Matija Posavec: »Zorana Jankovića vabim, naj pride na obisk«

Nekateri ga vidijo kot prihodnjega hrvaškega premiera. V njegovi županiji vlagatelji dobijo gradbeno dovoljenje v nekaj dneh. Ko je po lokalnih volitvah sredi leta 2013 prevzel funkcijo, je bila ena njegovih prvih potez znižanje plač javnim uslužbencem; prihranek je šel za prevoz dijakov.

Pravijo, da Medžimurje postaja hrvaška Švica, toda če pogledamo naokoli, se zdi okolje razmeroma skromno.

S Švico se radi primerjamo po tem, da smo zelo urejeno okolje, ljudje skrbijo za to, in ne po bogastvu. Včasih je bilo to okolje zelo revno, v šestdesetih in sedemdesetih so se Medžimurci izseljevali, šli na delo v Avstrijo, Nemčijo in Švico, tam pridobljeno kulturo dela in okolja so prenesli nazaj. Sicer je povprečna plača v naši županiji nižja od povprečja v državi, ker je tukaj močna industrija, ki zaposluje predvsem nizkokvalificirane kadre, ti pa imajo tradicionalno nizke prejemke. Hrvaška izvozi več, kot uvozi, toda v Medžimurju je izvoz dvakrat večji od uvoza.

V naši županiji število brezposelnih že deseti mesec zapored pada, v preostali državi brezposelnost narašča. V državi so gospodarski kazalci negativni, pri nas skozi leta krize raste število podjetnikov, imamo rast dobička in rast izvoza, vzpenjamo se na vseh gospodarskih lestvicah. Povprečna delavska neto plača v naši županiji je 520 evrov, povprečna plača zaposlenih v županijskih organih pa je bila okoli 900 evrov, zato sem ob prevzemu funkcije najprej vsem znižal plače za deset odstotkov in ukinil nekaj pravic.

Gospodarska gibanja v vaši regiji so torej nadpovprečna?

Ko sem postal župan, je bilo 8346 brezposelnih, zdaj jih je brez dela še 6300. Sredi leta 2013 je bila stopnja brezposelnosti pri nas 19-odstotna, danes se giblje okoli 14 odstotkov. V tem pogledu smo ena najboljših županij, povprečna stopnja brezposelnosti na Hrvaškem je namreč 21 odstotkov. Imamo veliko tujih naložb, nekaj tudi zaradi vstopa naše države v EU, na katero je vezanih 89 odstotkov našega izvoza. Zaradi miselnosti naših ljudi, kakovostnih izdelkov, še vedno razmeroma poceni delovne sile in zemljepisnega položaja smo zanimivi in prostor se odpira.

V preteklosti so tuji vlagatelji videli Hrvaško v precej negativni luči, tudi zaradi neučinkovite birokracije. To smo hoteli spremeniti in po zmagi na volitvah smo takoj rekli, da niti en investitor ne sme na gradbeno dovoljenje čakati več kot sedem dni. Vse papirje, ki jih lahko izda lokalna oblast, torej ne tistih, ki so odvisni od države, izdamo v nekaj dneh. Ves javni servis smo postavili v funkcijo gospodarstva, njegovega razvoja in novih investicij.

Kako ste to dosegli, ste dodatno izobraževali, prisilili uradnike, da delajo več?

Ne, v zavest uradnikov je moralo priti zavedanje, da niso na svojem delovnem mestu zato, ker potrebujejo službo, ampak so tam zaradi potreb državljanov. Uradniki niso sami sebi namen.

Ampak kako ste prišli do tega zavedanja?

Vedo, da so neposredno pod mojo pristojnostjo, zavedajo se, da se vsak prebivalec županije lahko obrne name, dobi mojo telefonsko številko in me obvesti o težavah. Tudi opolnoči, če je treba; moja številka je objavljena na spletu.

Vas dejansko kličejo?

Da, kličejo me, pišejo mi elektronska sporočila, oglašajo se mi na facebooku. Vsi zaposleni v županiji vedo, da nisem odtujen od ljudi, dobro se zavedajo, da bo občan, če bodo težave, prišel do mene in da se bom osebno pozanimal, kaj je narobe, zakaj javni servis ne deluje tako, kot bi moral. V resnici je to nekakšen sistem kontrole. Pred mesecem sem imel na obisku nizozemskega investitorja, ki je pri nas odprl tovarno, v njej izdelujejo nekatere dele za jahte. Človek je dobil vse papirje, gradbeno dovoljenje, v enem dnevu. Papirje smo mu izdali dan po vložitvi dokumentacije.

Ljubljanski župan Zoran Janković meni, da to ni mogoče.

Žal mi je, da tako govori, a dejstva so pač takšna. Zorana Jankovića vabim, naj pride na obisk, da se osebno prepriča o resničnosti mojih trditev in preveri, kako dela učinkovita javna uprava. Medžimurje je namreč nova, drugačna Hrvaška. Seveda je nujno, da je projekt kakovostno pripravljen in da zaposleni v javni upravi, ki se ukvarjajo z dokumentacijo, z investitorjem sodelujejo. Veste, da smo prvi v državi uvedli tudi sistem e-gradbenih dovoljenj?

Janković med drugim razlaga, da je, ko je bil na čelu Mercatorja, na dovoljenja tudi v Medžimurju čakal po več mesecev.

V naši regiji so se zadnji Mercatorjevi trgovski centri gradili pred enajstimi oziroma šestnajstimi leti. Takrat seveda še ni deloval sistem skrbništva investitorjev, »post investment care«, ki je eden ključnih segmentov našega uspeha. Sploh pa o pozitivnih izkušnjah pri nas govorijo investitorji sami; če bi držale Jankovićeve trditve, ne bi ostajali pri nas in se odločali za nova vlaganja.

Katere vlagatelje ste še privabili? Financial Times vas je razglasil za investitorjem prijazno regijo, edino na Hrvaškem.

V Čakovcu že ima svojo tovarno Calzedonia, marca bodo začeli graditi novo. Pri nas je Haix, veliko podjetje za izdelavo obutve. Najprej je odprlo tovarno v občini Mala Subotica, ki zaposluje dvesto ljudi. Ker so bili zadovoljni z našim odnosom do posla, so odprli še eno in zaposlili še dvesto delavcev. Nemški lastnik je te dni prišel k meni, da bi našel lokacijo za še tretjo tovarno pri nas. V Prelogu – to je ena od dveh občin naše županije, ki imata več delovnih mest kot prebivalcev – je obrat avstrijske tovarne obutve Paul Green, ki je začela s 60 zaposlenimi, zdaj jih je več kot 250. Tepro izdeluje v Svetem Martinu metalne konstrukcije, v naši županiji se izdeluje kovana ograja, ki jo bodo postavili okoli rimskega Koloseja, pri nas se proizvajajo vojaške čelade za Nato, ki se izvažajo v petdeset držav …

Naj poudarim, da imamo edini na Hrvaškem »post investment care«, to pomeni, da ima vsak investitor pri nas skrbnika, ki ga spremlja od trenutka, ko dobi vse papirje lokalne skupnosti, naprej. Drugod se z izdajo papirjev zadeva za javni sektor konča, pri nas ne. Skrbnik investitorja spremlja še naprej. Zakaj? Ker bo zaradi zadovoljstva z javno upravo in pozitivnih izkušenj z gospodarstvom še naprej želel zaposlovati, širiti proizvodnjo. Kar nekaj investitorjev smo tako spodbudili k novim nakupom zemljišč in odpiranju delovnih mest.

Kako vas sploh najdejo?

Največkrat pridejo do nas po ustnih priporočilih ali tako, da pač iščejo poslovne priložnosti po Hrvaški in jih prepriča pozitiven koncept severnega dela države, zadnje leto in pol pa skušamo prek okrepljenega sodelovanja z veleposlaništvi privabiti tudi čim več tujih delegacij. Nedavno je k nam na službeni obisk prišla kitajska veleposlanica. Z njo sem preživel ves dan, vodil sem jo po podjetjih, organiziral več sestankov. Bila je tako navdušena, da je ustavila močno kitajsko gospodarsko delegacijo, ki se je ravno mudila v Evropi, bili so v Pragi, da je mimo vseh načrtov priletela v Zagreb in z avtobusom prišla do nas. V delegaciji je bilo petnajst močnih predstavnikov gospodarskih družb, ki imajo večji proračun kot hrvaška država; vkrcal sem se v avtobus in krenili smo. Proučili so poslovne možnosti, v neki vinski kleti so kupili kar tri tisoč steklenic …

Kako bi ocenili delo hrvaške gospodarske diplomacije? Marsikdo v Sloveniji je do nje precej kritičen.

V zadnjih dveh letih se je sicer precej spremenilo na bolje, a se še vedno zdi, da naša gospodarska diplomacija služi ne vem čemu, morda sama sebi, čeprav bi morala služiti gospodarstvu. Sam sem bil na nekaj naših ambasadah in na žalost si z njimi pri poslovnih zadevah nisem mogel prav nič pomagati; povsem drugačne izkušnje imam z nekaterimi tujimi veleposlaništvi pri nas, ki so zelo konkretna pri svoji pomoči. Žal je tako, da so hrvaška veleposlaništva služila predvsem za to, da se je za »svoje« ljudi zagotovilo službo, ne pa lobiranju za interese države in njeno promocijo.

Medije sicer polnite tudi z za javnost všečnimi zadevami, kot je prodaja službenega beemveja … Nekateri vam napovedujejo bleščečo politično kariero in nazadnje prevzem premierske funkcije.

Ah, ne vem, ne razmišljam o tem. Pri nas je politični prostor še zelo razdeljen, politiki v Zagrebu se ukvarjajo predvsem z ideologijo, namesto da bi se z življenjem ljudi. Kar zadeva službeni BMW: res je, prodal sem ga in se vozim s svojim osem let starim fordom, z izkupičkom od prodaje pa sem pomagal pri nakupu kombija za prevoz invalidnih otrok. Odločil sem se, ko sem videl, kako so pri tem, ko so na roke dvigovali invalidko in jo posadili v avto, z njeno glavo butnili v rob avtomobila. Dom invalidne mladine je že dve leti zbiral denar za ustrezno prevozno sredstvo, direktorica mi je povedala, da potrebujejo 15 tisoč evrov. In edini način, da sem lahko zagotovil ta denar, ki ni bil predviden v proračunu, je bila prodaja beemveja, s katerim se tako ali tako nisem vozil in je stal v garaži.

Bolelo me je, da ljudje zaradi recesije slabo živijo, zato sem se odločil – v tem smo tudi edini na Hrvaškem – izpeljati projekt brezplačnih učbenikov za vse učence osnovnih šol. Podobno je z brezplačnim prevozom za vse dijake v naši županiji: denar sem zagotovil tako, da sem znižal naše plače, in tako smo tudi edina županija, ki je znižala stroške svojega delovanja. V nekaterih občinah in županijah je lokalna oblast sama sebi namen, pri nas pa se javni sektor ne bohoti, če primerjamo število javnih uslužbencev na število prebivalcev, jih imamo najmanj.

To so odlične piarovske poteze. Vam jih je kdo svetoval?

Motite se, ne gre za nikakršen piar, te poteze smo izpeljali v času, ko smo že zmagali na volitvah, torej se nam ni bilo treba z všečnimi potezami bojevati za naklonjenost volivcev. In nisem niti še na polovici mandata, ne potrebujem nobene kampanje.

Kako pa komentirajo te vaše poteze sodelavci, strankarski kolegi? Ste namreč član Hrvaške nacionalne stranke Vesne Pušić, ki je sicer tudi del vladajoče koalicije.

Usmerjen sem v Medžimurje in najbolj iskreno, kot lahko, skrbim za ljudi, ki so mi na volitvah zaupali svoj glas. Njihovo mnenje je zame najbolj pomembno, tako kot je zame pomembno, kako živijo.

Kako vidite novo predsednico Kolindo Grabar Kitarović, ki si je za uradovanje, preden je dobila državne prostore, izbrala kar hotel Sheraton, kjer je dan bivanja hrvaške davkoplačevalce stal 1400 evrov?

Tega ne bom komentiral.

Vprašajmo drugače, bi si vi za začasni urad izbrali Sheraton?

Ne poznam okoliščin, ki so pripeljale do takšne odločitve predsednice.

Vaša stranka je v koaliciji Zorana Milanovića. Vašega predsednika vlade nekateri pri nas primerjajo z Borutom Pahorjem.

V kakšnem smislu, da sta si podobna po videzu? (smeh)

Ne, pravijo, da oba veliko govorita, da sta predvsem nastopača.

Naš premier dela v zelo težkih okoliščinah, vodenje vlade je prevzel v neugodnih razmerah in rezultati ne morejo priti čez noč. Predsednik vlade je zagotovo pošten in iskren človek, ki želi najbolje. A da bi bil na svojem položaju uspešen, mora imeti tudi krog sposobnih sodelavcev. Kot razmišlja in kot dela, dela dobro, vendar je nerazumljen v javnosti, morda svojega dela tudi ne zna najbolje predstaviti, niti svojih rezultatov ne.

Po nekaterih napovedih bo stranka HDZ, ki je na Hrvaškem povzročila gospodarsko razsulo, na bližnjih parlamentarnih volitvah spet zmagala. Kako je to mogoče, če pravite, da volivci zdaj bolje presojajo?

Dejstvo je, da je imela na predsedniških, evropskih in tudi ponekod na lokalnih volitvah HDZ precejšen uspeh. Je pač dobro organizirana stranka, ki zna motivirati volivce, da pridejo na volišča. Poleg tega je precej prebivalstva nad aktualno vlado razočarano, ker kriza še kar traja in ker živijo slabo. Ljudje so več pričakovali in na začetku mandata se je morda tudi preveč obljubljalo. Zato smo bili priča precejšnjemu uspehu novih strank, ki so sicer zrasle iz nekaterih starih, kot so Orah, Živi zid, Laburisti. Te stranke zadržujejo volilno telo na levici oziroma levi sredini. Hkrati ni dvoma, da je Hrvaška politično močno razdeljena in nobene volitve niso dale prepričljivega zmagovalca, ampak zmago za dlako. Za parlamentarne volitve tako ni nujno, da bo zmagala HDZ, lahko pa se to seveda zgodi.

Zato vlada sprejema odločitve, ki ugajajo volivcem, na primer odpis dolgov najrevnejšim. O tem se je od vas pred dnevi v Umagu »učila« celo slovenska ministrica Anja Kopač Mrak. Odločili ste se pomagati posojilojemalcem v švicarskih frankih. Ta pozitivni odziv javnosti bo morda temelj za odločitev o razpisu predčasnih volitev, kajne?

Res je, razmišlja se o morebitnem razpisu volitev v aprilu.

V Sloveniji nam ni uspelo doseči strokovno-političnega konsenza o uvedbi pokrajin, kot vmesnega člena med občinami in državo, pri vas imate županije. Kakšne so sploh vaše pristojnosti?

V pristojnosti županij so šolstvo, zdravstvo, prostorsko načrtovanje, izdaja gradbenih dovoljenj, varovanje okolja, ta področja so vzeli občinam. Je pa Hrvaška, poleg Grčije, najbolj centralizirana država v Evropi, in tako se dogaja, da županije vodijo na primer šolstvo ali zdravstveno politiko, a hkrati nimajo ustreznega deleža javnega denarja, ampak so odvisne od državnega proračuna, saj o vsoti, ki jo županija potem razporeja po področjih in skladno s svojo politiko razvoja, odloča oblast v Zagrebu. To bi bilo treba ustrezneje urediti. Županije so sicer dobra zamisel, a morajo biti ustrezno financirane in delovati pregledno.

Pred časom ste se odpravili v Dubrovnik, ker bi radi, da Medžimurje postane tudi bolj turistična regija. To je morda malce smešno, za Čakovec ni slišalo veliko ljudi, Dubrovnik pa je svetovna turistična destinacija.

Tja sem šel predvsem zato, ker sem se hotel dogovoriti s tamkajšnjimi hotelirji, da bi uporabljali pridelke iz naše regije oziroma države. Se vam zdi prav, da turisti na Jadranu po hotelih jedo krompir iz Egipta, naši kmetje pa ga mečejo v smeti? Ali pa španski paradižnik. Obiskal sem še druge obmorske kraje, tudi Istro in Kvarner, da bi naše proizvode čim bolje plasiral na jadranski trg.

Takšne primere dobre prakse smo sami že uresničili v turističnem kompleksu Sveti Martin (upravlja ga sicer Istrabenz turizem, op. p.), kjer so se zavezali, da bo vsa zelenjava in vse sadje, ki ga bodo dobili na mizo gostje v njihovih objektih, pridelano lokalno, torej iz Medžimurja. S pridelovalci so podpisali dogovor, da jim bodo dobavljali jabolka, vino, krompir, solato in drugo zelenjavo. V drugi fazi se jim bodo pridružili še pridelovalci mleka in mesa. To je odličen projekt, s katerim se ščiti lokalna industrija oziroma kmetijstvo in zelenjavarstvo. Na jadransko obalo prihaja na milijone turistov, in če bi jim stregli hrano, pridelano na celinskem delu Hrvaške, naša država ne bi bila niti en dan v krizi.

Omenili ste Grčijo. Kaj pa menite o idejah Sirize, so vam blizu?

Prav nič ne mislim o njih. Vsaka država, celo več, vsaka regija je specifična in vedno je napačno, če se hoče neki model države, ki je povsem drugačna po miselnosti, geografski legi, ljudeh …, preslikati ali vzporejati z drugo državo. Potenciali Hrvaške so znani in po mojem mnenju je pametneje, da se ukvarjamo z njimi in rešimo svoje notranje zadeve. Nisem naklonjen preslikavam tujih modelov. Mogoče pa je v stilu razmišljanja Sirize prav ukrep hrvaške vlade, ki se je odločila, da najrevnejšim odpiše dolgove za vodo, elektriko, telefon. Kakšen bo rezultat, ne vem, ampak vsekakor se zavzemam za to, da bi politika bolj delovala za ljudi.

Torej se ne strinjate z oceno, da je politika predvsem boj za oblast in denar?

Meni takšna politika ni blizu. Želim si biti politik, ki ima socialni čut. Rad bi pokazal, da se da zadeve zares spremeniti na bolje.

Zato vas označujejo za politika novega kova.

Politik ne sme delovati s pozicije oblasti. Ko sem šel na volitve, sem šel povsem sam, soočil sem se z dvema največjima političnima opcijama, na eni strani sem imel HDZ, na drugi levo SDP. V prvem krogu sem zmagal v 17 od 25 občin naše županije, v drugem sem zmagal v 22. Podpora pove vse. To mi seveda ni uspelo čez noč, za mano je veliko dela, neprespanih noči, nervoze … Najbolj pomembno zame pa je, da je zdaj moj osebni »rating« precej višji kot prej.

V politiko ste zašli iz novinarskih vrst, kako ste se znašli na drugi strani?

V novinarstvu sem bil petnajst let, delal sem na radiu in v časopisih, v nekem obdobju sem vodil soočenja med politiki, imel sem pogovore z različnimi ministri, poslanci, predsedniki vlade, pa sem si rekel, da poskusim še sam. Prešel sem vse stopničke, od tajnika stranke do vodje kampanje. Vodil sem kar nekaj kampanj različnih politikov, nekaj izkušenj se je res že nabralo.

Prihajate iz družine, ki ima avtošolo, po izobrazbi ste magister prometa. Ali veste, da se v Sloveniji že dvajset let pogovarjamo o nujni gradnji drugega tira, dodatne železniške povezave od Kopra v dolžini 27 kilometrov?

Moj oče je leta 1989 ustanovil prvo zasebno avtošolo na Hrvaškem, na območju nekdanje Jugoslavije pa je bila druga ali tretja. Ker je bil vse življenje v prometni stroki, naju je z mlajšim bratom vzgajal v tem poslu oziroma na tem področju. Tako sva oba končala to fakulteto, brat še kriminalistiko, sam pa sem se dodatno izobraževal iz političnega marketinga in odnosov z javnostmi.

Kar zadeva vaše vprašanje, pa menim, da je to velika napaka, saj je Luka Koper interesno strateško pomembna, tako kot je Luka Rijeka strateško pomembna za nas. V gospodarstvu pač ne bo rezultatov, če ni sodobne gospodarske infrastrukture, če ni mobilnosti, ki bi omogočala ljudem, da hitro pridejo od točke A do točke B. Avtoceste, leta 2000 zgrajene od Zagreba proti Splitu, so ne ravno rešile, pač pa zagotovo dvignile naš turizem na precej višjo raven. Danes lahko vsak sede v avto in je v treh urah v Splitu, včasih je trajalo devet ur.

Torej ste prvi denar zaslužili v avtošoli?

Res je, sicer ne kot inštruktor vožnje, ker sem moral prej opraviti vse potrebno izobraževanje. Bil sem tudi predavatelj cestnoprometnih predpisov, vzporedno sem delal še na radiu, tam sem začel leta 1995, pri petnajstih. V bistvu nisem bil nikoli klasičen študent, saj sem se vedno izobraževal ob delu, na predavanjih sem bil konec tedna, med tednom pa sem delal na radiu in v družinskem podjetju. Kultura dela mi je bila torej privzgojena že od mladih nog.

Pri nas je aktualno vprašanje, kako je mogoče, da hrvaška podjetja kupujejo slovensko družinsko srebrnino. Govorim o uspešnih posameznikih, ki so kupili Mercator, Drogo Kolinsko, Metropol, zdaj naj bi Čakovački mlini kupovali Pekarno Grosuplje … Vsi so pričakovali, da bo nasprotno, da bodo slovenski investitorji kupovali hrvaška podjetja.

To je stvar ponudbe in povpraševanja, ne vem, ali oziroma koliko je politika vmešana v to. Zakaj pa naj bi bila to težava, saj nihče Slovencem ne brani, da bi kupovali podjetja pri nas? No, prek tega pogovora vabim slovenske investitorje k nam … Glede uspešnih posameznikov, ki jih omenjate, pa upam, da je bilo vse izpeljano transparentno.

Nekje sem prebrala, da se na Hrvaškem nihče ne upa lotiti Ivice Todorića, ne mediji ne pristojni organi.

Nimate prav, nekateri spletni portali so se ga kar kritično lotili, ker pa nimam dovolj informacij o njegovem delu in ga tudi osebno ne poznam, ne bom komentiral.

Kakšne so vaše izkušnje s privatizacijo? Pri nas se je javnost razdelila na tiste, ki prodajo državnih deležev podpirajo, in druge, ki ji nasprotujejo?

Glede tega se bo verjetno pri nas še marsikaj dogajalo in prišlo na dan, navsezadnje je zaradi domnevnih korupcijskih afer pri prodaji Ine (hrvaška država ima v njej 48-odstotni delež; op. p.) madžarskemu Molu v priporu nekdanji premier Sanader. V nekaterih podjetjih ima država še vedno lastniški delež, ker je tak strateški interes, na primer v Podravki, medtem ko je bila Pliva prodana izraelski družbi Teva.