družini. Če se oče in mama ukvarjata sama s sabo, je to destruktivno, če pa v dobro otroka, gre za konstruktiven konflikt.

Ima vsak od nas v sebi moč, da lahko tako ali drugače pomaga drugim in družbi?

Da, moč ima, vendar ima večina tistih, ki jih jaz srečujem in so v velikih težavah, fiksno idejo, da bi radi pomagali drugim. V šolah za bioterapevte, kjer predavam, je moto Pozdravi najprej sebe. Najprej bodi ti zdrav, kajti šele tako oddajaš dobre vibracije in avtomatično vplivaš na okolje. Nova veja genetike, lingvistično valovna genetika, ki jo razvija ruski znanstvenik akademik Pjotr Garjajev, je prišla do spoznanja, da ima molekula DNA svojo melodijo in laserski žarek, s katerim komunicirajo celice med sabo in z okoljem. Zunanji vplivi tako ljudi kot tehnologije povzročijo pozitivne ali negativne spremembe v molekulah DNA. Iz tega lahko sklepamo, da terapevt glede na to, v kakšnem stanju je, na bolnega vpliva različno. Lahko mu pomaga k ozdravitvi ali pa mu škoduje.

Če je en član v družini zdrav, optimističen in izžareva dobre energije, je posledično boljša klima v družini in je vsem lažje. Enako je v družbi. Najprej sam pri sebi stvari uredi, pa boš avtomatično koristen za druge. Energija je medij, prek katerega gredo sporočila, in če imaš dovolj energije in dovolj visokih vibracij, ljudje slišijo, kar jim hočeš povedati, zaznajo in uporabijo. Če nimaš energije, si lahko genij, vendar te nihče ne bo slišal.

Za predsednika države recimo ni dovolj, da je vljuden, lepo vzgojen, da lepo govori, imeti mora tudi dovolj energije, da udari po mizi, prekine neko negativnost ali poudari tisto, kar je pozitivno. Ampak mora imeti dovolj energije, energijo pa imaš, kadar si povezan z absolutnim, s čisto zavestjo.

Nekateri se spoprimejo s svojimi travmami, vzorci, prepričanji, bolečinami, in ko to presežejo, stopijo na novo, avtentično pot, drugi pa menijo, da gre brez tega, da obstajajo bližnjice, čudežna zdravila, samo najti morajo pravo. Od kod ta potreba pa takojšnjem rezultatu?

Če primerjamo Vzhod in Zahod, se bistveno razlikujemo po filozofiji in odnosu do življenja. Na Vzhodu je že na ravni kolektivne zavesti, da se potrpežljivo lotijo stvari, da je treba dolgo izvajati neko tehniko, preden pride učinek. Tudi zato, ker se jim nikamor ne mudi, kajti vedo, da imajo več življenj. Krščanski nauk pa govori o tem, da imamo eno življenje, in tako se ljudem strahovito mudi, ker morajo v enem življenju vse narediti, obogateti, se naučiti, zagotoviti eksistenco potomcem ... in zato pričakujejo hitre tehnike in rešitve. Kdor tako razmišlja, išče neko metodo, s katero bo hitro rešil zadevo, po možnosti z enim obiskom.

Se tudi pri nekaterih samooklicanih zdravilcih kaže podoben vzorec, namreč, da si želijo na hitro pridobiti potrebno znanje, da bi lahko začeli opravljati delo zdravilca? Da torej ne gre za poslanstvo, ampak iskanje hitrega zaslužka.

Hiter zaslužek je tukaj bolj posledica, prej bi rekel, da si ego teh ljudi želi biti prepoznaven in uveljavljen. Kdor bi se rad na hitro uveljavil, ne bo šel študirat medicine, ker študij traja šest let, ampak bo šel na tečaj neke metode. To je splošen pojav v družbi.

Tudi sam sem samooklicani zdravilec, torej sem samouk, vendar sem za to porabil dvajset let. V tem času sem študiral od naukov o telesu, fiziologije, patologije, psihologije do večine terapevtskih metod, ki so danes na voljo. Pet let sem deloval kot učitelj reikija, na terapijah sem »dal skozi« okoli pet tisoč ljudi, vodil 14 generacij terapevtov, napisal devet knjig, ves čas raziskoval, uporabil znanje v športu, sodeloval s Primožem Kozmusom pri osvajanju olimpijske medalje in naslova svetovnega prvaka. Osem ur na dan sem v tem, redno meditiram in se ukvarjam s sabo. Še dandanes ne mine dan, da si ne bi vzel vsaj dve uri za branje nečesa novega. Če vse to seštejem, bi lahko končal tri fakultete in na vseh treh doktoriral, toliko dela sem vložil. Pa šele zdaj mislim, da sem začel to razumevati.

Prejemamo, dokler ne predelamo travm in vzorcev, ki nas omejujejo, le izkušnje, potrebne, da to presežemo, in šele ko osvojimo te lekcije, pridejo drugačne izkušnje oziroma se evolucijsko gledano premaknemo na višjo raven zavesti?

Jaz vsekakor stojim za tem. Take so tudi moje osebne izkušnje. Dokler sem nosil v sebi vzorec »jaz imam prav in se ne motim«, s tem sem se rodil in živel, je tudi del moje kariere, ko sem bil dvajset let poklicni vojak, šel v skladu s tem. Kajti če hočeš biti dober vojak, moraš imeti prav. Potem sem se znašel v situacijah, ko so me ljudje poskušali prepričati, da imajo oni prav, in je nastal konflikt. Pred leti sem to pri sebi razrešil, in zdaj ko nimam več potrebe imeti prav, ko mi ni treba nikomur nič dokazovati, srečujem drugačne ljudi, take, ki ne želijo tekmovati, ampak sodelovati, ki me ne napadajo več. Sam sem bolj prijazen do drugih, ker nočem več vsiljevati stvari. Imaš ti prav, imam jaz prav, ampak če jaz vsiljujem svoj prav tebi ali ti meni, nastane problem. Izjema je seveda, če si od mene odvisen, potem imam jaz malo bolj prav kot ti, kar je normalno. To je osnovna težava v družbi, da vsi hočejo imeti prav. Če se nekdo drži vzorca »jaz imam prav in se ne motim«, bo, karkoli mu boš rekel, odvrnil, da to ni res, ker ima on prav. Z ljudmi, ki so prihajali na terapije, smo najprej razrešili ta vzorec, drugače je bilo tako, da karkoli sem jaz rekel, so rekli, da to ni res ali da se ne strinjajo.

Marsikdo misli, da živeti duhovno pomeni postati menih ali meditirati cele dneve pod drevesom, vendar sami pogosto poudarjate, da je duhovnost mogoče živeti vsak dan, v povsem običajnih okoliščinah. Menite, da o naši duhovnosti govorijo naša dejanja in ne toliko besede?

Duhovnost res lahko prakticiramo v vsakodnevnem življenju, menim, da je to višja stopnja duhovnosti. Nekateri se odločijo tudi, da gredo v samostan, da se umaknejo, toda sam mislim, da je to bežanje od življenja in odgovornosti, kajti tam imajo vse »all inclusive«, poskrbljeno je zanje in lažje živijo, ampak če je to njihova izbira, to dopuščam. Seveda pod pogojem, da ne živijo na račun družbe. Imamo pravico živeti, kakorkoli hočemo, vendar se ta naša pravica konča tam, ko začnejo drugi skrbeti za nas. Torej lahko samo meditiram in nič ne delam, moram pa poskrbeti, da nisem v breme družbi.

Znanje o duhovnosti, branje knjig, poslušanje predavanj in podobno, še nič ne pomeni. Če si prebral veliko knjig, pa tega ne znaš uporabiti, si kot osel, ki nosi tovor knjig in se niti ne zaveda, kaj nosi. Preveč znanja, ne da bi ga človek razumel in uporabil, pa velikokrat pripelje do depresije v tem ali naslednjem življenju, saj so življenja med sabo povezana kot razredi v šoli.

Najbolj duhovno je živeti življenje, biti v življenju, se dobro počutiti, biti koristen zase in za druge. To je najbolj duhovno. Za vse, kar naredim, moram imeti vizijo oziroma se zavedati, da je to dobro zame, za mojo družino, za skupnost kot celoto, za človeštvo, za planet Zemljo, za vesolje. Potem skoraj ne morem zgrešiti prave poti. Torej, da nisem sebičen, da je to samo zame, ampak mora biti dobro tudi za druge.

Kdaj ste sami začutili, da je prav delo z energijami vaše poslanstvo? Kaj vas je pripeljalo do tega spoznanja?

Moja poslanstvo je predvsem razvijati sebe na način, da pomagam ljudem odkriti, kje so njihove blokade, da bi lahko bili to, kar so. Pri tem pa uporabljam tudi energije, so sredstvo, s katerim to naredim. Vse tehnike so samo sredstva, s katerimi si pomagam.

To sem postopno ozaveščal. Do približno štiridesetega leta se nisem zavedal teh energij oziroma so se mi stvari dogajale, vendar nisem razmišljal tako. Potem pa se je odprlo z iniciacijo v reiki. Ampak to je pač moja pot. Mnogi ljudje, ki so strokovnjaki na drugih področjih, delajo z energijami, pa temu ne rečejo tako. Tudi nekdo, ki uspešno vodi veliko podjetje, mora imeti veliko energije, dela z energijami, ureja odnose v podjetju, pri tem uporablja intuicijo, torej ima vse elemente, ki jih uporablja tudi bioterapevt.

Pri svojem delu ste spoznali tudi ljudi, ki so k vam prišli po hitro pomoč, v resnici pa niso bili pripravljeni narediti pomembnih korakov na poti k ozdravitvi. Morajo ti ljudje opustiti iluzijo, da je ozdravitev mogoča brez truda, preden jim je sploh mogoče resnično pomagati?

Prepričanja so tista, ki ljudi vodijo v smer, da iščejo hitre rešitve. Eno mojih ključnih spoznanj, ki mi je dalo veliko misliti, je, da pravzaprav nihče ne zdravi, niti zdravnik niti bioterapevt. Vedno gre za proces samozdravljenja, vsi mi pri tem le pomagamo. Človek, ki se tega zaveda, tudi ne bo iskal hitrih rešitev. Tisti, ki se ne, pa so prepričani, da so za njihove težave krivi drugi ali zunanje okoliščine, in zato mislijo, da morajo drugi rešiti njihove težave in jih pozdraviti. Govorijo, da je zdravnik nesposoben, ker so še vedno bolni. Medicina bi bila bistveno bolj učinkovita, če bi ljudje začeli razmišljati v tej smeri.

Kakšnih ljudem ste kot zdravilec najlažje pomagali?

Najlažje se pomaga tistim, ki so v tako hudih težavah, da nimajo več nobene druge izbire. Ti so popolnoma odprti in pripravljeni za pomoč, čeprav včasih prepozno. Drugo so ljudje, ki so na taki stopnji zavesti, da zmorejo razumeti, kako svet deluje, da so oni tisti, ki morajo začeti spremembe, si upajo poiskati pomoč in jo sprejeti. Slovenci imamo namreč težave s sprejemanjem, češ bom že sam, ne potrebujem pomoči, in potem ne zmorejo. To je ta pretirana skromnost. Skromnost je lepa čednost, pravi slovenski pregovor, jaz pa pravim, da je skromnost vrlina malih. Ni treba biti lažno skromen. »Tu sem, dober sem«, tega nam manjka, te samozavesti. Proti jugu so ljudje bolj samozavestni in poudarjajo še več, kot so.

Tudi pri denarju se pogosto zatakne. Nekateri resnično nimajo, nekateri pa kupčkajo. Nekdo bo za potovanje plačal tri tisoč evrov, ko je treba dati za terapevta ali zdravnika specialista, mu je pa drago. V socializmu smo bili malce razvajeni, da je zdravljenje zastonj. Ljudi je treba ozaveščati, da je treba včasih nekaj vložiti in da moraš najprej dati, da bi dobil, vse kar daš, pa se ti slej ko prej povrne.

Gre za dve ravni zavesti. Vso evolucijo zavesti pri ljudeh lahko razdelimo na dva dela, na prvi in drugi razred. V prvem razredu so tisti, ki razmišljajo: kaj lahko dobim, od partnerja, družine, družbe, zemlje, kdo je kriv za moje težave in kako bi nekje nekaj dobil brezplačno. S tem razmišljanjem gre skupaj tudi to, da so drugi krivi za njihove težave, drugi jih morajo pozdraviti, država je dolžna poskrbeti zanje ... Drugi, katerih zavest je že malo višje, pa se vprašajo, kaj lahko dajo, družini, družbi, planetu, civilizaciji, vprašajo se, kaj morajo sami narediti, da se bo njihovo stanje izboljšalo, pri čemer se zavedajo, da morajo osvoboditi pretok energije.

To je stanje zavesti in tisti, ki funkcionirajo v prvem razredu, ne zmorejo drugače, ne, da nočejo. Mislim celo, da nihče noče. Nekateri se glede stopnje zavesti obnašajo celo kot živali, ker so grabežljivci, hočejo vse samo zase, za svoje pleme, za svoj klan in škodujejo drugim, samo da bi bilo njim dobro. To je stopnja, najbližja živalski ravni zavesti. Ampak ne zmorejo drugače. Težava se pojavi na primer v politiki, če jih demokracija pripelje na vrh, in kot sem že omenil, odločajo o tem, kako bomo živeli, kakšne zakone bomo sprejeli in kako bomo razdelili denar. Ni težko razumeti, da bodo najprej poskrbeli zase in za svoje. Čim pa gredo ljudje višje, so bolj tolerantni, vidijo celoto, lahko recimo sprejmejo tudi begunce, jih ni strah tujcev – ker tujci vnašajo spremembe, imajo nove ideje.