Osebno s Francijem Zlatarjem: Mini migrant, ki ne gradi zidov

Predlog evropske komisije, da se prosilce za azil razseli po članicah EU, je korak v pravo smer samo zato, ker ljudje umirajo v Sredozemlju. »Evropa se mora odzvati z drugimi ukrepi, ne samo z gradnjo zidov in napovedanim bombardiranjem tihotapcev. Države morajo prevzeti večjo odgovornost,« je prepričan vodja programa migracij pri nevladni organizaciji Slovenska filantropija.

Prej je vodil center za psihosocialno pomoč beguncem, v zgodbe in (ne)pravice prišlekov, ki v Sloveniji iščejo zatočišče in boljše življenje, je vpet že poldrugo desetletje. Enainštiridesetletni antropolog vsakdanjega življenja in sociolog se pošali, da ima sam izkušnjo notranje migracije iz Radelj ob Dravi v Kranj. »Že selitev znotraj države za seboj potegne marsikaj, že taka izkušnja ti pokaže, da se ni tako zelo preprosto vključiti v lokalno okolje.«

Po osnovni izobrazbi je lesarski tehnik, prakso in pripravništvo je opravljal v tovarni, kjer je od blizu spoznal, kako diha delavstvo. »V devetdesetih so se že kazale socialne neenakosti, ljudje, ki so dolga leta garali po tovarnah, so občutili krivico, ker od lastninjenja podjetij niso imeli nič, profitirali pa so tisti, ki so bili na pravih mestih.« Teme enakosti in vključevanja marginaliziranih skupin so ga vedno zanimale, tudi sindikalizem, delavske pravice in širša družbena vprašanja. Področja migracij si sicer ni izbral, a ga je potem, ko se je začel ukvarjati z njim, povsem posrkalo.

Migracije so pri nas boljkone zapostavljena tema, pravi. Več pozornosti so dobile z letošnjo krizo v Sredozemlju, čeprav ta traja že dolgo, resda ne v takem obsegu kot zdaj. Sicer so na državni ravni ti izzivi prav tako potisnjeni na obrobje, najbrž tudi zato, ker k nam ni prihajalo veliko migrantov.

Reševanje pri izvoru

Da Slovenija migracijam ni namenjala dovolj pozornosti, se po njegovem med drugim kaže v tem, da nismo razvijali resne politike na tem področju. Zadnja leta je nastala strategija ekonomskih migracij, ki v praksi še ne živi prav zares, še prej resolucija o migracijski politiki, a ima vtis, da je po letu 2000 vse šlo v smer kopiranja standardov EU. Kar se mu po eni strani zdi razumljivo, po drugi pa bi človek pričakoval, da ima država jasno stališče in da probleme rešuje po svoje, ne nujno restriktivno. »Mislim, da je vse narejeno bolj iz nuje, ne pa zaradi daljnosežne perspektive države.«

Strinja se z oceno, da je Slovenija še vedno tranzitna država, ki je prišleki ne vidijo kot svoje morebitne druge domovine. »Slovenija je majhna država, ki ne ponuja veliko ekonomskih priložnosti za priseljence, navsezadnje zato, ker tukajšnja podjetniška kultura ni zasnovana tako, da bi v svoje delo vključevali upravljanje raznolikosti. Z gospodarsko krizo pa je teh priložnosti še manj. Dejstvo je tudi, da ljudje, ki prihajajo z drugih celin, tukaj nimajo večjih skupnosti, ki bi jim pomagale vključiti se v okolje.« Na to, koliko ljudi pride, vplivajo tudi migracijske poti. Te zdaj tečejo tako, da so meje postavljene južneje, odkar je Hrvaška članica EU, pa se prosilce, ki so prišli iz njihove smeri, tja tudi vrača. »Menda je naša meja precej dobro varovana in zato boljkone neprehodna. Poleg tega je naš azilni sistem veljal za precej restriktivnega, dolgo se je čakalo na status, tudi po številu priznanih statusov smo bili na repu v EU,« dodaja.

Ljudje iščejo boljše možnosti

Informacije krožijo, ljudje se pozanimajo in potem iščejo boljše možnosti. Slovenija nima atributov, zaradi katerih bi se jim zdelo vredno čakati. Prav tako ne gre prezreti, da so bili v zadnjem desetletju delavci predvsem iz nekdanjih jugoslovanskih republik zelo izkoriščani – da se je to po svoje dopuščalo na sistemski ravni, kaže, da tukaj ni ravno obilo priložnosti za življenje in delo, doda.

Preprostih rešitev za krizo v Sredozemlju, kjer umirajo nesrečniki, ni. Po njegovi presoji bi morali probleme reševati tako v državah izvora, predvsem z razvojno in človekoljubno pomočjo, kot možno rešitev pa vidi tudi omogočanje legalnih poti v Evropo. Logično je, razmišlja, da se meje ne morejo kar odpreti, smiselno pa bi bilo več vlagati v to, da se odpravijo vizumski režimi. Ljudje iz afriških držav na primer pripovedujejo, da jih družinski člani ne morejo normalno obiskati, ker vedno obstaja sum, da bo družina ostala tukaj. Cel kup je nesmiselnih omejitev, ki vodijo do tega, da se, če govorimo o ekonomskih migracijah, pogosto ustvarja mit o nedosegljivi deželi, kjer se cedita med in mleko. »Nekateri potem res poskušajo, pa se kasneje izkaže, da jih tukaj ni čakala sreča,« poudarja.

Teroristi na čolnih?

Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar meni, da bi Slovenija, če bo uveljavljen kvotni sistem, morala imeti besedo pri tem, koga bo sprejela. »Smiselno je razmišljati o načrtih, da bi naredili migracije take, da bodo tudi nam koristile. Ljudje iz določenih kultur se pri nas lažje vključijo v družbo, denimo iz nekdanje Sovjetske zveze večinoma nimajo težav, najbrž zato, ker sta kultura in jezik bližja.«

Toda v primeru begunskih kriz je popolnoma nehumano, da bi izbrali samo visokoizobražene. »Podporo moramo ponuditi vsem, ki jo potrebujejo. Beguncem je treba dati možnost, da se odločijo, kam bi šli, ne toliko državam,« dodaja. Ne oporeka stališču, da je treba upoštevati varnostne vidike, a se mu zdi, da so zdaj potencialni varnostni vidiki zlorabljeni v kontekstu antipropagande proti temu, da bi begunci prišli. Slišati je namreč kopico nelogičnosti. Govorice, da ima Isis med begunci že 10 tisoč svojih borcev, so po njegovem propaganda poteza te organizacije. Teroristi da bi potovali na nevarnih čolnih? Teoretično lahko, ni pa logično. Organizirane kriminalne združbe bi najbrž našle druge poti, da jih pripeljejo v Evropo. »Če bi to bila varnostna grožnja, ne samo da ne sprejmimo beguncev, tudi turistov ne bi smeli spustiti v državo. Navsezadnje pa je med borci Isisa veliko Evropejcev.«

To se lahko zgodi vsakomur

Veliko je ekonomskih migrantov. Nezmožnost preživljanja družine, opozarja, ljudi žene na pot. Če doma ne bi živeli v groznih razmerah, najbrž ne bi toliko tvegali za pot do Evrope. Že prečkanje Sahare, o čemer se sicer malo govori, je menda strašljivo. Tudi za ekonomske migrante, je prepričan, bi moral obstajati neki mehanizem zaščite. V institut azila pa bi morali vključiti nove dejavnike, denimo okoljske migrante ali žrtve prilaščanja zemljišča, kar se na veliko dogaja po Afriki in Aziji, ko velike korporacije pokupijo zemljo in so ljudje prisiljeni oditi.

Kako bi naključnemu sogovorniku razložil, da si vsak človek zasluži dostojen prostor pod soncem? »Ponavadi poskušam s primerjavami in zgodovinskim pregledom. Poskušam predstaviti, da se to lahko zgodi vsakomur. Da se svet spreminja. Nisem romantičen zagovornik nekih multikulti družb, ker ni nujno, da dobro funkcionirajo, veliko je treba delati na tem, da ljudje lahko sobivajo. Paziti pa moramo na pasti zatekanja v nacionalne mite in reči, kot so varnostna vprašanja, in da se ne poistovetimo s populističnimi stališči, ki nikomur ne prinašajo nič dobrega.«