Tiskane izdaje
Njegovega pokojnega očeta Muso Hanuno je vojna, ki je izbruhnila leta 1948, ob koncu britanskega mandata nad Palestino in hkratni ustanovitvi države Izrael pregnala iz Palestine v Sirijo. Po slabem desetletju begunskega življenja v Siriji je leta 1957 postal prvi arabski študent v Ljubljani. »Pred njim so v Ljubljani že študirali temnopolti štipendisti gibanja neuvrščenih, on pa je bil prvi Arabec,« pove sogovornik. V študentskem domu v Rožni dolini je tedanji študent elektrotehnike spoznal Cvetko, študentko slavistike iz Mežice, s katero sta se poročila in leta 1969 preselila v Damask. Tam se jima je kot najmlajši od štirih sinov rodil naš sogovornik.
Kulturni šok
Pri sedemnajstih letih je po končani srednji šoli odšel študirat v Ljubljano. »Hotel sem vpisati turizem,« pripoveduje, »a te smeri takrat v Sloveniji še ni bilo mogoče študirati. Moral bi oditi v Opatijo, česar si oče finančno ni mogel privoščiti.« Nazadnje se je ponovno vpisal v srednjo šolo, natančneje, v gostinsko šolo, in se izučil za kuharja. »Za kaj drugega sem bil prelen,« doda napol v šali napol zares.
Čeravno je poznal jezik, saj je mati, sprva gospodinja, zatem učiteljica angleščine v mestu Deraa, z njim govorila slovensko, je bil prihod v Slovenijo zanj kulturni šok. »Vsaj dve leti sem potreboval, da sem prišel k sebi.« Ko ga pobaramo, kaj mu je bilo najbolj tuje, čemu se je ob prihodu najbolj čudil, dobimo presenetljiv odgovor: »Tisto, kar me je najbolj motilo, me moti še zdaj: ko mislim, da imam prijatelja, ga obiščem in obdarim. In ko ga želim čez čas spet srečati, me ne obišče on, ampak ga moram ponovno obiskati jaz. V arabskem svetu je to nepredstavljivo. Če vas nekdo obišče, mu morate obisk vrniti, česar Slovenci ne počnejo. Arabci smo na to zelo občutljivi in tega nikakor ne morem razumeti.«
»Sožitja med verami
Nasprotno pa mu je všeč, da se mladi v Sloveniji lahko razmeroma svobodno, brez neznosnega pritiska pričakovanj družbe, odločijo za poklic. »Pri Arabcih morate biti ali zdravnik, ali inženir, ali pravnik. Če niste nič od tega, kratko malo obveljate za luzerja.«
Ko ga poprosimo, naj nam predstavi še katero od kulturnih razlik med Sirijo in Slovenijo, nemudoma odvrne: »Katero? Ogromno jih je!« Nakar po premolku nadaljuje: »Recimo spoštovanje do staršev: očetova volja pri Arabcih vedno obvelja – najsibo zaradi strahu ali zaradi spoštovanja. Strah nima vedno negativnega prizvoka. Strah pred konkurenco ni slab, z njim ni nič narobe; zaradi njega bom jaz samo boljši.«
Slovenija je revna dežela
Kriza s prebežniki se je dotaknila tudi njega. Že pred mesecem se je oglasil na Vrhniki in izrazil pripravljenost pomagati prebežnikom kot prostovoljec, vendar ga do danes še niso poklicali. Ga to preseneča? »Da in ne. Ker je veliko Arabcev pripravljenih pomagati, domnevam, da imajo dovolj ljudi.«
Zakaj skoraj nihče od prebežnikov noče ostati v Sloveniji, ga pobaramo. »Bežijo pred nasiljem in iščejo samo boljše življenje, takšno, kakršno so nekdaj živeli v Siriji.« Istočasno poznajo gospodarsko stanje v Sloveniji. Slovenija je zanje razmeroma revna država. »To je tako, kot bi se Slovenec odločil, da bo emigriral v Bosno – saj tudi ne gre v Bosno, ampak raje odide v Nemčijo! Poleg tega prebežnikov ne gre zamenjevati s klošarji. To so izobraženi ljudje, ki imajo denar. Prodali so dom in vrečka z denarjem je vse, kar trenutno imajo.« Po drugi strani, doda, je Slovenija preprosto premajhna, da bi jo natančneje poznali. »Za večino prebežnikov sta Slovenija in Slovaška eno in isto. Ne ločijo ju.«
Nasprotno prebežniki domala derejo proti Nemčiji. Zakaj? Ker je, z izjemo Skandinavije, v vseh pogledih najbolj razvita evropska država, odvrne. A za razliko od Nemčije skandinavske države ležijo precej severneje, pa še njihovi jeziki so precej težji od nemščine. Dodaten magnet, ki priteguje prebežnike v Nemčijo, je tamkajšnja razmeroma številna arabska manjšina.
Slovencem želi, da bi bili še bolj strpni do prebežnikov in da ne bi pozabili, kako hitro lahko vsak izmed nas postane »prebežnik, človek brez fotografij, brez spominov, brez doma«.
Tisti, ki podarja mak
Pred dvema letoma je na ljubljanski pokriti tržnici odprl trgovino Arabska kuhinja v Ljubljani in bil, doda, presenečen, kako dobro Slovenci poznajo arabsko hrano. Prav ti poznavalci so ga tudi prosili, da bi jih bodisi naučil pripravljati arabske jedi ali jih, še bolje, prišel pripravit kar k njim na dom. Odtlej ob petkih kuha tudi na domu, pri čemer prinese vse sestavine s seboj, po potrebi pa tudi posodje.
Ko ga pobaramo, kdaj si Slovenci zaželijo arabske kuhinje na domu, dobimo nepričakovan odgovor: »Največkrat kuham na dekliščinah.« Šele potem pridejo na vrsto rojstnodnevne zabave, družinska srečanja in poslovna kosila. Kako si razlaga, da najpogosteje kuha ravno na dekliščinah? »Zelo preprosto,« odgovori. »To je tipična slovenska navada: ko so prosti moški, gredo pit v bližnji bife; ko so proste ženske, gredo jest v restavracijo.« Nakar smeje se doda: »Pridem, skuham, postrežem, pospravim, po potrebi tudi pomijem, in grem. To imajo zlasti punce zelo rade – da pomijem, preden grem.«
Med slovenskimi jedmi ima najraje bujto repo, bograč, potico (»Ki jo znam tudi speči!«) in različne oblike testenin. V primerjavi z arabsko kuhinjo je slovenska veliko bolj enolična, z zgolj nekaj jedmi v enem obroku, medtem ko je arabski obrok sestavljen tudi iz ducata ali več deset jedi, zraven pa se vselej postreže tudi različne napitke. Poleg tega je arabska hrana veliko bolj začinjena, ne da bi bila hkrati tudi pikantna.
Čeravno je večino življenja preživel v Sloveniji in bil rojen v Siriji, se intimno počuti Palestinca. Vendar to ne pomeni, da je do svoje druge domovine, Slovenije, brezbrižen. Nasprotno, pozorno spremlja politično dogajanje in se redno udeležuje volitev.
Je oče dveh otrok, od katerih je starejša študentka četrtega letnika medicine, mlajši pa dijak četrtega letnika srednje šole. Soproga Irena je računovodkinja iz Haloz. Njegovo ime, Karim, v arabskem jeziku pomeni »radodaren«, priimek, Hanuna, pa poljsko cvetlico »mak«. Po družinski legendi je njegov ded rad nabiral mak in ga poklanjal dekletom, zaradi česar so ga poimenovali Hanuna ('Makovec'). In kaj je tedaj v Palestini pomenilo, če je fant dekletu poklonil mak, ga povprašamo. »To je bil izraz ljubezni in spoštovanja.«
