Osebno s Slavo Dolenc: Prvi »otrok« Eduarda Tschelige

V medvojnem Mariboru je bil »angel varuh Slovencev« oziroma »očka«, kot so ga klicali njegovi uslužbenci.

Slava Dolenc je bila torej njegov prvi »otrok«. Zgodbo direktorja urada za socialno zavarovanje Tschelige smo maja letos, ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, predstavili v posebni tematski številki Ozadij. Gre za enega najbolj skrivnostnih ljudi medvojnega Maribora, ki je veliko meščanov rešil gotove smrti. Na prsih je sicer nosil znak člana nacistične stranke NSDAP, in če se je kdo nezaupljivo zazrl v značko, mu je dejal: »Ne glejte tega, temveč to!« in s prstom pokazal na srce.

Nemci so urad zajedljivo imenovali trdnjava partizanstva in slovenska kasarna, vendar se Tscheligi ni nikoli nič zgodilo. Uslužbenci in tisti, ki jih je rešil, pa so ga imenovali angel varuh Slovencev, partizanski oče in očka.

»Nobena mama ...«

Kdo je bil njegov zaščitnik – in ta je moral biti zelo visoko v nemški hierarhiji – ne ve niti danes 92-letna Slava Dolenc. Večkrat smo rekli, pripoveduje, zdaj bodo pa še njega odpeljali. »To, kar je naredil, ne bi mogel nihče. Nobena mama, nihče ... Rešil nam je življenje,« s solzami v očeh pripoveduje in med pogovorom doda: »Bil je enkraten in zlat človek. Duša. Še zdaj ga cenim.«

Solze jo premagajo tudi, ko govori o svojem skoraj dvomesečnem bivanju v zaporu. Zaprli so jo 29. septembra 1942. Pokaže potrdilo Muzeja narodne osvoboditve, ki je prepis nemških zaporniških arhivov. Nekaj dni po njeni aretaciji so se v mariborskih zaporih začela prva streljanja talcev. Drugega oktobra so jih Nemci ustrelili 143.

Naj jih maščujemo

Celica za tri ljudi, v kateri je bilo dvanajst žensk – ona pa najmlajša – je gledala na zid, kjer so izvajali streljanja. »Te dneve in noči je bilo v zaporih nemirno. Zaprti so čutili, da se nekaj pripravlja. Na dvorišču je ropotalo, vrata so se odpirala ... Skozi okno smo gledali, kaj se dogaja. Kamioni so pripeljali navadne bele krste, te so metali s prikolic. Ropotalo je ... Naslednji dan so pred zid nasuli žagovino,« pripoveduje v solzah.

Klicali so moške, nato še ženske. Tiste, ki so ostale, so slišale imena svojih mož. To so bili grozljivi trenutki, doda. »Bili smo otrpli, stali smo in čakali. Možgani v takih trenutkih odpovedo. Če bi koga poklicali, bi avtomatično šel ven.« Nato jo spet zlomi jok. Tisti, ki so jih peljali pred strelski vod, so pred smrtjo še vzklikali, da naj jih maščujejo. »Tega ne moreš pozabiti. Danes preberemo, da so jih postrelili toliko in toliko, ampak te groze si v resnici ni mogoče predstavljati. Kaj so ti ljudje preživljali ...«

Mama v ofenzivi

Slavi Dolenc je na srečo pomagal Tscheliga. Aretirali so jo v službi, prvo na uradu: politični razlogi, sodelovanje z odporniškim gibanjem. Sledilo je zasliševanje na gestapu, pretepanje, spraševanje, kje ima »bandite«. Delala se je, kot da ne razume. »Pa so me kloftali, ampak ničesar niso izvedeli,« doda. Ko so jo zaprli, se je na direktorja Tscheligo obrnila njena mama. »Mama ga je oblegala,« pripoveduje, »še posebej po streljanju.« Dejal ji je: »Obljubim, da bo prišla ven.« Ko je odhajala od njega, so v zaporih znova streljali talce. Vrnila se je in ga obtožila, da jo ima za norca, a ji je znova odvrnil, da bo obljubo držal. In jo je. Zapor je zapustila 21. novembra 1942.

Še več, opozoril jo je na uslužbenko, ki je ovajala zaposlene. Njenega imena še danes ne želi razkriti. Ko je bilo jasno, da je padec rajha pred vrati, so imeli uslužbenci iz Avstrije in tisti, ki so sodelovali z režimom, možnost pridobiti posebno dovoljenje, da smejo zapustiti mesto. Tscheliga je ta potrdila podpisoval, vendar ga uslužbenki, ki je ovajala, ni hotel izročiti. Dejal je: »Vam pa ne.« Kmalu se je v njegovi pisarni znašel gestapovec in od Tschelige, čeprav je bil član NSDAP, izsilil podpis. »Grozil je in verjetno bi ga res ustrelil,« pripoveduje naša sogovornica.

Prva na seznamu

Tscheliga jo je na urad vzel po tistem, ko je prišla iz zapora, in tudi po tem, ko se je vrnila s prisilnega dela v Avstriji. Po vojni se nista več srečala, na njegovo ime je naletela le, ko so jo poklicali na pogovor na Ozno, ki je preverjala Tscheligovo dejavnost med vojno. »Bila sem prva na seznamu rešenih, ki ga je oddal povojnim oblastem.« Uslužbenci urada so bili po vojni edini, ki so mu dali podporo. Po posredovanju Mariborčanov so ga izpustili iz zapora in dobil je potrdilo Osvobodilne fronte, da je aktivno sodeloval z odporniškim gibanjem. Nato so oblasti pozabile nanj in kljub temu, da je želel ostati v Sloveniji, se je nazadnje po velikih zapletih vrnil v Gradec.

Narodni heroji

Kot smo pisali v Ozadjih, se je Tscheliga poročil s svojo nameščenko Ivanko Mažera. Sogovornica nam je razkrila še nekaj, kar doslej ni bilo znano. Ivanka, ki je opravljala posle tajnice in tolmačke, je bila sestra slovenskega častnika, poročnika in narodnega heroja Sergeja Mašere. Po njem danes ime nosi pomorski muzej v Piranu. Z Milanom Spasićem sta po kapitulaciji kraljeve vojske v Boki Kotorski razstrelila rušilec Zagreb, da ta ne bi prišel v roke italijanske vojne mornarice. Potopila sta se skupaj z ladjo.

Ima pa tudi Slava Dolenc povezavo z narodnim herojem. Njen pokojni mož Marjan Dolenc – Ivo je bil spremljevalec narodnega heroja Franca Rozmana – Staneta. Na koncu pogovora nam stisne roko in reče: »Nikoli več vojne. Varujmo to, kar imamo.«

Najbrž je zadnji še živeči »otrok« človeka, ki je na enem od zborov uslužbencev sredi okupiranega Maribora dejal: »V mojem uradu ne sme nihče nikogar zapostavljati, naj je Slovenec ali Nemec; vsi smo predvsem – ljudje.«