Pogled iz ozadja: Ni vsak, ki moli ali se klanja, bogu drag

Redko pišem o veri. Ne zato, ker o njej ne bi razmišljal, temveč ker menim, da je to zasebna stvar vsakega med nami, in ker se zaradi nje zlahka sporečemo. Dogajanje v svetu, pa tudi pri nas, me je spodbudilo, da se že nekaj časa s prijatelji muslimanske veroizpovedi več pogovarjam o tem. Iščemo podobnosti, vzporednice, prav tako razlike ter se sprašujemo o vzrokih in posledicah.

Zanimivi so njihovi pogledi, da je vzrok za sedanji terorizem ravno to, da je moderna tehnologija omogočila, da lahko vsak tolmači vero, in da so ta napačna tolmačenja eden od razlogov za to, kar se dogaja. Vera je torej dobra in človeka bogati, če jo prakticira na pravi način. Pri tem so med nami nekatere razlike glede tega, kaj je pravi način. Je pa ena zelo pomembna stvar, o kateri se strinjamo, da je ključna: dober vernik je lahko samo tisti, ki je hkrati tudi dober človek. Če vera iz vas ne dela boljšega človeka, ampak zgolj strastnega vernika, potem ste na dobri poti, da postanete terorist – resnični ali verbalni.

Vsi preroki so opozarjali na to. Žal nekateri mislijo, da se vera izpoveduje z molitvami in izvajanjem zapisanih pravil. Grešijo! Brez človečnosti ne morete biti oseba, mila bogu – kakorkoli ga že imenujete.

Vsa ključna pravila katerekoli veroizpovedi (sveto pismo, koran ...) so pravzaprav pravila, ki služijo in so služila človeku, da je lahko, če se jih je držal, zdravo in srečno živel. Vsa napisana na način, ki je bil v tistem času uporaben in najprimernejši za okolico, kjer so nastala. Ta pravila so dejansko bila bolj 'koristna' za človeka kot za boga, čeprav je to skoraj nemogoče razdeliti. Če bi nam danes 'bog' dal pravila, ki bi se jih morali držati, da bi si zaslužili njegovo milost – kakšna bi torej bila?

Najverjetneje bi se nekoliko razlikovala, če bi ugledala dan v arabskih državah, v Evropi ali na Kitajskem, čeprav bi bilo teh razlik gotovo precej manj kot v preteklosti, ker je svet zaradi globalizacije postal mnogo bolj podoben. Toda o nečem sem prepričan. Kjerkoli bi nastala, bi kljub morebitnim razlikam vseeno od vernikov zahtevala človečnost – če bi resnično prišla od boga ...

Kaj to pomeni v menedžmentu in vodenju? Čemu sta pravzaprav namenjeni ti dve funkciji? Gotovo boljši organiziranosti in lažjemu doseganju ciljev. A če imamo pred očmi zgolj dobiček in mislimo samo nase, potem postanemo ekonomski teroristi! Posledično smo deležni popolnoma enake reakcije ljudi, kot so je deležni verski ali politični teroristi.

Zato na vodilna mesta ne bi smeli postavljati ljudi, ki nimajo čustvene inteligence. Ker niso sposobni empatije, ne razumejo drugih in ne morejo ustvariti okoliščin, v katerih bi se ti dobro počutili in zato dali najboljši prispevek. Ti ljudje mislijo zgolj nase. V gospodarstvu in politiki sta človečnost in skrb za druge osnovni sestavini in ključno vodilo za doseganje dolgoročnega razvoja.

To seveda ne pomeni, da se posamezniku ni treba več truditi in da lahko živi zgolj od človečnosti drugih. Takšni ljudje niso ljudje, ki so dragi ljudem, pa tudi bogu ne. Tudi bog zahteva, da ljudje zanj opravijo določene stvari, da so koristni. Ljudje smo, vsaj večina, pripravljeni pomagati nemočnim. Nismo pa pripravljeni dolgoročno tolerirati tistih, ki nočejo delati.

Če res spoštujete boga, kakorkoli ga že imenujete, morate izkazovati človečnost v svojih dejanjih. Nikoli ne izgubite iz vida dejstva, da druge treniramo s svojim obnašanjem, kako naj se obnašajo do nas. Besede so pomembne, toda obnašanje je tisto, na podlagi česar nas ocenjujejo. Vsaka skupnost bi se morala obnašati tako, da po eni strani izkazuje človečnost, po drugi pa zahteva spoštovanje in izvajanje na tem temelječih pravil ter načrtov. Samo tako smo lahko dragi bogu in ljudem in samo tako se ustvarja dolgoročno vzdržna družba.